Neomejen dostop | že od 9,99€
Zadnje četrtletje v letu je na obvezniških trgih minilo v bolj negotovem ozračju, saj so vlagatelji sunkovito prestavljali svoje stave, in sicer od štirikratnega do le enkratnega znižanja obrestne mere ameriške centralne banke v letu 2025.
V prvi polovici kvartala so se na trgu stopnjevala ugibanja o vse večji potrebi po zniževanju obrestne mere v Evropi, kar pa se je po zadnjem zasedanju Evropske centralne banke (ECB) in ameriške Federal Reserve (Fed) lani hitro spremenilo. Obe centralni banki sta namreč izrazili nekoliko zadržanosti do hitrega zniževanja obrestnih mer, po drugi strani pa je trg dodal premijo k donosnosti obveznic zaradi pričakovanih ukrepov administracije novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa.
Na koncu je bilo četrtletje, merjeno po splošnem evropskem agregatnem obvezniškem indeksu, vendarle pozitivno. Se je pa to zgodilo predvsem zaradi kratkoročnih in po možnosti podjetniških obveznic, ki so decembrsko zvišanje zahtevanih donosnosti najmanj občutile.
Celotno leto 2024 je bilo za evropske obvezniške trge pozitivno, a vendar ne tako, kot smo najprej pričakovali – različno pa je bilo tudi od segmenta do segmenta.
Veliki apetit po tveganju in pozitiven podjetniški sentiment, ki sta prevladovala v storitvenem sektorju, sta podjetniške obveznice na konec leta pripeljala z nekoliko nadpovprečnim donosom (4,56 odstotka), zmerno zadržana monetarna politika centralnih bank pa je državne obveznice skozi leto zapeljala z nekoliko podpovprečnim donosom (1,76 odstotka).
Čeprav je bilo preteklo leto za obvezniške akterje z vidika donosnosti relativno manj spektakularno, se je v medijih v kontekstu zviševanja zahtevanih donosnosti po dolgem času spet začel omenjati izraz »bond vigilantes« oziroma obvezniški zaskrbljenci, če ga poskušamo prevesti v slovenščino.
Izraz so v preteklosti pogosto uporabljali strokovnjaki, ki so želeli z njim opozoriti na glasnejše akterje na obvezniških trgih, ki so s svojimi izjavami pogosto izražali nezadovoljstvo zaradi slabega upravljanja državnih blagajn, hkrati pa so tudi »stavili« proti tem državam z večjimi prodajami njihovih državnih obveznic.
Visoki proračunski primanjkljaji držav se v zadnjem času spet vse bolj omenjajo na obeh straneh Atlantika, zadolževanje držav pa posledično seveda zahteva dovolj visoke izdaje obveznic za financiranje novega dolga.
Povečevanje ponudbe izdaj obveznic ob poslabšanem zaupanju glede zavezanosti držav, da bodo obvladovale primanjkljaje in zadolženost, navsezadnje lahko zviša kreditno premijo na obresti financiranja. To je zelo znan vzorec, ki je bil v Evropi nazadnje širše prisoten med evropsko dolžniško krizo.
Ker praviloma državni obvezniški trgi dolgoročno rastejo, saj države javnofinančne probleme rešujejo sproti, čeprav pogosto le s prestavitvijo problema v prihodnost, so stave proti tem trgom lahko uspešne le kratkoročno. Zato je pomembno vprašanje, koliko teh stav se »zaskrbljencem« v resnici obnese.
Če še pogledamo v zgodovino z vidika gibanja dolgoročnih ameriških državnih obveznic po vsakem prvem rezu Feda in posledičnem ciklu zniževanja obrestne mere v ZDA, pridemo do dokaj pozitivnih rezultatov. Ti pokažejo nadpovprečen letni kapitalski donos obveznic v prvih dveh letih. Žal kapitalski donos po prvem Fedovem rezu septembra lani te statistike še ne potrjuje. Bo tokrat drugače?
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji