Centralne banke umirjajo retoriko

»Približujemo se točki, ko bi morali biti že sposobni na neki način počivati, ko govorimo o ravni obrestne mere,« so bile besede Andrewa Baileyja, prvega moža britanske centralne banke Bank of England (BoE). Vzete so iz njegovega zadnjega intervjuja po zasedanju komiteja BoE v prejšnjem tednu, na katerem je isti Andrew Bailey sočasno pustil odprta vrata za nadaljnje dvige obrestnih mer.

Retorika, ki pričakovano spominja na zadnjo retoriko Jeroma Powella, prvega moža ameriške centralne banke, ki je na zadnjem zasedanju Feda pustila tako odprto možnost, da so z dvigi obrestnih mer zaključili, kot tudi možnost, da z dvigi še niso zaključili.

ECB, ki se je v tem mesecu med glavnimi centralnimi bankami prva oglasila, je bila v svojem sporočilu nekako še najbolj odločena, da vidi svoj naslednji korak vsaj še kako stopnico višje.

Obresti se približujejo višku

Skratka, če potegnemo črto, lahko med vrsticami beremo, da sta ameriška in angleška centralna banka že dosegli plato obrestnih mer in bo tako le še vprašanje, koliko mesecev ali četrtletij bodo zdržale na teh nivojih.

Čeprav zadnje težave v ameriškem bančnem sektorju niso kaj prida spremenile fokusa centralnih bank stran od visoke inflacije, so te vsaka zase priznale, da so visoke obrestne mere že zahtevne za podjetja, vedno bolj pa jih bodo občutila tudi gospodinjstva.

Medtem ko so se ekonomski izgledi malo izboljšali, se je na finančnih trgih ponovno začela krepiti popolnoma nepotrebna politično motivirana negotovost zaradi tako imenovanega stropa dolga, ki ga mora ameriška politika vsakokrat dvigniti, čim doseže njegovo mejo. Ni treba posebej dolgo razmišljati, da se spomnimo, kaj pomeni, če se v taki državi brez potrebe zaplete okrog takšnih dogodkov, kot je bilo to leta 2011, ko je morala Obamova administracija zapreti javno upravo zaradi nastale plačilne nesposobnosti države.

INFOGRAFIKA: Delo

Vsekakor je logično predpostavljati, da bo ameriška politika tako ali drugače strop ponovno dvignila, vendar zgodovina dokazuje, da je politika povsem zmožna določene napetosti pripeljati neracionalno daleč. Ta bojazen se že zdaj odraža na ameriškem trgu, kjer vlagatelji pri enomesečni državni menici zahtevajo celo višjo donosnost, kot je temeljna obrestna mera Feda, zaščita pred kreditnim tveganjem za enoletne državne obveznice pa je poskočila celo na rekordne ravni.

Cene storitev še rastejo

Navsezadnje takšne razmere ponavadi delujejo pozitivno na vrednost zlata. Nekoliko preseneča tudi dinamika na kitajskih trgih, kjer so ravno izmerili skoraj ničelno inflacijo. Skratka, trgi surovin z določenimi izjemami (zlato) postopoma drsijo navzdol, kar je odsev globalne šibke ekonomske dinamike in že nekaj časa negativno vpliva na inflacijo.

Ključni in edini faktor, ki še drži inflacijo na še vedno nadpovprečnih ravneh, so storitve, v katerih imajo pomemben delež najemnine. Torej, če ne prej, bodo centralne banke le dočakale želena dva odstotka pri inflaciji, ko bodo svojo rast upočasnile še najemnine. Obvezniškim vlagateljem se tako počasi zapira okno priložnosti z zgodovinsko zelo privlačnimi donosnostmi obveznic, pokojninskim skladom pa se ponuja zgodovinska priložnost, da računovodsko zaklenejo donosnosti obveznic za več let, morda desetletij.