»Najbolj grozen od vsega je občutek déjà vuja«

Budimpešta – Posameznik je v marsičem proizvod okolja, v katerem se rodi in odrašča. Uslužbenci, vodstvo in študenti Srednjeevropske univerze (CEU) v Budimpešti so se zadnji dve leti spraševali, ali to nemara velja tudi za zasebno izobraževalno institucijo, ki je po padcu berlinskega zidu nastala kot odgovor­ na spremembe v širši regiji in mora tri desetletja pozneje zaradi političnih pritiskov velik del aktivnosti izseliti iz Madžarske.

Vprašanje se ni nanašalo toliko na preteklost, kolikor se je na prihodnost: odločitev o selitvi je spremljala bojazen, da bo univerza z njo izgubila tisto, kar jo dela posebno. Drugačno.

CEU večino časa domuje v kampusu v središču Budimpešte, na ulici, poimenovani po najvišjem kraljevemu namestniku v času kraljevine Ogrske. Po njej so se zadnji teden avgusta vile množice turistov in avtomobilov ter ustvarjale izrazit kontrast s tišino, ki je vladala za vrati in pročelji ene od najuspešnejših izobraževalnih institucij v tem delu Evrope in jo je kot darilo nekdanji domovini ustanovil George Soros, poslovnež, filantrop in eden od najbolj osovraženih Madžarov na svetu.

Do začetka letošnjega študijskega leta je bil manj kot mesec dni in predavalnice so samevale. Za vodstvo CEU in zaposlene kljub temu ni bilo počitka. Končevali so priprave na premik večine študijskih programov na Dunaj, kjer bo univerza v prihodnjih tednih odprla nov kampus, in razmišljali o tem, kako bo selitev vplivala nanje.




 

Izgnani ljudje

»Okoli 30 odstotkov naših profesorjev in okoli 80 odstotkov našega osebja je Madžarov. To pomeni, da iztrgate iz okolja tudi družine,« mi je v pisarni, medtem ko je zunaj temperatura dosegla avgustovski vrhunec, na vprašanje, kako težko je preseliti institucijo iz prostora, v katerem je več kot očitno pognala korenine, odgovoril predsednik in rektor univerze Michael Ignatieff.

 Vodstvo CEU je madžarski vladi vse od sprejetja spornega zakona o visokošolskem izobraževanju pred dvema letoma – ta med drugim določa, da lahko tuje univerze na Madžarskem delujejo le na podlagi medvladnega dogovora z državo, v kateri so akreditirane (ZDA v primeru CEU) – brez večjega učinka večkrat očitalo, da s svojim ravnanjem ne izganja iz Budimpešte le institucije, ampak tudi ljudi. Ob obisku univerze in pogovorih z zaposlenimi se takšnemu sklepu ni mogoče izogniti. Zoltan Miklosi, profesor in predstojnik oddelka za politične vede, se bo prihodnji mesec nekajkrat na teden vozil v službo na Dunaj. »Dunaj je enkratno mesto,« mi je povedal, »ampak Budimpešta je dom«, mesto, v katerem je rojen in kjer živi z družino – ženo in šoloobveznima otrokoma.

Njegove skrbi niso zelo drugačne od tistih, ki se porajajo njegovim kolegom. Tudi rektor Ignatieff, nekdanji politik in sin nekdanjega kanadskega veleposlanika v Jugoslaviji, je poročen z Madžarko. Večino zaposlenih, vključno z njim, čaka obdobje »bolečega« prilagajanja, ki bo dejansko odgovor na nemogočo izbiro, pred katero so jih postavili. János Kertész, profesor fizike in član Madžarske akademije znanosti, še ene tarče politike premiera Viktorja Orbána, jo je povzel takole: »Če hočem še naprej delati, kar počnem, moram zapustiti državo.«


 

Nazaj v prihodnost

Orbánovi vladi je sredi Evrope uspelo ustvariti sistem, v katerem sta akademska svoboda in avtonomnost institucij izgubili veljavo. Srednjeevropska univerza je bila le ena izmed njenih tarč. Oblast se je lotila tudi javnih univerz, Inštituta 1956 za preučevanje zgodovine in omenjene 200 let stare Madžarske akademije znanosti. V zadnjem letu je vzpostavila vzporedne institucije za preučevanje zgodovine in lingvistike, katerih namen po besedah naših sogovornikov nima veze z izboljševanjem transparentnosti raziskovalne mreže, kot trdi vlada, ampak predvsem z utrjevanjem ideologije, ustvarjene na prepričanju, da si zasluži podporo zgolj znanost, ki ima lahko takojšnji učinek za prebivalce države in jo oblast lahko nadzira.

Madžarska je vse to nekoč dala skozi. »Dovolj sem star, da se spomnim takšnih prijemov še iz časov socializma, in to je najbolj grozno od vsega – občutek déjà vuja,« je poudaril profesor Kertész.

Škodo, ki s tem nastaja, je za zdaj težko izmeriti, a posledice napadov na akademsko svobodo in madžarsko znanost bodo v vsakem primeru velike, tako v praktičnem kot v simbolnem smislu. Izgon Srednjeevropske univerze bi lahko bil v kombinaciji s položajem, v katerem se je znašla Madžarska akademija znanosti, zelo demoralizirajoč za madžarske intelektualce in raziskovalce, je poudarilo več sogovornikov. Madžarska je, posebno za tiste s področja humanistike in družboslovnih ved, po besedah Zoltana Miklosija »sovražno okolje«.


 

Škoda je narejena

Čeprav je Orbán s tem dosegel, kar je hotel, je za svoja dejanja kljub temu plačal politično ceno. Njegova stranka Fidesz je bila zaradi vrste spornih odločitev – problem akademske svobode je bil le eden izmen teh – suspendirana iz Evropske ljudske stranke, proti Madžarski so bili na evropski ravni uvedeni postopki zaradi kršitev temeljnih vrednot EU.

Od takrat sta minili skoraj dve leti. Že tako počasne postopke sta zapletla odsotnost jasne definicije in pomanjkanje refleksije, kaj sploh pomeni akademska svoboda, mi je pojasnil Liviu Matei, prorektor CEU in profesor za visokošolsko politiko. Ker evropska zakonodaja ne razlaga tega koncepta, je evropska komisija tožila Madžarsko zaradi kršenja pravice do omogočanja komercialnih dejavnosti oziroma kršenja pravil enotnega trga.

Tudi če bo Madžarska na koncu spoznana za krivo ali jo bodo celo doletele sankcije, vodstvo CEU ni prepričano, da bo to olajšalo položaj univerze; škoda je bila namreč že narejena. »Čutimo, da pravici, ki bo prišla z zamudo, ne bo zadoščeno,« je poudaril Ignatieff, za katerega dogajanje, povezano z univerzo, odpira okno v nov svet, v katerem so EU in ZDA izgubile sposobnost zagotavljanja in uresničevanja svojih vrednot ter interesov v srednji in vzhodni Evropi.



S tem je imel v mislih predvsem politični vidik problema, ki ga je razkril napad madžarske vlade na akademsko svobodo. »EU je združenje suverenih držav, ki je zelo zadržano pri interveniranju v notranje zadeve svojih članic. Takšna so pravila kluba in Orbán jih je izrabil do maksimuma.« Položaju univerze ni koristila niti nezainteresiranost ameriške vlade, da bi ji kot instituciji, akreditirani v ZDA, priskočila na pomoč, je dodal Ignatieff. »Trumpova administracija nas je prodala.«
 

Boj in preživetje

Brez mednarodne pomoči Orbánovim kritikom ne preostane drugega, kot da poskusijo doseči spremembe od znotraj. A v državi, v kateri so tako rekoč vse veje oblasti z mediji vred prepredene s premierovimi zavezniki, to ni lahka naloga. Kljub temu po mnenju sogovornikov obstaja vsaj nekaj razlogov za optimizem, tudi ta, da so se proti madžarski vladi obrnili konservativni intelektualci, na podporo katerih se je še pred kratkim lahko zanesla.

József Pálinkás, nekdanji predsednik Madžarske akademije znanosti in minister za izobraževanje v prvi Orbánovi vladi, se mi je, ko sva se srečala v avli hotela Marriott, opisal kot konservativni liberalec, demokrat in »človek z avtonomijo«. Zanimalo me je, kako si razlaga premierovo potrebo po nadzoru vseh delov družbe, vključno z znanstvenimi in izobraževalnimi institucijami, ki za normalno delovanje potrebujejo visoko stopnjo avtonomnosti. Pojasnil je, da v tej potrebi vidi predvsem Orbánovo željo po tem, da bi se zapisal v zgodovino, in poskus kompenziranja »velike notranje negotovosti«. Oboje po njegovem vodi k slabemu upravljanju in nazadovanju države »na kulturnem, izobraževalnem in znanstvenem področju«.



Ostre kritike Pálinkása in drugih Orbánovih nekdanjih podpornikov po besedah Jánosa Kertésza kažejo, da ima madžarska vlada danes precej več sovražnikov, kot jih je imela nekoč. Profesor upa, da bo odpor vzdržal, a si hkrati ne dela iluzij o tem. »Zelo velika razlika je med bojem za neki cilj in življenjem v okoliščinah, v katerih moraš sprejeti določene kompromise. Kot smo se naučili v obdobju socializma, ljudje bodisi odidejo bodisi poskusijo najti svoje mesto v družbi in opustijo nekatere ideale.« V razmerah, v katerih je danes država, bo po Kertészovem mnenju veliko mladih ljudi za vedno odšlo. »In to je resnična tragedija.«
 

Duša po nemško

Med njimi bodo gotovo tudi diplomanti Srednjeevropske univerze. Na CEU se je v začetku septembra uradno začelo novo akademsko leto, s slovesnostjo, ki je potekala v kampusu v Budimpešti. Vodstvo univerze je zagotovilo, da se ta kljub pritiskom ne bo v celoti izselila iz Madžarske. V Budimpešti namerava ohraniti močno prisotnost, četudi ni prepričana, kakšne aktivnosti bo sploh lahko izvajala oziroma kaj ji bo dovolila madžarska vlada.

Po mnenju Oskarja Muleja, ki je na CEU opravil magistrski in doktorski študij ter je danes raziskovalec na Inštitutu za preučevanje moderne in sodobne zgodovine, ki deluje v okviru Avstrijske akademije znanosti, je odločitev o delni selitvi razumljiva in pravilna. Popoln umik univerze, o katerem so razmišljali, bi bil, nasprotno, »tvegana poteza [...], ki bi potegnila za seboj neslutene stroške v finančnem in človeškem oziru«, iz CEU pa bi lahko po Mulejevih besedah nastalo nekaj povsem drugačnega od tistega, kar univerza predstavlja danes.

Tovrstni pomisleki so se pojavili pri razmišljanju večine sogovornikov. »Veliko govorijo o naši duši, o tem, ali jo bomo izgubili,« je priznal Ignatieff, a opozoril, da se določenim spremembam ne bo mogoče izogniti. CEU se po njegovih besedah spreminja že ves čas obstoja. Od začetka je veljala za zelo vzhodnoevropsko institucijo, usmerjeno v tranzicijo iz komunizma v demokracijo. Danes je globalna institucija, ki združuje ljudi iz 120 držav.

»Selimo se v nemško govoreči svet, kar je morda najpomembnejša sprememba, ki nas čaka. Iz vzhodnoevropskega, ameriškega, angleško govorečega konteksta gremo v južno srce nemške akademske kulture,« je pojasnil rektor. »Prepričan sem, da nas bo to spremenilo na vse možne načine, tudi na takšne, ki si jih trenutno sploh ne moremo zamisliti.«

_______________________________________________

evropski parlament Foto Ep

 Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.