Evropa mora ukrepati, da bo kos globalni konkurenci

Evropski uniji v zadnjem dobrem desetletju pohaja sapa v globalni gospodarski tekmi, medtem ko ZDA ohranjajo konkurenčno prednost, krepi pa se vpliv Kitajske in azijskih držav. Ob vsaki krizi je evropski BDP bolj upadel kot konkurenci, gospodarska rast pa tudi zdaj ostaja nižja kot drugje po svetu. Unija očitno potrebuje temeljit premislek, kako naprej, nekateri govorijo celo o remontu. Evropa ima sicer lahko primerjalno prednost pri zelenem prehodu, nujne pa so spremembe, predvsem ko gre za trg dela ter učinkovitejši prenos znanja in inovacij v proizvodnjo, meni Črt Kostevc, iz katedre za mednarodno ekonomijo in poslovanje na Ekonomski fakulteti UL.

Ob skrb vzbujajočih trendih so se zganili tudi v evropski komisiji. Njena predsednica Ursula von der Leyen je v septembrskem nagovoru v evropskem parlamentu odmevno napovedala ukrepe proti nelojalni konkurenci kitajskih električnih avtomobilov in oznanila, da je nekdanjega predsednika ECB Maria Draghija zaprosila, da pripravi poročilo o prihodnosti evropske konkurenčnosti. »Zato ker bo Evropa 'storila vse, kar bo treba', da ohrani svojo konkurenčno prednost,« je dodala, sklicujoč se na znamenito Draghijevo izjavo o rešitvi evra na vrhuncu zadnje finančne krize leta 2012.

Infografika Delo

Evropa seveda nesporno ostaja del sveta z najvišjo socialno blaginjo in demokratičnimi standardi, a njena ekonomija se razvija prepočasi kljub priseganjem na digitalni in zeleni prehod. »Dobrih deset let od globalne finančne krize spet opažamo globlji problem. V približno desetletnih intervalih se spet vračamo h konkurenčnosti, ki je pogosto merjena z zaostankom produktivnosti, In tu Evropa nenehno zaostaja tako za Ameriko in tudi za Kitajsko kot največjo grožnjo z azijskega konca,« pravi Kostevc. Številke so neizprosne. Od leta 2010, ko sta si bila agregatni bruto domači proizvod EU in ZDA približno enaka oziroma je bil evropski celo nekoliko večji, se je stvar popolnoma obrnila, tudi skupaj z brexitom. Zdaj imajo ZDA že za 50 odstotkov višji skupni BDP.

Vzroki za evropsko zaostajanje

In kaj so najpomembnejši vzroki za zaostajanje EU? »V Evropi velja nekakšen implicitni družbeni konsenz, da se toliko bolj vrednoti prosti čas. Eno je število delovnih ur, ki jih posamezni delavec opravi na leto. Drugo pa je stopnja participacije na trgu dela, koliko prebivalstva med 18. in 65. letom je dejansko aktivnega. V obeh vidikih Amerika precej prekaša Evropo. Posamezni ameriški delavec opravi več ur in delež aktivnih je večji. V Evropi pa je neaktivnih več in delamo manj. Urna produktivnost evropskega delavca je v več državah višja od ameriške. Problem ni le, da v Evropi delamo manj, manjši je tudi delež aktivnega prebivalstva in precej večji je delež vzdrževanega prebivalstva. To je v ozadju računice, kako je ameriško gospodarstvo lahko postalo za 50 odstotkov večje od evropskega v teh zadnjih 13 letih,« eno od evropskih primerjalnih slabosti pojasnjuje Kostevc.

V EU nimamo razvitega kapitalskega trga, ki bi prepoznaval investicijske priložnosti v zagonskih podjetjih, pravi ekonomist Črt Kostevc.

Na zaostajanje seveda vplivajo še drugi dejavniki, nekateri so institucionalni, drugi pa tržni. »Med temi so finančni trgi v Evropi, ki so podhranjeni. V EU nimamo razvitega kapitalskega trga, ki bi prepoznaval investicijske priložnosti v zagonskih podjetjih in podobno. Financiranje v Evropi je bilo že od nekdaj odvisno od bank in javne pomoči. V ZDA pa imajo zelo aktiven kapitalski trg, na katerem pokojninski skladi in skladi tveganega kapitala spremljajo perspektivne investicije. Kapitalski trg nato oplemeniti inovacijske ideje, patente. Tega v Evropi žal ni.«

Evropa nima največjih podjetij

Posledica tega je, da sta med dvajsetimi največjimi svetovnimi podjetji po tržni kapitalizaciji le dve evropski. A med njima ni kakega velikega nemškega industrijskega koncerna, denimo Siemensa. Pač pa sta na seznamu nemški proizvajalec programske opreme SAP in, presenetljivo, nizozemska multinacionalka ASML, ki proizvaja stroje za proizvodnjo polprevodnikov in je monopolist. Na drugi strani pa po Evropi zelo mastno služijo ameriške tehnološke družbe Alphabet, Apple, Amazon in druge ter tu postavljajo svoje profitne centre in nasploh delajo čudovit posel. Svetovno gledano so na nekaterih segmentih monopolisti in dominirajo, pravi sogovornik.

Bo Evropa kdaj ustvarila tako velika in globalno uspešna podjetja? »Potencialno da. A treba je vedeti, da so poslovne razmere v ZDA in drugje postavljene zelo proti evropskim podjetjem. Ta morajo že za prvo ponudbo delnic (IPO) iskati ponudbo pri ameriških investitorjih. V Evropi to preprosto ni norma, je izjema, v Ameriki pa naravni proces.«

V ZDA prožnejši trg dela

Naslednja ključna stvar, ki Evropo postavlja v manj konkurenčen položaj, je trg dela. V Uniji so sicer razlike od države do države, najbolj je opevan skandinavski model »flexicurity« – model fleksibilne varnosti. Čez lužo je manj varnosti, imajo pa precej manj aktiven trg dela, pravi Kostevc. »To pomeni, da službo verjetno prej izgubiš kot v Evropi, hkrati pa je veliko večja verjetnost, da relativno hitro dobiš novo. In zato to ne pomeni tragedije. Menjava služb v ZDA ni nujno takoj tema za socialne politike, razen seveda, če brezposelnost traja dolgo.«

Po sogovornikovem mnenju konkurenčnost določata tudi institucionalni okvir in vloga države, ki je za Evropo hkrati prednost in pomanjkljivost. »Država v EU vstopa v neke skupne industrijske politike (kmetijstvo, storitve in podobno), tu ima več kilometrine kot Amerika. Oboji so sicer dobili močno fiskalno podporo za zeleni prehod, Američani celo z večjim vložkom in bolj eklatantno protekcionistično, saj je subvencioniranje vezano na nakup domačih proizvodov, surovin in podobno. Evropa tako daleč ni šla. Uvaja pa kompenzacijski davek na surovine z velikimi izpusti CO₂, kar bo izločalo predvsem Kitajce, ki na relativno umazan način proizvajajo železo, jeklo in zdaj tudi komponente za baterije za električna vozila. S tem nastaja nov protekcionizem, obarvan v zeleno,« ugotavlja Kostevc.

Evropska Ahilova peta je tudi – v primerjavi z Američani in Kitajci – trajno majhen delež BDP, namenjen za raziskave v javnem in zasebnem sektorju. »Pri tem je, tudi glede na način financiranja, ta javni del dominantnejši. Problem je tudi, ali so raziskave res aplikativne, saj nastaja razlika med tem, kar dela znanstvenoraziskovalna sfera, in željami podjetij, ki pričakujejo uporabne inovacije. V Evropi in tudi Sloveniji smo že imeli klice podjetniških lobijev, da bi morali z javnim denarjem financirati podjetniške raziskave. Vendar če univerza nima proizvodnega procesa, recimo za razvoj fotovoltaičnih celic, težko toliko inovira kot proizvajalci.« V Ameriki je del zasebnih investicij v raziskave precej večji, a tudi javne podpore so tam veliko prinesle. Tudi sam splet je bil v osnovi financiran kot vojaški projekt, pravi sogovornik.

Kaj bi priporočili Mariu Draghiju?

S priporočili, ki jih bo napisal Mario Draghi, se bo verjetno ukvarjala že prihodnja evropska komisija, ki bo oblikovana po prihodnjih evropskih volitvah. Kaj lahko skupaj stori skupina 27 držav EU, vsaka s svojimi nacionalnimi in posameznimi poslovnimi interesi, da bo ta največji demokratični blok sveta s 450 milijoni prebivalcev postal ekonomsko učinkovitejši? In kaj bi sam svetoval Mariu Draghiju, pri napotkih za večjo evropsko konkurenčnost? Kostevc: »Evropa bo imela še vedno prednost pri zelenem prehodu. Ta stvar ni končana in je šele dobro v pogonu. Evropa je pri ciljih zniževanja toplogrednih plinov in okoljskega odtisa nekaj korakov naprej. Če bo uspelo njej s tem standardom prisiliti Američane, Kitajce, preostalo Azijo in države v razvoju, da bodo prilagajale svojo proizvodnjo, bo to že pol zmage.«

Sicer bo treba nekaj narediti na trgu dela. A kaj? »V Evropi je globoko zasidrana miselnost 35-urnega delavnika. Veliko držav je, kjer se je to skoraj privzelo kot nekakšen standard. Te stvari bi morali sprostiti, tako da bi zelo nagrajevali tiste zaposlene, ki bi želeli delati več. Opažamo dramatičen trend, zmanjšuje se participacija med aktivnim prebivalstvom, zmanjšuje se število opravljenih ur. Ta trend bi morali ustaviti. Sam naravni prirast v Evropi ne bo dovoljeval bistvenega zvišanja BDP, treba bo prilagoditi migracije. Pričakoval bi, da se naredi reforma trga dela, ki bo motivirala podaljšanje delovnika za tiste delavce, ki bodo ocenili, da jim to prinaša prednost in da je to zanje vrednejše od prostega časa. Če bo Evropa spremenila trg dela, bo postopno in vsaj delno rešen tudi trend vse večjega pokojninskega bremena.«

Zelo pomembno bo tudi, kako bomo financirali raziskave in razvoj, kako se bo financiral tehnološki preboj. »Če bo vsa pobuda odvisna od države, bo omejena. Denar iz evropske komisije in denar, ki ga bodo same države usmerjale v subvencioniranje nekaterih segmentov, bo dobrodošel in bo imel učinek. A to ne bo enako, kot če bi podjetja sama investirala ali pa sredstva dobila na trgu. To je problem, s katerim se Evropa ukvarja že desetletja: kako startati kapitalski trg, kako ustvariti sklade tveganega kapitala. Ti sicer obstajajo, a so zelo anemični v primerjavi z ameriškim trgom. Evropa je bolj socialna kot Amerika, a v drug, kitajski ekstrem, seveda ne bo šla, v to enostrankarsko lansiranje denarja. Potrebujemo pa zdravo kombinacijo države in zasebnega sektorja, dileme o financiranju evropskega razvoja pojasnjuje Kostevc.

Pomembno bo tudi, kako se bo Evropa postavila navzven. »Za zdaj ima primerjalno prednost v postavljanju regulative. Če bo več držav kupilo evropski koncept in se bo čezmejno trgovalo z izpusti tako, da bodo uvozniki bolj umazanih vmesnih proizvodov plačevali višje uvozne dajatve, bo to takoj konkurenčna pomoč evropskim podjetjem. Če bomo v Evropi leta 2030 ali 2035 nehali kuriti premog in ga bodo še naprej kurili na Kitajskem, v Indiji in tako dalje, bosta jeklo in železo iz teh virov bolj ocarinjena. Stvari se bodo še zapletale, evropske carinske službe bodo morale imeti sezname podjetij z dobavitelji, ki onesnažujejo. Če bi ta sistem zaživel, politične podpore je v Evropi veliko, bi to pomagalo evropskim proizvajalcem.«

So pa cene energije v kontekstu svetovnih primerjav posebna zgodba. »V Evropi so po ocenah približno trikrat višje kot v ZDA, na Kitajskem pa je po potrebi vse subvencionirano, samo pride poceni na tuje trge. Kako izenačiti razmere na ekonomskem bojnem polju? Preprosto tako, da se postavi v ospredje zaščita okolja, kar je tudi neke vrste protekcionizem. Če bi to delovalo, bi prineslo znižanje konkurenčnega zaostanka, ki ga sicer imajo evropska podjetja,« ugotavlja Kostevc.

Priporočila za Slovenijo

Za konec poglejmo še slovenski vidik. Kateri so največji izzivi za Slovenijo v globalni konkurenčni tekmi? Splošna priporočila so seveda zelo podobna, kot smo jih našteli za Evropo. Je pa vedno vprašanje, ali je posamezna država sposobna prepoznati neki segment ali neko panogo, ki je lahko srednje- ali dolgoročno propulzivna, opozarja Kostevc.

»Neoliberalna krilatica je, da je česa takega sposoben le trg. Tega, da čakamo na trg, si ne moremo privoščiti. Zaradi pomanjkanja zasebne iniciative bo država morala biti pomemben akter, ko bo prerazporejala sredstva. Saj nimamo denarja, ki bi nam padel kot mana z neba. Tako kot se je zgodilo Ircem, ko so imeli letos izjemne dobičke od obdavčenja tujih multinacionalk v višini treh ali štirih odstotkov BDP, ali pa Norvežanom, ki služijo na račun visokih cen nafte. Pri nas bo šlo za vprašanje redistribucije, nekomu se bo moralo nekaj vzeti ali pa dati manj in denar preusmeriti.«

V Sloveniji »že imamo zasnovo in pogoje avtomobilskega grozda, imamo podjetja, ki delajo tehnološko napredne produkte. Vprašanje je, kaj lahko prispevajo v premiku v elektrifikaciji voznega parka, kakšne inovacije lahko ponudijo. To je en segment, ki je precej varen. Imamo pa še druge segmente, ki so tehnološko naprednejši in so vezani na zeleni prehod ali pa na zdravila. S staranjem prebivalstva v Evropi se bodo povečevali izdatki za zdravstvo, za pokojninsko blagajno in tako dalje. Tudi v sektorju zdravil je verjetno določen segment, ki bo imel prihodnost, poleg teh, ki so neposredno vezani na zeleni prehod,« nekatere najpropulzivnejše panoge, ki lahko povečajo konkurenčnost Slovenije, navaja Kostevc.