Kaj nam prinaša leto 2020?

Ljubljana – Medijska hiša Delo v sodelovanju z Združenjem Manager danes na Ekonomski fakulteti v Ljubljani organizira poslovni dogodek Pogled 2020: konkurenčnost, inovativnost in pot do razvojnega dogovora. V ospredju so vprašanja, kako se Slovenija spopada z izzivom ohranjanja in povečevanja družbene blaginje ob demografskih izzivih in ogroženosti zaradi podnebnih sprememb ter kakšna je pot do razvojnega sporazuma.





Ali ima slovenski socialno tržni model možnost preživetja, je na podlagi analize, ki jo je pripravil s prof. Jožetom Sambtom, predstavil Dušan Mramor, predsednik Observatorija Združenja Manager in profesor na Ekonomski fakulteti UL. Po njegovih besedah je bila lani situacija zelo dobra, sedaj pa ni več tako optimističen kot je bil, saj so na primer v tem času padle spremembe pokojninskega sistema, obenem pa dale dodatne pravice iz javnih sredstev. »Že groba primerjava najinih lanskih predlogov z dejanskimi spremembami in ukrepi, ki so jih sprejeli od takrat, zaskrbljujoče pokaže ne samo neuresničitev velike večine predlogov, temveč spremembe prav v nasprotni smeri,« je dejal Mramor.

V zvezi z nedavnim ukrepom Banke Slovenije je dejal, da za nizko kreditno sposobnost ni kriva banka, ampak nizke plače, ki so rezultat prenizke dodane vrednosti in ene najvišje obdavčitve plač v EU. Zato smo že na januarskem srečanju pozvali k razvojnemu sporazumu za povečanje blaginje in višje plače. Za višanje plač je nujna stalno zviševanje produktivnosti v gospodarskih družbah, ki rezultira v višji dodani vrednosti na zaposlenega. Zanjo sta potrebni še kakovostnejše delo menedžerjev in zaposlenih ter stalno izboljševanje konkurenčnosti poslovnega okolja. To pa zahteva sodelovanje vseh – najodgovornejših v podjetjih, institucijah, državi.

 
Spremembe v delovni aktivnosti

Spremembe v delovni aktivnosti in plačnem sistemu - od predlogov se večinoma ni zgodilo nič, ali pa se je stanje še poslabšalo. Po Mramorjevih besedah je vrhunec verjetno sprememba, po kateri morajo upokojenci celo plačati kazen, če delajo več, kot jim je dovoljeno. Pri večanju aktivnosti mladih se ni zgodilo nič, razen povečanja minimalne urne postavke študentskega dela, kar seveda še podaljšuje čas prihoda na osrednji trg dela, podaljšuje študij. Le pri migracijah smo postali bolj popustljivi. Kot pravi Mramor, smo imeli lansko leto edinstveno priložnost, da zaradi velikega večanja prihodkov proračunov ob hkratnem doseženem javnofinančnem presežku ta denarni tok dolgoročno usmerimo v nujno potrebne investicije. Vendar se to ni zgodilo, saj smo ta denarni tok dolgoročno usmerili predvsem v socialne pravice, pokojnine in plače. Po letu dni priložnosti tudi nimamo razvojnega sporazuma, ki bi začrtal nujne spremembe, da se izognemo »črnemu« scenariju.

Kot je še poudaril Mramor, na podlagi analize s Sambtom sklepata, da dobre rešitve postajajo vedno težje izvedljive, saj dodatno potrebno povečanje produktivnosti dela za več kot 5 odstotnih točk letno zaradi sprememb pokojninske zakonodaje in upoštevanja učinka zdravstva in trajne oskrbe, ni nikakor dosegljivo. Potrebni rezi v vrste pravic postajajo vse večji, to pa bo lahko vodilo do velikega nezadovoljstva in ostrih političnih sprememb, predvsem v smeri skrajnosti. Socialni partnerji (mednje kot izjemno pomembnega štejeta tudi državni zbor), so »okno priložnosti« ne samo zaprli, temveč nadaljujejo z ukrepanjem, ki stanje še resno poslabšuje. Po Mramorjevih besedah je preteča nevarnost črnega scenarija povečanja tveganja revščine, še posebej upokojencev, in družbene nestabilnosti z vsemi negativnimi posledicami.


 
Populistični ukrepi so pripeljali do tega, da se delo ne splača, imamo antipokojninsko reformo, ni ustreznik urekov za večanje skupne faktorske produktivnosti ter niso prosti javnofinančni izdatki usmerjeni v prave namene, kot so investicije za reševanje staranja prebivalstva, je zaključil Dušan Mramor.






Veljko Bole, EIPF: » V vse bolj negotovem okolju se gospodarstvo še naprej počasi ohlaja. Ekonomska politika ima bolj malo manevrskega prostora, domača zaradi lastnih zavez in formalnih možnosti, evropska pa zaradi zatečenega stanja denarne politike in teoretičnih predsodkov na področju fiskalne politike. Prispevek ekonomske politike zato ne bo majhen, že če se bo izognila večjim napakam. Potemtakem je ključno vprašanje, kako odporno je gospodarstvo na morebitno nadaljnje povečanje trenj in negotovosti v pogojih poslovanja. Podatki kažejo, da je odpornost precej večja kot pred izbruhom finančne krize in tudi opazno večja kot v povprečju evro območja.«





Udeležence konference Pogledi 2020 je kot prvi pozdravil generalni direktor Dela Andrej Kren in odstrl svoj pogled na položaj v tiskanih medijih. Znano je, da prodajne naklade padajo in tega doslej ni uspelo zaustaviti, kaj šele obrniti nikomur v svetu.

Izpad prihodkov poskuša medijska hiša Delo nadomestiti s prodajo vsebin na digitalnih medijih, na spletu in aplikacij (ena takih je Delo ekspres). A izpada s tem ni moč nadoknaditi. Zakaj? Zaradi spremembe življenjskega sloga in bralnih navad: mladi pričakujejo, da bodo vse vsebine dobili zastonj, zadošča jim že pregled naslovov. Podjetju preostane zniževanje stroškov, tudi stroškov dela, a to ne gre v nedogled, saj se na ta način krčijo tudi vsebine.



Naslednja možnost, ki se je poslužujejo, je ozaveščanje bralcev, spodbujanje, da bodo posegali po strokovnih vsebinah, drugačnih pogledih, navajali otroke k branju že v zgodnjih letih. Vse več prostora namenjajo vsebinam, ki zanimajo mlade, vpliv podnebnih sprememb, trajnostnega razvoja zelenih tehnologij … In na koncu povabilo: »Če ne želite, da bo politika ali kdo drug vedel, kaj berete na spletu, raje kupite časopis …«

Metka Tekavčič, dekanja ekonomske fakultete, je kot gostiteljica konference pojasnila, kakšna je vloga te institucije za razvoj slovenskega gospodarstva, kakšne so njene reference in kako sodeluje z najbolj uglednimi univerzami v svetu.
 
Inovativnost dobiva svojo vrednost, mala in srednje velika podjetja razvojno vse bolje delujejo, konkurenčnost se povečuje. Ker pa to ni dovolj, smo v okviru ZM, kot je v nagovoru med drugim poudaril Aleksander Zalaznik, predsednik združenja Manager (ZM), ustanovili Observatorij, v katerega smo povabili nekaj široko razmišljujočih posameznikov, ki v četrtletnih Pogledih ter v letni publikaciji in na dogodkih skupaj z vodstvom ZM osvetljujejo stanje in razvojne izzive Slovenije.

Kako do pravih oblik prihrankov

Luka Podlogar, predsednik uprave Generali Investments, generalnega pokrovitelja dogodka, je izpostavil poslanstvo družbe, ki je biti aktiven deležnik v lokalnem okolju in s svojo dejavnostjo pripomoči k povečevanju ekonomske učinkovitosti, konkurenčnosti in družbene blaginje.

Izhajal je iz aktualnih trendov, ki zadevajo prebivalstvo: to se stara, slabo je stimulirano za varčevanje za starost (tudi politične volje za to ni), vse skupaj pa otežuje nizka stopnja finančne pismenosti, tako pri mladih kot pri starejših. Prvi ne znajo razmejiti sedanje in bodoče porabe, drugi pa neprimerno alocirajo prihranke.



S tem se kot družba za upravljanje na terenu srečujejo vsak dan. Podlogar je to ilustriral s strukturo prihrankov slovenskih gospodinjstev. Njihovo premoženje je ta hip vredno okoli 55 milijard evrov. Od tega je 20 milijard na bankah v vlogah na vpogled, okoli pet milijard pa je v gotovini. Od ostalega je 16,5 milijarde v lastniškem kapitalu, a v tem le desetina v investicijskih skladih. V pokojninskih skladih je 2,5 milijarde evrov. To je izjemno majhna številka, tudi v primerjavi s sosednjo Hrvaško, ki ima v pokojninskih skladih 15 milijard evrov. Vse te številke so glede na evropsko povprečje bistveno prenizke, če hočemo v Sloveniji ustrezen razvoj kapitalskega trga, ki bo v podporo gospodarstvu.

Zakaj se je to zgodilo? Najprej zaradi strahu, ki izhaja iz pretekle finančne krize, deloma pa je odraz nizke stopnje finančne pismenosti. Navsezadnje pa izhaja tudi iz neustrezne politike države, ki ne spodbuja dolgoročnega varčevanja. Ustrezen pokojninski sistem, ki ureja dolgoročno varčevanje, pozitivno vpliva na gospodarsko rast in zagotavlja financiranje gospodarstva, rešuje demografske probleme in povečuje razpoložljivost kapitala ter znižuje strošek pridobivanja kapitala, posebej za mala in srednja podjetja.

V Sloveniji imamo veliko dobrih podjetij, a tudi zelo veliko neizkoriščenega potenciala. Razlog za to je, da naše institucije ne delujejo, predvsem na trgu lastniškega kapitala so nerazvite. Trg je prepuščen samemu sebi. Na razvitih trgih so gonilo domačega investiranja predvsem pokojninski skladi, medtem ko slovenski zaradi svoje zanemarljive velikosti nimajo te vloge.

Problem je, da je večina vlog v teh skladih v obliki obveznic (ki imajo fiksen donos), le manjši del je delnic in še manjši del alternativnih naložb in znotraj tega še manjša podmnožica zasebnega kapitala, ki lahko financira mala in srednja podjetja.

Dva sklada zasebnega kapitala, ki sta bila ustanovljena letos s pomočjo evropskega investicijskega sklada in SID banke, sta investirala samo 15 milijonov evrov od skupnega obsega zbranih sredstev v upravljanju višini okoli sto milijonov evrov.

Čer hočemo imeti sistem, ki bo dobro podpiral gospodarstvo, so potrebni primerno velik domač institucionalni okvir, zadostne spodbude, ki bodo poskrbele za ustrezno alokacijo prihrankov iz relativno neuporabnih vpoglednih vlog v bankah v bistveno bolj primerne dolgoročne oblike varčevanja, in bodo spodbudile gospodarsko rast in povečale blaginjo. Zgolj dobro razvit sistem varčevanja s primernim obsegom sredstev v upravljanju lahko podpira produkte kot so skladi zasebnega kapitala, ki so namenjeni profesionalnim vlagateljem, in odpirajo možnosti za financiranje malih in srednjih podjetij. Tak sklad, ki omogoča učinkovit prenos sredstev, je Generali Growth Equity Found.
 



 

Slovenija mora popraviti zgolj malenkosti

Slovenija je med 63 državami na 37 mestu na lestvici konkurenčnosti IMD, na 32 mestu je pri digitalnih kompetencah in 31 mestu na svetovni lestvici talentov (sposobnost pritegovanja talentov).
 
»Švica ima katastrofalne predispozicije. Nima naravnih virov, geografska lokacija je slaba, brez dostopa do morja. Toda kljub vsemu je to bogata država,« iz tega se lahko vsi kaj naučimo, pravi Arturo Bris, direktor švicarskega inštituta IMD, ki pripravlja lestvico konkurenčnosti in je glavni govorec na dogodku Pogledi 2020.
 
»Slovenija ni neproduktivna država, prav nasprotno. Produktivnost v Evropi v zadnjih desetih letih se ni bistveno spremenila. Vzpostavili ste dominantnost v infrastrukturi, izobraževanju in zdravstvu. Vaš glavno premoženje je človeški kapital, druge države potrebujejo generacije, da to dosežejo. Poglejte Brazilijo in Malezijo, oni tega nimajo,« pravi Bris.


 
»Težava Slovenije je, da ne pritegne dovolj kapitala, vaši sosedje, denimo Avstrija, pritegne več kapitala. Pri stroških zaposlovanja je slabša le še Venezuela. Naslednja težava pa je, da kadrov ne pritegujete, še več, s svojimi dobro izobraženimi kadri poganjate rast v drugih državah. Vaš problem je v regulaciji, to pa se da urediti zelo hitro,« pravi Bris.

Načelo, ki omejuje inovativnost

Kako v sodobni Sloveniji dojemamo neenakost - kot posledico razlik in asimetrij, do katerih prihaja med produkcijo (socialni pogled), kot posledico dejstva, da so eni bolj marljivi in bolj sposobni (meritokratski pogled), ali tako kot v tradicionalnih kmečkih skupnostih, ki so jih obvladovale implicitne predpostavke o omejeni količini dobrin? Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela, ni hotel sklepati brez temeljitejše empirične analize, hipotetično pa, kot je dejal, ne bi smeli podcenjevati razširjenosti predstav o omejenih količinah dobrin.



Če bi dojemali družbeno neenakost po prvem od treh omenjenih prepričanj, je ne bi bilo preveč težko upravljati. Ravnotežje bi našli znotraj političnih institucij, z davčnimi instrumenti, instrumenti socialne države ter drugimi političnimi orodji. Drugo, meritokratsko prepričanje je sicer pomembno za družbeni in gospodarski razvoj, a je analitično nezadostno.

Več težav bi imeli pri tretjem pogledu na razumevanje neenakosti, po katerem je ta posledica vnaprej dane omejene količine dobrin; to je po Žerdinu namreč gorivo za razraščanje populizma. Ocenjuje, da je takšna zaznava pri nas močno zasidrana, ponazarja jo z razširjenim uličnim komentarjem »Vse so pokradli«. Hipotezo podkrepi s posrednimi dokazi, denimo o zaupanju državljanov v institucije. Iz raziskava družbe Valicon izhaja, da najmanj zaupamo oblastnim institucijam, sledijo finančni posredniki, javni sektor, policija in vojska, na vrhu lestvice pa so mala podjetja in podjetje, v katerem delamo.

Žerdin to prevede: ljudje najbolj zaupajo samim sebi, najmanj pa tistim, ki so ključni za organizacijo gospodarske dejavnosti in družbeno regulacijo. Od oblasti bolj zaupajo represivnim organom kot regulatorjem, bolj medicinskim sestram kot zdravnikom, bolj učiteljem kot univerzitetnim profesorjem (antiintelektualizem).

Dialog med socialnim in meritokratskim pogledom je naporen, a možen, oba se namreč nanašata na produkcijo. Prvega deloma povzema liberalna politična usmeritev, drugega pa socialdemokratska, v delujoči pravni državi sta združljiva znotraj koncepta države blaginje. Težji pa je po Žerdinovem prepričanju dialog z implicitno predpostavko, da je količina dobrin vnaprej dana in zato omejena. Ta predstavlja za meritokratsko družbo, slonečo na vladavini prava, bistveno večjo grožnjo, saj zanemarja vidik produkcije, produktivnosti, kot tudi inovacij.

Pravna država, pogoj za gospodarsko rast

Prof. dr. Verica Trstenjak, profesorica za evropsko pravo, je opozorila, kje so v Sloveniji največje pomanjkljivosti in predlogi za kakovostno delujočo pravno državo. Po njenem je sicer dokaj preprosto oblikovati ustrezne ukrepe, a problem Slovenije je njihovo izvajanje.

Pravna država in gospodarski razvoj sta soodvisna, pravna država je pogoj za razvoj družbe in spoštovanje človekovih pravic, je poudarila. Kvalitetna pravna država je nujna za razvoj gospodarstva, nizka stopnja pravne države je pogosto eden od razlogov za nizek dohodek na prebivalca. Pravice so zapisane v EU listi o temeljnih pravicah – majhni knjigi velikih pravic, ki je izjemno pomembna tudi za podjetja. Ta poleg ostalih vsebuje tudi pravico do lastnine, svobodo podjetniške pobude, na katero se podjetja na sodiščih pogosto sklicujejo.



In zakaj Slovenija ni Švica, Avstrija ali, še bolje Estonija, ki izjemno napreduje? Zato, ker številne zadeve pri nas ne funkcionirajo tako kot v državah, ki bi jim bili radi podobni. Stanje v sodstvu se ni veliko izboljšalo, ni dovolj učinkovito, kvalitetno, nepristransko, neodvisno, pravično, pošteno. Po zaupanju v sodstvo na primer je Slovenija na evropskem repu. Kdo nam lahko pomaga? Sodstvo samo si lahko povrne ugled z upoštevanjem omenjenih načel, je prepričana Trstenjakova.

Drugič, Slovenija je še vedno med državami, kjer je korupcija precejšen problem. Predlogi za izboljšanje so sicer jasni, težave imamo s tem, kako jih izvajati. Korupcije nihče ne sme odobravati, okrepiti je treba zavedanje o gospodarski škodi, imeti visoke moralne in etične norme. Za javno upravo se ve, da bi morala biti učinkovita, odgovorna, da ne bi zaposlovala na podlagi poznanstev, v praksi pa je drugače. Trstenjakova je omenila nekaj primerov, od zastonjskih sendvičev do iskanja izvajalca za predor Karavanke …

Govornica je ponudila tudi rešitve za več pravne države: odgovornost na vseh nivojih in vseh področjih, konec lažne poklicne solidarnosti, ničelna stopnja korupcije, učinkovitejše, nepristransko in neodvisno sodstvo, jasna zakonodaja in učinkovito izvajanje predpisov. K temu lahko pomagajo tudi mediji, aktivno soodločanje in višji standardi vrednot v družbi.
 

Investicije za prihodnost

Na okrogli mizi o voditeljstvu za trajnostni razvoj in družbeno povezanost so sodelovali Tomaž Berločnik, menedžer leta 2019 Združenja Manager, nekdanji predsednik uprave družbe Petrol, Vojko Čok, predsednik častnega razsodišča Združenja Manager, Maja Krumberger, izvršna direktorica SZZ in Sibil Svilan, predsednik uprave SID banke.
 
Svilan je med drugim dejal, da se moramo soočati, da smo v globalnih trendih, kjer nimamo velikih podjetij, ki bi lahko imeli globalni vpliv, in imamo zato drug položaj, zato skuša SID banka s svojimi instrumenti to spremeniti. »Mi že izgubljamo na inovacijah, ne samo na talentih, saj mala in srednja podjetja ne zrastejo v velika, ampak se spremenijo v kakšno drugo obliko.« Pri MSP pa bo treba rešiti še vprašanje nasledstva. Opozoril pa je še na pomanjkanje strateškega razmišljanja, saj je potrebno investirati v prihodnost.

Maja Krumberger je povedala, da verjame v zdrav sistem slovenskega zavarovalništva, saj so naše zavarovalnice, ki so visoko solventne. Garancijske sheme izginjajo s trga, donosi zavarovalnic padajo, to pa slednje pokrivajo s ceno. Demografija je grožnja nam vsem in to postavlja določene omejitve za vse poslovne modele. Po drugi strani pa je demografija tudi priložnost.



Berločnik je kot najpomembneje označil, da zaznaš trende in predstavil odločitve v Petrolu, ki ga je vodil in zakaj so se odločili za nove poslovne modele v skladu s trendi v Evropi in po svetu. Potrebno pa je spreminjati kulturo in procese v družbah. Vojko Čok pa je spomnil, da je treba vedeti, kaj je cilj sprememb, ki so zelo različne – in to je boljše življenje, večja blaginja družbe.