Druga jedrska elektrarna še daleč, zanimanje zanjo pa že veliko

Minister je zatrdil, da Slovenija podpira projekt druge jedrske elektrarne (Jek 2) in pričakuje pripravo vseh podlag za končno investicijsko odločitev najpozneje leta 2027, če ne prej. Tega se bodo lotili sistematično, z vso resnostjo in odgovornostjo. Vlada je za ta namen imenovala tudi državnega sekretarja v kabinet predsednika vlade Danijela Levičarja, ki usklajuje vladne resorje z investitorjem, to je GEN energijo.

Mladi jedrski strokovnjaki, ki jih za tako velik projekt še ni dovolj, pričakujejo referendum o Jek 2 čim prej, saj bi to bil znak študentom, naj izberejo študijsko smer jedrskih fizikov, fakultetam pa bi to bila podlaga za okrepitev študijskih programov. Referendum pričakujejo tudi nasprotniki projekta.

Med ponudniki drugega bloka jedrske elektrarne (Jek 2) bodo obravnavali tri dobavitelje enakovredno − ameriški Westinghouse, francoski EDF in korejski KHNP, pravi Dejan Paravan, generalni direktor GEN energije. Vsi trije imajo prednosti in dobre lastnosti in vsi trije imajo pomanjkljivosti. Težava je predvsem v dobaviteljskih verigah. V Ameriškem združenju za jedrsko energijo pravijo, da razmere res niso najboljše, vendar proizvajalci, tudi Westinghouse, spet postavljajo svoje dobaviteljske verige. Enako zatrjujejo v EDF, ki bo zaposlil 15.000 ljudi, da bo povečal svoje zmogoljivosti z dveh na štiri jedrske elektrarne na leto. A že v Franciji naj bi v prihodnjih letih postavili od šest do 14 novih jedrskih elektrarn. O korejskem podjetju pa pravijo, da na tem področju deluje že 30 let in ima urejene dobavne verige.

Vsi sicer priznavajo, da je v serijski proizvodnji najuspešnejša Kitajska, druga ja Rusija, a tako velik projekt, ki bi lahko stal tudi več kot 10 milijard evrov (ocene za 1600-megavatno nuklearko segajo od 8 do 12 milijard evrov), pomeni tudi nekakšno poroko med državama − tisto, ki gradi, in tisto, ki dobavi opremo. Največji izziv pa bo ekonomičnost projekta. Uroš Salobir, direktor področja za strateške inovacije v Elesu, opozarja, da se zaradi močnega vetra ali sonca na evropskem trgu v zadnjem času vse pogosteje pojavljajo presežki energije, ko cene na grosističnem trgu padejo na nič ali celo v negativno območje.

Tudi v Sloveniji se približujemo tisoč megavatom moči iz sončnih elektrarn. Do leta 2030 je predvidenih še dodatnih 2000 megavatov, konični odjem Slovenije pa je še vedno skupaj 2000 megavatov. Ob lepih poletnih dnevih bi jedrska elektrarna brez odjema pri sosedih ali drugega inovativnega načina uporabe elektrike morala ustaviti proizvodnjo. Ena od možnosti je tudi proizvodnja vodika, ki je precej cenejša kot enaka proizvodnja elektrike iz sončnih elektrarn.

Jedrska energija je leta 2021 predstavljala 13,1 odstotka mešanice energetskih virov EU, 25 odstotkov vse proizvedene električne energije v EU in 50 odstotkov nizkoogljične električne energije.

Sedanja jedrska elektrarna bo po odpravi napake novembra spet priključena na omrežje. Renesansa jedrske energije zvišuje tudi cene goriva, ki predstavlja le približno pet odstotkov stroškov jedrske elektrarne. Za Jek so leta 2020 podpisali petletno pogodbo o dobavi goriva, v novi pogodbi bo cena najbrž drugačna. Nekaj vpliva ima tudi prepoved izvoza obogatenega urana, iz katerega izdelujejo gorivo, iz Rusije v ZDA. V ZDA so za proizvodnjo tretjine goriva uporabili ruski obogateni uran.

Največji rudniki urana so v večinoma varnih državah, Avstraliji, Kanadi in Kazahstanu, bogatenje pa izvajajo le v peščici jedrskih držav, ki imajo za to zgrajene posebne reaktorje.

Dejan Paravan je potrdil, da bodo vlogo za umeščanje Jeka 2 v prostor oddali prihodnje leto, končno investicijsko odločitev pa je napovedal za leto 2028. V GEN energiji so letos spremenili cilj projekta drugega bloka krške nuklearke: namesto do zdaj predvidenega 1100-megavatnega bloka bi zgradili večji blok z močjo do 2400 megavatov ali dva bloka. S tem so razširili nabor potencialnih dobaviteljev, 1100-megavatni blok namreč omogoča le Westinghouse.

Nada Drobne Popović, predsednica uprave Petrola, podjetja, ki veliko vlaga na Hrvaškem, je povedala, da je Petrol v zaključni fazi zagona največje sončne elektrarne v regiji, in sicer 22-megavatne sončne elektrarne na Hrvaškem, kjer načrtujejo tudi novo 35-megavatno vetrno elektrarno. Leto bodo končali s 95 megavati proizvodnje iz obnovljivih virov energije, cilj Petrola pa je do leta 2025 pa je 165 megavatov, k čemur bi največji delež zagotovile vetrnice na Hrvaškem.

V energetiki sicer pravijo, da bo z obnovljivimi viri težko loviti povečevanje porabe energije. V zadnjih 70 letih so se potrebe povečale z 20.000 teravatnih ur na 160.000 na leto, samo v zadnjih nekaj več kot 20 letih se je poraba podvojila. Lani so največje in približno enakovredne deleže imeli premog, nafta in plin (po približno 45.000 teravatnih ur), sledila je biomasa (10.000 teravatnih ur), obnovljivi viri energije pa so skupaj prispevali 10.000 teravatnih ur, največ hidroelektrarne in jedrske elektrarne. Na povečevanje potreb po energiji vplivata tako sodoben način življenja kot gospodarska rast, zato ni možnosti, da bi se rast povpraševanja umirila. Direktor Elesa Aleksander Mervar je že večkrat kritiziral nemško energetsko politiko. Pravi, da nihče ne ve, kako bo z oskrbo od 15. novembra do 15. marca zgolj z obnovljivimi viri. Drugo vprašanje pa je, kako bomo do leta 2030 nadomestili vso fosilno energijo, ki jo potrebujemo. To pomeni nadomestitev plina, ki ga Slovenija na leto porabi za deset teravatnih ur, nafte, ki je porabimo še več, in premoga, iz katerega še vedno proizvajamo tretjino elektrike.

V Evropski uniji ima na svojem ozemlju jedrske elektrarne 12 držav članic EU od 27, tudi Slovenija. Novi steber razvoja so napredne rešitve, kot so razvoj malih modularnih jedrskih elektrarn (SMR) in nove aplikacije jedrske energije za fleksibilno soproizvodnjo jedrske toplote, elektrike in zelenega vodika. Male nuklearke bodo nadomestilo za sedanje toplarne, elektrarne na plin in premog, težava je, da še nobeden od številnih projektov ni v fazi licenciranja. Zgolj pomanjšane, ne tudi cenejše različice velikih jedrskih elektrarn, pa se energetikom ne zdijo smiselne, saj se z večjo proizvodnjo cena elektrike zniža.

Dejan Paravan sicer meni, da je do leta 2030 vse jasno, treba bo vlagati v obnovljive vire, ki niso v konfliktu z jedrsko elektrarno, ampak se idealno dopolnjujejo. GEN energija je vladi že predstavila tudi okvirne tehnične ponudbe za drugi blok jedrske elektrarne, ki vključujejo tudi okvirne cene projekta brez stroškov financiranja in še nekaterih dodatkov. Da bi bili stroški financiranja kar najnižji, so se odločili za preizkušeno tehnologijo, pri kateri čas gradnje ne bi bil predolg, cena tehnologije pa zmernejša. V daljših projektih financiranje lahko pomeni vse do 40 odstotkov vseh stroškov projekta. Pomembna je tudi podpora države, sicer so posojila dražja.

Ne nazadnje je treba za čas gradnje in neobratovanja zagotoviti denarni tok za preživetje investitorja, kar pomeni tudi to, da so v projektu dobrodošli partnerji, kot je Hrvaška v primeru sedanje jedrske elektrarne v Krškem. V GEN energiji se bodo v sodelovanju z vlado odločili tudi o modelu financiranja. Možnosti je več: za partnerja se ponujajo gospodarstvo, tudi gospodarska združenja iz vseh sosednjih držav, zanimanje kažeta Hrvaška in Italija, ena od možnosti pa je tudi financiranje z obveznicami, v katere bi lahko vložili vsi.

Cene energije v Sloveniji je odvisna od ponudbe in povpraševanja v širši regiji. »Jek 2 je po eni strani zelo drag, po drugi pa ima dolgo življenjsko dobo ter je zelo stabilen in zanesljiv v obratovanju. To pripomore k zanesljivosti elektroenergetskega sistema ne samo v Sloveniji, temveč tudi širše v regiji,« pravi Paravan.

Končna investicijska odločitev, ki jo minister Bojan Kumer pričakuje leta 2027 ali prej, je lahko sprejeta takrat, ko je sestavljena finančna konstrukcija projekta, ko je znan investitor ali soinvestitor, izbran dobavitelj in podpisana pogodba. Ta mejnik bodo po načrtu v GEN energiji dosegli leta 2028.

Eden od največjih izzivov pa je pravočasen začetek gradnje skladišča nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov (NSRAO). To je zelo pomembno tako za sedanjo jedrsko elektrarno kot za njen drugi blok ter tudi zaradi drugih odpadkov, ki nastajajo v Sloveniji. Odprt je nov javni razpis za gradnjo skladišča, izvajalec pa naj bi bil izbran še letos.

V meddržavni komisiji sta se Slovenija in Hrvaška pred kratkim dogovorili o novem datumu, do katerega mora posamezna država zagotoviti trajno skladiščenje nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov iz krške nuklearke. Preložili so ga na leto 2028. Če tudi drugi razpis za gradnjo odlagališča pri nas ne bo uspešen, tudi uresničevanje projekta Jek 2 lahko zastane pri postopkih umeščanja v prostor in presoji vplivov na okolje za nedoločen čas.

Nadomestiti bo treba tudi plin. V Avstriji se podjetja sprašujejo, kako naj si zagotavljajo energijo, saj kurjenje peletov povzroča emisije, poleg tega tovornjaki za njihov prevoz na cestah povzročajo veliko težav. Velike sončne elektrarne se jim zdijo slaba rešitev, pogodbe pa jim zagotavljajo dobavo ruskega plina do leta 2040.

V Sloveniji je ruski plin večinoma zamenjal plin iz severne Afrike, ki pride po plinovodu iz Italije. V Plinovodih načrtujejo dobavo »zahodnega« plina iz terminala na Krku tako v Slovenijo kot v Italijo, Avstrijo in mogoče še na Madžarsko.

V Avstrijo, kjer še niso našli prave rešitve za zamenjavo plina, čeprav jih uporaba ruskega energenta spravlja v veliko zadrego, po slovenskem plinovodu alžirski plin ne teče. Naš sistem obratuje na 50 barih, avstrijski pa na 70. »Ključna je kompresorska postaja. Naš novi sistem deluje na 70 barih, vendar je bila kompresorska postaja leta 2002 postavljena na starem sistemu. Imamo odpustek evropske komisije, da povezava ni dvosmerna, ker nimamo virov plina. Zdaj pa je vir na Krku. Tako smo projekt transportne poti s Krka do Avstrije prijavili na listo pomembnih projektov. Avstrijci k projektu niso pristopili, kar je nenavadno, saj večina držav želi transportne poti z več strani,« je povedal glavni direktor Plinovodov Marjan Eberlinc.

Če se Avstrijci ne bodo pridružili v prijavi na listo pomembnih projektov, ne bo potrebe po novi kompresorski postaji na meji z Avstrijo. Transportno pot s Krka bi bilo treba le nekoliko okrepiti, kar pa so zanemarljivi stroški. Kompresorska postaja je po stroških na ravni plinske elektrarne, stane sto milijonov evrov.

Ozko grlo pri prenosu s Krka je na hrvaški strani, a kot pravi Eberlinc, želijo izkoristiti priložnosti, ki jih pomeni vir na Krku, razširitev zmogljivosti terminala z 2,6 na 6,1 milijarde kubičnih metrov plina naj bi bila končana že leta 2025. Gotovo bo Hrvaška izkoristila tudi možnost za prenos plina v Italijo. »Mi pa si prizadevamo, da bi povezali slovensko obalo. Ta je z vidika prihodnjega razvoja še posebno pomembna in zanimiva,« pravi Eberlinc.

Dolgoročno naj bi zemeljski plin v plinovodih zamenjal vodik, ki sicer zahteva posebno tesne cevi, ali pa, še bolje, metan, ki bi ga proizvajali iz zelenega vodika in ogljikovega dioksida. Metan je seveda tudi glavna sestavina zemeljskega plina, zato ne bi potrebovali nobene nadgradnje sistemov. Po plinovodih pa bi lahko tekel tudi bioplin, ki nastane z gnitjem bioloških odpadkov ali blata iz čistilnih naprav, pravzaprav tudi pretežno metan.