Onesnaženost nas bo stisnila v kot

Ob praznovanju rojstnih dni največkrat slišimo želje, ki se dotikajo zdravja. V svojem sicer še mladem življenju še nisem slišala, da bi kdo komu zaželel miru. In vendar je mir tisti, ki nam daje brezskrbno življenje in nam omogoča, da se razvijamo v zdrave odrasle ljudi.

Ko berem knjige naših prednikov, se čudim, kako lepo so pisali v slovenskem jeziku, čeprav so obiskovali nemške šole, učili so se v latinščini, razmišljali pa so vseeno v slovenščini. Zdaj nas materni jezik spremlja v šoli in na vseh javnih mestih. Imamo šolstvo, ki vsakomur omogoča izobrazbo, če je le prizadeven in ima delovne navade. Ne potrebujemo »stricev«, kot jih je potreboval Prešeren, da se je lahko izobraževal na Dunaju.

Ko poslušam, kako je spoštovana domovina, se večkrat vprašam, ali si sploh zaslužimo tako bogato kulturno dediščino.

V času hitrega in naprednega razvoja se vedno poudarjajo globalnost, odprtost, svoboda ... Vse to nam prinaša prednosti, vendar domovina je samo ena. In kaj si jaz osebno želim?

Poleg miru na vsem svetu si želim odprtosti med narodi. Prav je, da so odprte meje, pa vendar suverenosti posameznih držav ne smemo omejiti. Vsak narod mora razvijati svojo kulturo in ohranjati običaje. Lahko smo kljub temu povezani, si pomagamo, se spoštujemo in cenimo med seboj.

Moja želja je, da bi voditelji držav začeli delati za dobro vseh ljudi, da bi začelo sodstvo obsojati kriminal, da bi inšpektorji pregledovali, kaj zaužijemo, in da bi zdravniki delili znanje med seboj in pomagali vsem ljudem.

Delež ustvarjenega dobička bi morali nameniti v revnejši del sveta in jim pomagati zaživeti človeka dostojno življenje. Spoštovati je treba človekove pravice, kajti prav vsi smo ljudje. In želim si tudi, da bi manj onesnaževali zrak, ki ga vsi dihamo. Prav je, da se opozarja ljudi, kako ravnati z odpadki, pozabljamo pa, da so največji onesnaževalci velike tovarne, ki sicer plačujejo davek na svoje delo, ne rešujejo pa nam ozračja.



Žalostno je pogledati, kje se je zgradila nova tovarna v Hočah pri Mariboru. Treba je ustvarjati nova delovna mesta in prav je, da država pripomore k razvoju gospodarstva, vendar sredi kmetijskih zemljišč ni najbolj posrečena izbira.

Zadnje čase se je veliko govorilo o ukinitvi plastičnih vrečk v trgovinah. Vendar le govorilo. Še vedno je popolnoma enako. Sadje si naložimo v plastično embalažo, pri blagajni pa nas pričaka raznovrstna izbira plastičnih vrečk.

Prav tako me srce zaboli, ko kupimo izdelek v trgovini in doma komaj pridemo do vsebine. Kartonasta škatla zavita v plastiko, v škatli pa je vsak izdelek še enkrat zavit v plastiko. Je to res potrebno?

Večkrat se vprašam, zakaj ni več povratnih embalaž. Zakaj se ne uporablja več steklenic? Odmeva mi odgovor moža, ki je delal v prehrambni industriji in mi je razložil, zakaj ni steklenih embalaž: »Samo umivanje steklenice in odstranjevanje etikete nas staneta več kot nakup plastične embalaže!«

Torej je s politiko vodstva nekaj narobe, da ne spodbujajo čistejšega življenja.

In prav onesnaženost nas bo stisnila v kot. Narava se bo obnovila in živela naprej, ko nas ne bo več. Ob vseh teh problemih se mi zdi, da je premik ure, kateri evropski poslanci namenjajo zelo veliko pozornosti, tako nepomembna stvar, da bi bil že čas, da se začnejo ukvarjati z resnimi problemi. Čisto vseeno je, ali ob dveh ali ob treh, le da stvari spremenimo na bolje.

Nika Mravlja, Osnovna šola Črni Vrh, 8. razred

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

___________________

evropski parlament

 Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.