Gregor Perič: Izziv bo EU ohraniti v sedanjih okvirih

Ljubljana – Po propadlem poskusu povezovanja domačih članic evropskih liberalcev – najprej je barko zapustila LMŠ, nato še SAB – so v SMC pripravili samostojno listo. Na evropskih volitvah, na katere se podajajo prvič, se bodo za bruseljski stolček potegovali trije poslanci državnega zbora. Med njimi so izbrali tudi svojega nosilca Gregorja Periča, ki se zaveda, da bo na račun liberalne razdrobljenosti »nekaj glasov šlo v prazno«, a pravi, da je to vseeno bolje, kot da bi pripadli populistom.

Politično kariero na nacionalni ravni je začel z izvolitvijo na lanskih državnozborskih volitvah. V državnem zboru je vpet v vodenje odbora za gospodarstvo, sedi pa tudi v odborih za zadeve EU ter infrastrukturo in okolje. Na predzadnjih lokalnih volitvah se je potegoval za položaj župana Izole, a je postal njen podžupan.

Razlika med domačimi levosredinskimi vladami in evropsko desničarsko prevlado je po njegovih besedah največja ovira za preboj slovenskih idej v EU.
 

Skupina Alde, ki ji pripadate, ni postavila vodilnega kandidata in gre na volitve s kar osmimi. Je proces izbiranja predsednika evropske komisije dovolj transparenten? Bi se moral kandidat preizkusiti na volitvah?

Ni ključno, ali se je nekdo potegoval za poslanca. Dobro je, da Alde ni upošteval načela postavitve vodilnega kandidata, saj zanj ni pravne podlage. Zagovarjamo večjo odprtost, zato so ponudili geografsko in spolno uravnoteženo ekipo. Konkurenca se je tega lotila drugače, kar je z vidika političnih pritiskov nehvaležno, posebno za vodilnega kandidata [nem. spitzenkandidata] EPP Manfreda Webra.

Negativna posledica določitve ene osebe je, da se jo dodatno politizira, izključi pa vse druge.
 

Konkurenca želi z vodilnimi kandidati EU približati ljudem.

Predvidevam, da stranke iščejo vodilne kandidate, ker potencialno zastopajo institucijo, ki bi jo utegnili voditi. To je za aktiviranje volivcev dobrodošlo, saj približno vedo, kako bi se stvar lahko iztekla. A hkrati se oži demokratični prostor, saj se izbor omejuje.

Po volitvah se oblikujejo zavezništva in ključno je, da se institucije, od evropske komisije do evropskega sveta, kadrovsko uravnoteži. Zdaj vse ključne položaje v parlamentu, komisiji in svetu zaseda EPP, zato še toliko manj razumem kritike z desne o delovanju EU, o spopadanju s krizami, brexitom in migracijami.
 

Zadnji mandat so poleg recesije zaznamovale prav migracije. Katere bodo ključne dileme novega?

Ti dve vprašanji bosta ostali na mizi. Gospodarstvo ni nikoli končana zgodba. EU ima izzive znotraj sebe, znotraj regije in globalno. Oblikujejo se nova zavezništva, odnosi med EU in ZDA postajajo nepredvidljivi, spet se pogajamo o že dogovorjenem, zato je ključno ohraniti trgovske vezi med njima. Če EU ne bo dovolj fleksibilna, bo padla na lestvici globalnih skupnosti.

Kitajska in Indija sta vse aktivnejši v Afriki, kjer bi EU lahko bila bolj prisotna, tudi zaradi migracij, ki jih moramo reševati na izvoru, ne na meji med EU in tretjimi državami ali na schengenski meji. Je veliko izzivov, ki bodo v marsičem definirani z volilnim izkupičkom, predvsem razmerju med proevropskimi in evroskeptičnimi strankami, ki nasprotujejo evropski ideji.


 

Te so pod okriljem suverenistov v zadnjem času okrepile. So opozorila pred njihovim vzponom upravičena?

Opozorila so več kot upravičena. Izziv bo EU ohraniti v sedanjih okvirih. Če se bodo skrajne opcije – na levi in desni – okrepile, se bo to pokazalo v resni blokadi delovanja EU in njenih ustanov. Če bo njihova moč velika, pa tudi v njihovi postopni demontaži.

En prikaz demontaže je brexit. Tisti, ki so želeli delovati zunaj pravil igre skupnega trga, so zavajali, da evropske ideje škodujejo njihovim interesom. Izid referenduma bi bil danes verjetno drugačen. Težavno je, ker so kritiki Unije vedno glasnejši kot njeni podporniki.
 

Tekmeci želijo oslabljeno EU.

Zunanji nasprotniki močno pomagajo notranjim, ki se vračajo v paradigmo nacionalne države ter ne upoštevajo fenomena globalizacije. Suverenisti bodo gotovo spet kaj zakuhali. Če bodo njihove kratkovidne in škodljive ideje uslišane, se bo EU ošibila.

Ne predstavljam si, kako bi Slovenija kot majhna država z malo ozemlja in prebivalci sama kljubovala izzivom in svojim sosedom. V zadnjem obdobju so nazorno pokazali, kaj si mislijo o nas.
 

Zakaj na parketu EU nismo prepričljivo zastopali svojih stališč?

Vzrokov je več. Slovenija ima v EU neizkoriščene potenciale. Kot majhna članica moramo biti kreativnejši in uporabljati pristope, kot jih uporabljajo nam podobno velike države. Aktivnejši moramo biti pri predlaganju zakonodajnih ukrepov in določanju prednostnih tematik že v uvodnih fazah.

Kar zadeva arbitražo: do takšne situacije je prišlo, ker ima država lep čas levosredinske vlade, medtem ko nas obkrožajo države z desnosredinskimi voditelji, ki so del evropske ljudske stranke. Znotraj tega se je odigrala igra na škodo Slovenije. Tako Juncker kot Donald Tusk, predsednik evropskega sveta, sta prav tako iz EPP.

Juncker je vodil politično komisijo.

Komisija je organ, ki mora zastopati EU, konkretno pa se izkazuje – Slovenija je v negativnem smislu zgleden primer – da smo bili deležni neenake obravnave. Dokumenti in pravna mnenja so bila nam v korist, a so se porazgubila v predalih. Odločevalci so se v sporu postavili na stran tistega, ki je bližje EPP. S tem je komisija omadeževala svoje delo, kar lahko dodatno prispeva k nizki udeležbi na volitvah.
 

Kakšna bi morala biti merila za izbor evropskega komisarja?

Ni ključno, da komisar kandidira na volitvah, saj tudi ministrov ne izbiramo na podlagi tega merila. Nekdo je lahko poslanec in postane minister, številne pa poiščemo zunaj tega nabora in ne vem, zakaj enako ne bi veljalo za komisarja.

Proces sicer ni natančneje definiran, o komisarju z večino odloči vlada. Znotraj vlade bo potreben dogovor, koga podpreti, a za to je še prekmalu. Moj favorit je Violeta Bulc.
 

Ste ji v stranki zamerili, da ne bo kandidirala na volitvah?

Dogovorili smo se, da listo sestavimo brez nje, saj se sama vidi v bolj izvršilni vlogi. Je ena od sedmih vodilnih kandidatk Aldeja. Z njo tesno sodelujemo in bomo tudi v predvolilni kampanji. Nadaljuje delo, ki smo ga v SMC začrtali, tudi s tem, da smo drugim slovenskim članicam te skupine predlagali skupni nastop na volitvah. Čeprav dogovora ni bilo, smo odprti za sodelovanje v prihodnje.
 

Bo razdrobljenost vplivala na uspeh liberalcev?

Volivci z leve, desne ali sredine vedno nagradijo politike, ki se znajo povezovati. Ker nam ni uspelo, da bi se spravili pod eno streho, utegne en del glasov iti v nič, kar je škoda. A še večja bi bila, če bi volivci podprli tiste, ki bi radi demontirali Unijo.
 

Kakšen rezultat pričakujete?

Zelo realno je pričakovati en mandat. Aktivirali smo svojo mreže in ne glede na to, da smo bili v zadnjem obdobju priča poskusu medijskega umora, nas to ni odvrnilo od truda.
 

S katerimi tematikami se nameravate ukvarjati, če boste izvoljeni?

Tudi v primeru uvrščanja v odbore gre za neko geometrijo in kvote. Moja prva izbira sta okolje in infrastruktura, pa tudi področja, ki so blizu mojemu politološkemu študiju – državljanske pravice, mednarodne zadeve in podobno.
 

Komu je poslanec bolj zvest: svoji politični grupaciji ali slovenskim interesom?

Obema. Možnost imamo glasovati po svoji vesti, to je samoumevno. Da gre neki predlog naprej, se običajno iščejo neka ravnotežja z drugimi grupacijami. Nikoli ne dosežeš vsega, kar si si zadal, a popustiš, ker veš, da bo njegovo sprejetje pomenilo manj škode kot vztrajanje pri izhodiščih.

Ekipa slovenskih poslancev mora pri tematikah, ki so v nacionalnem interesu – čeprav ga težko definiramo – igrati kot tim.
 

Domače probleme so občasno preslikavali v Bruselj.

Še več. Težave, ki jih nismo znali rešiti, a smo zanje izključno pristojni, smo z morbidnim veseljem izvažali v EP in s tem predstavljali Slovenijo kot državo, kjer je vse narobe. Rešiti jih moramo sami, pranje umazanega perila v evropski javnosti ni potrebno.