Nova samozavest velikega vojvodstva

Luxembourg – Če je razcvet Luksemburga kje očiten, je na Kirchbergu. Tam, kjer so pred nekaj leti bili travniki in polja, druga za drugo rastejo poslovne in stanovanjske stavbe. Četrt z bleščečimi sedeži ustanov EU, hoteli, predstavništvi multinacionalk, finančno industrijo, muzejem moderne umetnosti in filharmonijo je s središčem Luxembourga povezana z dolgim, rdečim mostom velike vojvodinje Charlotte. Tudi podobo drugih delov mesta zaznamujejo žerjavi, gradbišča in trušč. Na obrobju mesta gradijo velik nacionalni stadion za nogomet in ragbi.

Po statističnih podatkih je Luksemburg daleč najbogatejša članica EU, BDP na prebivalca se približuje 100.000 evrom. Vlada uspeha velikega vojvodstva seveda ne pripisuje politiki, ki je s skoraj ničelnimi davki vabila multinacionalke in omogočala bančne skrivalnice, marveč modri strategiji. Iz nekdanje revne države postaja prestolnica visokotehnološke industrije. »Luksemburg se zaveda, da brez visoke tehnologije ne more biti igralec na svetovnem trgu,« je povedal direktor podjetja ProNewTech Roland Streber.



Njegovo svetovalno podjetje v Kockelscheuerju, predmestju Luxembourga, je dejavno predvsem na področjih novih tehnologij in telekomunikacij. Na svojem področju vidi nalogo države v zagotavljanju dobre infrastrukture in povezovanju z drugimi državami, od sosed do New Yorka. Streber je že nekaj časa poslovno povezan s Slovenijo. Omogočil je sodelovanje slovenskih inženirjev iz podjetja MDC v velikem satelitskem projektu luksemburškega SES v Katarju. Podjetnik s 25 leti izkušenj je od začetka lanskega leta častni konzul Slovenije v velikem vojvodstvu.



»Če imaš tekmece iz Francije, Nemčije ali Združenega kraljestva, so luksemburška in slovenska podjetja majhna. A imamo prednosti, imamo ideje, imamo več inženirskega duha. Kot majhni vsekakor potrebujemo Evropo,« je povedal. Kot enega od naukov, ki bi ga morali potegniti iz luksemburškega uspeha, vidi preživetje bolj klasične industrije s podjetji, kot so DuPont, Goodyear, ali ArcelorMittal. »A moraš imeti nove ideje in jih hitro uresničevati. Kot mali smo prožni in hitro lahko uvajamo nove tehnologije brez prevelikih tveganj,« je prepričan.



Poudarja luksemburško drznost. SES je postal vodilni svetovni satelitski operater in največji dobavitelj televizijskih vsebin, čeprav so šli v Luksemburgu v osemdesetih letih po svoji poti, ker sta Francija in Nemčija hoteli zgraditi satelitski sistem z drugačno tehnologijo in strategijo. »Moraš biti odprtega duha in razumeti, katera tehnologija bo delovala v prihodnosti,« je povedal. V rudarjenju v vesolju – denimo na asteroidih, bogatih s kovinami – kot velikem luksemburškem tehnološkem projektu mnogi vidijo megalomanstvo, a Streber kot poslovnež pravi, da »brez tveganja ni zabave«.

»Smo uspešni, ker smo odprti«

Uspeha Luksemburga ne bi bilo brez velike odprtosti v Evropi in svetu. Priseljevanje je del uspeha države. Skoraj polovica od okoli 600.000 prebivalcev je tujcev. Iz sosednjih držav prihaja še 200.000 dnevnih migrantov. »Prinašajo nove ideje. Sami nimamo dovolj pametnih ljudi, ki bi vodili vsa podjetja,« je prepričan Streber. Kakšen talilni lonec je postalo veliko vojvodstvo, je vidno na vsakem koraku. Nekdaj delavska četrt Bonnevoie pri železniški postaji v Luxembourgu ima še vedno velik portugalski pečat, čeprav je v zadnjem času zaradi temeljite gentrifikacije modna in privlačna za premožnejše. V lokal Espace Marathon zgodaj zvečer pridejo delavci na kozarček vina. Na jedilniku je bifana. Na televiziji predvajajo portugalska poročila, na plakatu vabijo na večer fada, za omizji si na telefonih predvajajo glasbo iz domovine.

»Tu smo vsi iz prve generacije Portugalcev. Največ nas dela v gradbeništvu,« je povedal možakar ob kozarčku portugalskega brendija 1920. Zlobni jeziki pravijo, da so si Portugalci v gradbeništvu ustvarili monopol in onemogočajo tekmece iz vzhodnoevropskih držav. Portugalcev je v državi skoraj 100.000 ali okoli 16 odstotkov. Največ jih je prišlo v sedemdesetih letih. Druge velike skupine so Francozi, Italijani, Belgijci in Nemci. Med jugoslovanskimi vojnami je prišlo še veliko ljudi z Balkana. Luksemburg vsako leto sprejme tudi okoli 2000 prosilcev za azil.



»Zgodovina Luksemburga je zgodovina priseljevanja. Imamo tri uradne jezike. Ker francoščino in nemščino vsi govorimo, lahko gledamo čez meje, kaj delajo sosedi. Luksemburg je uspešen, ker je odprt. Raznolikost odpira nove perspektive. Vedno smo vedeli, kako jo lahko izkoristimo,« je povedal Meris Sehovic, perspektivni politik luksemburških zelenih in njihov vodilni kandidat na evropskih volitvah. Rojen je bil leta 1991 v Beogradu, leto pozneje se je njegova družina odselila.

Ena sama dolga kolona

Z očitkom, da so obogateli, ker so bili dolgo nekakšna davčna oaza in so, denimo, omogočali multinacionalkam, da ne plačajo skoraj nobenega davka (afera Luxleaks leta 2014), se Luksemburžani ne strinjajo. V 19. stoletju je bil Luksemburg revna kmečka država in ljudje so se izseljevali. Po vojni se je hitro razvilo jeklarstvo. Tudi v drugih državah da so imeli podobne finančne prakse.

»Res je, da smo bili pretirano usmerjeni v niše, denimo, v bančno skrivnost ali davčne kupčije. Legitimno je drezati v stare rane in reči, da takšna niša v 21. stoletju ni dobra,« je poudaril Sehovic. Zagovarja postopno tranzicijo. »Ker je finančna industrija dolgo bila steber, se ne more vse čez noč spremeniti. Kdor si želi kaj takega, mora povedati, kje bomo dobili denar za pokojnine.« To, da Luksemburg na razpravah v Bruslju še vedno zavira evropske rešitve glede davkov, se mu zdi nesprejemljivo.

»Na davčnem področju imamo temeljni interes, da jutrišnje gospodarstvo, predvsem digitalno, pravilno obdavčimo. Če ga ne bomo – kdo bo financiral šole, bolnišnice, ceste?« je nadaljeval Sehovic. Luksemburg, ki ga zbadajo, da postaja evropski Katar, lahko postane žrtev lastnega uspeha. Jesenske parlamentarne volitve so zaznamovale razprave o visoki gospodarski rasti, njenih negativnih posledicah. Promet v državi je zjutraj in zgodaj zvečer, ko so na cestah dnevni migranti iz Belgije, Francije in Nemčije, videti kot ena sama dolga kolona.



Bolj ko se razvijajo, višje so cene nepremičnin. »Osnovna težava je, da ima Luksemburg le 2500 kvadratnih kilometrov površine. To je skoraj nič. Površina ima visoko vrednost. Kaj narediš z njo, je politično vprašanje,« je pojasnil Sehovic. S hitrim razvojem nastaja nova infrastruktura: ceste, železnice, poslopja. »Nekateri imajo občutek, da izgubljajo del Luksemburga – zemljišča, gozdove, reke,« je prepričan mladi politik. Luksemburg vidi kot vzorčni primer, »kaj je globalizacija in kako se je države lotevajo«.

Tudi slabše plačani potrebujejo stanovanja. Mobilnost je treba osmisliti na novo. Podobna vprašanja se postavljajo pri odnosu do (nevzdržnih) naložb, ki odpirajo delovna mesta.

Identiteta ni v DNK

V Luksemburgu bo prihodnje leto javni promet brezplačen. To naj bi naredili prvi na svetu. Že doslej je bil poceni. Dnevna karta za vse oblike prevoza po državi stane le štiri evre. Da bi se rešili prometnega kaosa, bi morale več vlagati v infrastrukturo še sosednje države. Vlakovne povezave z Belgijo so stare, počasne, ne najbolj zanesljive. »Poglejmo cestni promet: gospodarski uspeh lahko postane okoljska katastrofa,« je prepričana zgodovinarka Sonja Kmec. Iz Luxembourga se je preselila Esch-sur-Alzette.

V službo se lahko vozi s kolesom. Esch, drugo največje mesto v državi, je skoraj idilični kraj ob meji s Francijo z bogato jeklarsko dediščino. Na prenovljenih ulicah starega mestnega jedra dopoldne ni vrveža. V mestu je sedež luksemburške univerze. V bližnjem Belvalu se uresničuje milijardni projekt: nastaja velik univerzitetni center, Cité des Sciences. Tam, kjer so bile nekdaj industrijske hale, peči in dimniki, bo univerzitetno in raziskovalno srce Luksemburga. Leta 2003 ustanovljena univerza ima okoli 6000 študentov in je simbol nove samozavesti velikega vojvodstva.



»Prej je imel Luksemburg enega od najnižjih deležev študentov. Z univerzo se je zvišal, saj so siromašni, ki niso mogli študirati v tujini, lahko začeli študirati,« je povedala univerzitetna profesorica zgodovine Sonja Kmec. Dvomi, ki so se pojavljali ob ustanavljanju univerze, so odpravljeni in vpleteni so po poldrugem letu zadovoljni. Na vprašanje, kakšna je identiteta modernega Luksemburga, znanstvenica nima nedvoumnega odgovora. To da je v državi, v kateri je polovica prebivalcev in dve tretjini zaposlenih tujcev, težko definirati.

»Identiteta je socialni konstrukt, ki ni zapisan v DNK. Za nekoga je identiteta luksemburški jezik. Njegova raba se čedalje bolj krepi, zlasti med mladimi na družabnih omrežjih. Za drugega je prava luksemburška identiteta večjezičnost države,« je povedala. Družba pri vprašanjih, kot so istospolne poroke, ni strogo ločena na liberalce in konservativce. Istospolna usmerjenost premiera Xavierja Bettela sploh ni tema. Skrivnost uspeha Luksemburga vidi v občutku za iskanje pravih niš. »Delaš stvari, za katere se veliki ne odločijo,« je povedala.

evropski parlament Foto Ep

Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene ­informacije in stališča.