Nekaj tisoč duš, dve državi, 30 enklav

Baarle – Rick Deckers je najprej odhitel od svoje okrepčevalnice De Toerist čez mejo vzdolž parkirišča do tovornjaka za odvoz odpadkov z nizozemskimi registrskimi oznakami. Resnobna smetarja sta le odkimala. »Tu je Nizozemska in tu praznimo le nizozemske zabojnike za odpadke,« sta nam pojasnila. Deckers se je razočaran vrnil do svojega sto metrov oddaljenega lokala na drugo stran meje, v Belgijo. »Ni vedno tako. Kadar imajo kape obrnjene v levo, odpeljejo moje, belgijske smeti,« je povedal. To je bilo mišljeno smrtno resno, v Baarleju so vse stvari strogo urejene.

Kraj je videti kot eden, a sta uradno dva. Nekaj kilometrov znotraj nizozemskega ozemlja je skozi zgodovino ostalo 22 belgijskih koščkov ozemlja, enklav. Na že tako majhnih kosih belgijskega ozemlja je še sedem majhnih nizozemskih enklav. Zgodbo še bolj zaplete bližnja nizozemska enklava v Belgiji. Nizozemski deli so v občini Baarle-Nassau, belgijski pa so občina Baarle-Hertog. Ločeni niso z reko ali kakšno drugo jasno mejo, ampak s cikcakasto mejo. Označena je z belimi križci. Razdelitev izhaja s konca 12. stoletja, ko je brabantski vojvoda Henrik predal neobdelana zemljišča (današnje enklave) velikašu iz bližnje Brede.





V EU, in zlasti v še globlje povezanem Beneluksu, je zapleteni sistem postal simpatičen in v mestece, ki šteje nekaj tisoč duš, pritegne turiste z vsega sveta. Navsezadnje je na območju Baarleja 30 od skupno 62 svetovnih enklav. Denimo, kolesarjem ponujajo vožnjo po njih. Mejo v pol ure sprehoda po mestu prestopiš vsaj desetkrat. Teče čez zgradbe, parkirišča, dvorišča. Domačini se šalijo, da imaš lahko med spancem noge v Belgiji in glavo na Nizozemskem. Šteje pravilo vrat. Na tisti strani meje, kjer ima trgovina, lokal ali hiša vrata, v tisti državi uradno je.
 

Male skrivnosti velikih mojstrov

Gostilničar Deckers je sicer Nizozemec, a že več kot 20 let živi in posluje v Belgiji. V bližnjem mestu Tournhout ima dve restavraciji, a najbolj je ponosen na okrepčevalnico v Baarleju. Pokazal je na nalepko na vratih, ki menda dokazuje, da pri njih letos cvrejo najboljši krompirček v celotni antwerpenski pokrajini. »Skrivnost mojega recepta je v pravilni temperaturi ter kombinaciji rastlinskega okolja in goveje masti. V njej na nizozemski strani sploh ne smejo cvreti krompirčka, zato pa prihajajo številni gosti z Nizozemske k meni,« je pripovedoval o malih skrivnostih mojstrske priprave velike belgijske specialitete.  

Mejo sam občuti različno. Vse sestavine razen mesa dobi z Nizozemske, kjer da se ob izvozu ne plačuje DDV. Jezijo ga sicer visoki belgijski davki in zapleteni birokratski postopki, a s svojim položajem je zadovoljen. Odkar so odpravljeni stroški mobilnega gostovanja, ni več težav niti s telefoniranjem. Tudi zdravstvene storitve lahko uporabljaš na eni ali drugi strani meje. Ker na obeh straneh govorijo isti, nizozemski jezik (v Belgiji ima flamski dialekt nekaj posebnosti), jezikovnih težav ni. Velja, da so šole na belgijski strani boljše, zato tudi Nizozemci pošiljajo otroke vanje.
 

Ostanki tihotapstva

»Težave s smetmi se pojavljajo, ker nizozemska zakonodaja ne dopušča njihovega izvoza,« je povedal vodja turističnega urada Baarle Willem van Gool. Zato mora biti sistem odvoza dvojen. Menda smetarjem računalnik v vozilu pove, kje lahko odpeljejo odpadke in kje ne. Tudi sistem javnega prevoza na bolj ali manj enakih smereh je dvojen. Zeleni avtobusi so nizozemski, rumeni pa belgijski. Enotne vozovnice ni. Ne glede na EU so pravila neredko različna. Na Nizozemskem dovoljujejo prodajo alkohola le polnoletnim. V Belgiji je omejitev za pivo in vino pri šestnajstih letih.



Tam, kjer je v mestecu belgijska enklava, so trgovine s pirotehniko, prodajalne tobačnih izdelkov, bencinske črpalke. To so še zadnji ostanki nekdaj cvetočega tihotapstva. Van Gool je v turističnem uradu s ponosom pokazal carinsko uniformo, ki je bila v kraju še v uporabi leta 1995. Tudi delovna zakonodaja je različna. Veliko lokalnih podjetij se odloča, da delujejo v »mešanem« sistemu. Tako imajo zaposleni po belgijski socialni zakonodaji več dopusta kot tisti, ki so v nizozemskem sistemu. Na drugi strani potrebujejo večji delovni stroji v podjetjih, ki so na meji, dovoljenja obeh držav.
 

V kateri državi je truplo?

»Policiji sta uradno ločeni, delujeta pa v istih prostorih,« je pojasnil van Gool. Ko se je pred leti zgodil umor, so morali najprej ugotoviti, v kateri državi je truplo. Tudi občinska sveta sta seveda dva, ustanovili pa so koordinacijsko telo, ki olajšuje doseganje soglasja o skupnih projektih. Za gradnjo ali obnovo ceste je treba najprej izračunati, kolikšen del asfalta je v kateri državi. »Ko sem bil mlad, smo se na poti iz šole pretepali z belgijskimi vrstniki. Da bi bilo več miru, so odločili, da se pouk konča ob različnem času,« je pragmatične prijeme v Baarleju pojasnjeval van Gool.



Vsaj gasilci imajo enotno in učinkovito službo. To se je pokazalo med našim obiskom, ko je zagorelo na posestvu lokalnega veljaka Jana Hendriksa, ki je bil pred nekaj meseci vpleten v velik škandal z oporečno živinsko krmo. Poskusov, da bi zapleteno ureditev poenostavili ali odpravili, ni več. Velja, da politiki v glavnih mestih obeh držav sploh ne vedo, kako poteka življenje v obmejnih podeželskih krajih. Belgija je nekdaj imela velika kolonialna prostranstva v Afriki. V Bruslju in Haagu o sto kilometrov oddaljenih drobcenih enklavah ne razmišlja nihče.
 

Preživele zgodovinske pretrese

Enklave so preživele vse zgodovinske viharje. Upravne ločitve ozemelj so se nadaljevale stoletja. Edinstveni sistem ni bil odpravljen niti v času Napoleona. Ko je bila leta 1839 mednarodno priznana neodvisnost Belgije, je v enklavah začela potekati prava meddržavna meja. Med prvo svetovno vojno Nemci niso mogli zasesti enklav znotraj nevtralne Nizozemske. Uporabljali so jih tako pri tihotapljenju kot tudi pomoči zasedeni Belgiji. V času okupacije med drugo svetovno vojno se nacisti z enklavami sploh niso ukvarjali.

Leta 1995 je bila meja po petnajstih letih meritev v celoti potrjena. »Za nas je nekaj vsakdanjega,« je v svoji galeriji Kunst vol Leven (Umetnost, polna življenja) pripovedovala Sylvia Reijbroek. Prodaja kipe drugih avtorjev in svoje slike. Pri vratih ima dve hišni številki, nizozemsko 33a in belgijsko 3. Tudi na parketu galerije je meja označena z belimi križci. Sama se je odločila, da raje dela v Belgiji in po belgijskem sistemu. V petih letih od odprtja galerije »na meji« je kar zadovoljna z razvojem. »Predvsem želim dobro ustvarjati. Dober umetnik ne razmišlja o prodaji,« je povedala.

____________________________________

Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.