Z e-kolesi po gorski divjini avstrijske Koroške

Nekakšno ribiško pretiravanje se mi je vse skupaj zdelo, dokler se nisem na lastni koži prepričal, da to še kako drži. Ampak, za vraga, kako, saj smo vendarle v hribih, nekaj manj kot tisoč metrov nad morjem leži to jezero, ki je sicer še iz ledene dobe, poleg tega ni bilo kakšnega vročinskega vala. Pa nam eden od domačinov razkrije skrivnost. Jezero nima nobenega (ledeniškega) pritoka, temveč tam izvira topla voda.

Kar 160 kilometrov gorskokolesarskih poti vodi navkreber, od koder se ponujajo čudoviti panoramski pogledi na jezero, in tudi po ravnini ob obali.

Belo jezero je najčistejše kopalno jezero v Avstriji, voda je tako čista, da jo lahko pijete kjerkoli. Zaradi čistoče in jezerskega dna brez mulja je vidljivost tudi tja do 20 metrov. Ravno zato, da bi neokrnjenost karseda ohranili, je plovba s čolni in ladjami na motorni pogon prepovedana, edina izjema so javni prevoz in intervencijska plovila. Kakšni dve tretjini jezera spadata v naravni rezervat, območje je znano po pestrem živalskem svetu, pa tudi ribiči pridejo na svoj račun. Z dovolilnico smete ribariti kjerkoli v jezeru, v katerem živi 22 ribjih vrst, in sicer do 20. novembra.

Kaki dve tretjini jezera spadata v naravni rezervat, območje je znano po pestrem živalskem svetu, pa tudi ribiči pridejo na svoj račun.

Poleti je zaradi prijetne temperature primerno za čofotanje, plavanje, vodne športe, po njem se je mogoče popeljati z ladjo, znano pa je predvsem po tem, da pozimi v celoti zamrzne. In to tako globoko, da na njem uredijo več kot deset kilometrov dolge drsalne steze. V daljni preteklosti je to še kako prišlo prav tudi okoliškim kmetom, saj so s konji vozove in sani vlekli kar po bližnjici čez zaledenelo jezero, ki je široko od 100 do 600 metrov.

Namakanje v vodi ni bilo med našimi prioritetami, ampak smo se nameravali s kolesom podati naokoli in preizkusiti še tamkajšnji bike park. Imajo kar 160 kilometrov gorskokolesarskih poti, vodijo pa navkreber, od koder je čudovit panoramski pogled na jezero, kot tudi po ravnini bliže obale.

Panoramska tura

Prvi dan smo se odpravili na panoramsko vožnjo okoli jezera. A ta ne vodi ob obali (tam je možno le peš), ampak gre kar pošteno navkreber in klanec nekaj časa ne popusti. Na desni se občasno odpre čudovit pogled v dolino, vseskozi pa se vozimo po makadamski gozdni cesti. Prvi resnejši postanek po prekolesarjenih 20 kilometrih smo imeli ob obali na drugem koncu jezera, kjer je nov in urejen kamp. Ob našem obisku je bil še prazen, a je ob počitniškem vrhuncu seveda drugače. Ko smo jo mahnili naprej proti startni točki naše krožne ture, smo bili prikrajšani za lepe razglede na jezero, saj je pot speljana drugje, ampak še vedno po prelepi (gorski) divjini. Vmes smo imeli še postanek za malico in hidracijo v eni od tamkajšnjih gorskih koč.

Obala Belega jezera je prava paša za oči. Foto Mitja Felc

Ker smo se, priznam, »šlepali« z e-kolesi, je bilo proti cilju še dovolj volje in moči, da smo spremenili načrt in se zapodili še kakšnih 400 nadmorskih metrov višje, na začetek treh spustaških poti, single trails. Te so urejene, primerne tako za bolj izkušene kot za začetnike, in presenetljivo dolge. Do vrha vas seveda skupaj z biciklom potegne tudi sedežnica, vožnja je s kartico Weissensee brezplačna. Te ni mogoče kupiti, temveč jo dobite, če v kraju preživite vsaj eno noč. Okoli 80 odstotkov nastanitev to omogoča, zato se vsekakor splača prespati, predvsem pa preveriti, kje. S kartico imate potem brezplačen javni prevoz (tudi s kolesi, sistem prevoza teh je res dovršen) z avtobusom in ladjo po jezeru (tudi tja lahko zapeljete kolo). Prednost pa je zlasti to, da vam velja že na dan, ko prijavite prenočišče, in še ves naslednji dan, ne glede na čas odjave iz hotela ali apartmaja.

Ob koncu ture, ko smo si v lokalu na jezerski obali privoščili zasluženo hladno pivo, so naprave pokazale, da smo prekolesarili 1300 metrov višinskih vzponov in nekaj manj kot 45 kilometrov.

Še na Preseško jezero

Naslednji dan je bilo trpljenja in znoja precej manj, saj je do cilja, tokrat je bilo to Preseško jezero (Pressegger See), vzpona le za vzorec, samo kakšnih 200 metrov. Potem pa je sledil spust, vmes je šlo sicer kje še malo navkreber, po čudovitem avstrijskem podeželju, ki ga krasijo zlasti urejene kolesarske poti, speljane zunaj prometnic. Če bi kolesarili še nazaj, bi se seveda spet nabralo kar nekaj višinskih metrov, vendar smo za vrnitev izbrali tako imenovani bike bus. Tudi zato, ker nas je čas že malo priganjal, saj ni bil naš namen le vrtenje pedalov, ampak tudi malo poležavanja in uživanja. In Preseško jezero je bilo kot nalašč za to.

Preseško jezero Slovenci precej bolje poznamo, med drugim zato, ker leži ob poti na priljubljeno smučišče Mokrine (Nassfeld).

Jezero Slovenci precej bolje poznamo kot denimo Belo jezero, med drugim zato, ker ob poti na priljubljeno smučišče Mokrine (Nassfeld). Je deveto največje jezero na avstrijskem Koroškem, in čeprav se vanj z gora steka mrzla voda, je zaradi nizke gladine čudovita osvežitev v vročih poletnih dneh. Že na začetku poletja se voda lahko ogreje na 22 do 24 stopinj Celzija. Območje Šmohor–Preseško jezero je sicer najzahodnejša občina s slovenskim prebivalstvom v Avstriji in leži na robu slovenskega narodnostnega ozemlja. Če ste že odkrivali prednosti in čare tamkajšnjih belih strmin, je čas, da Mokrine okusite tudi poleti, saj je nabor, kaj početi, še precej večji kot pozimi.