Iskanje pravice na mediteranskem gradbišču

Valletta – Preden novinar odide na Malto, od svojih bližnjih sliši nemalo svaril. »Pazi, da se ti ne zgodi kaj slabega,« mu rečejo, »na primer to, da te ubijejo.« Čeprav so te besede izrečene v šali, so vredne premisleka. Oziroma kot je dejal starogrški mislec Demokrit iz Abdere: »Ker smo ljudje, bi bilo dobro, da se nesrečam človeštva ne smejemo, ampak jih objokujemo.«

Da ljudje, ki spremljajo medije, Malto takoj povežejo z umorom preiskovalne novinarke Dafne Caruana Galizia, ni nič presenetljivega. Potem ko je 17. oktobra 2017 v njenem izposojenem peugeotu 107 eksplodirala bomba, so mediji obširno poročali o umoru, sledilo je dolgotrajno in mukotrpno iskanje storilcev, preiskava pa še danes ni dobila epiloga.



Umor Dafne Caruana Galizia skoraj pooseblja vse, kar je na Malti narobe. Bila je trn v peti tako vladajočim laburistom kot tudi opozicijskim nacionalistom. Na svojem blogu, ki ga je ob odmevnejših dogodkih na dan prebralo 400.000 ljudi, kar je več od skupne naklade vseh malteških časopisov, je preiskovala kriminalna dejanja političnih in ekonomskih elit. Zaradi poročanja o spornih povezavah z azerbajdžansko kraljevo družino je moral premier Joseph Muscat razpisati predčasne volitve, ki jih je na koncu vseeno dobil. Še prej je razkrinkala sum pranja denarja njegove žene Michelle, prek panamskih dokumentov je malteško javnost seznanila s podjetji, ki sta jih minister za turizem in vodja Muscatovega kabineta ustanavljala v davčnih oazah, poročala je o finančnih goljufijah prvega moža nacionalistične stranke Adriana Delie …

Nazadnje je imela malo prijateljev in veliko sovražnikov. In to na otoku, kjer je skoraj nemogoče ponikniti med množico: Malta je najmanjša izmed 28 članic EU po številu prebivalstva in površini; na 316 kvadratnih kilometrih živi slabega pol milijona ljudi.



Ko sem to majhnost omenil Matthewu Caruani Galizii, sinu umorjene novinarke, s katerim sva se srečala v kraju Ta' Xbiex blizu prestolnice Valletta, je opozoril na nevarnost takšnega načina razmišljanja. »Res je: otok je majhen in skoraj vsi se poznamo med sabo. Ampak ne strinjam se z ljudmi, ki ta dejstva uporabljajo kot opravičilo za vse, kar se dogaja na Malti. So tudi manjše države, ki so precej manj skorumpirane.«

Ko so številke zgolj številke

Drugi malteški ekstrem v EU je gospodarska rast: ta je višja od evropskega povprečja skoraj vsako leto, odkar se je Malta leta 2004 hkrati s Slovenijo pridružila Uniji. Letos je celo najvišja med vsemi članicami. Kot davčna oaza je zelo privlačna za tuje vlagatelje, cveti tudi trgovina s potnimi listi, s katerimi si bogataši kupujejo evropsko državljanstvo. A Malta je dokaz, kako ugodne številke ob pomanjkanju razvojne strategije ostanejo zgolj – številke. Ko sem ta otok s prijetnim mediteranskim podnebjem kot turist prvič obiskal leta 2015, sem najprej pomislil: To je eno samo veliko gradbišče. Ko sem se letos tam mudil drugič, je bil vtis podoben. Skoraj nemogoče se je ozreti naokoli, ne da bi videl najmanj en žerjav, ki se sklanja nad novogradnjami; ceste so razrite, prašne, umazane; tudi Googlovi zemljevidi težko sledijo vsem spremembam, zato se ne gre preveč zanašati na GPS-navigacijo. Nekoliko je prizaneseno le strogemu središču prestolnice in nekaterim bolj ruralnim predelom.



»V takšnem okolju ni prijetno živeti,« se strinja Matthew, ki se je po več letih študija in dela v tujini vrnil v domovino in se nehal ukvarjati z novinarstvom. A ne zato, ker bi nehal verjeti v pomen svojega poklica. »Preprosto nimam časa. Iskanje pravice za mojo mater je služba s polnim delovnim časom.« Njegovo hišo v vasi Bidnija na zahodu države 24 ur na dan in sedem dni na teden varujejo policisti.

Demokracija kot nogometna tekma

Odkar se je Malta leta 1964 osamosvojila od Velike Britanije, se na muhi pravosodja zaradi korupcije ali drugega resnega kriminalnega dejanja niso znašli vplivnejši politiki. »Tudi ko dejstva pridejo v javnost, ljudje na visokih položajih ostanejo nekaznovani; na vseh ravneh vlada omerta,« je pojasnil Matthew. Zato ni čudno, kar je sledilo, ko je poleti po spletu zakrožila fotokopija javnega dokumenta, v katerem je premierov svetovalec John Dalli razglasil »zmago nad Daphne« le nekaj dni po njeni smrti. Nič.

Velik problem sta tudi novinarska samocenzura in politična kultura prebivalstva. »Manjšina spremlja neodvisne in tuje medije, večina pa še vedno le državne, prek katerih vladajoča stranka širi svojo propagando. Veliko ljudi zato misli, da je moja mati dobila, kar si je zaslužila,« je povedal sogovornik. Njegove besede so v praksi zaživele, ko sem lastniku svojega stanovanja na Malti povedal, da bom govoril z Matthewom. »Ti ljudje delujejo proti laburistom, ki jih vedno volim,« je približno 70-letni možakar dejal s svarečim podtonom. »Saj ne, da je njihova stranka popolna, ampak v primerjavi nacionalistično, ki je globoko zadolžena, je precej boljša. Bi vi zaupali nekomu, ki ne zna poskrbeti zase, da varuje vašo hišo?«



Ko sva spet govorila, je Matthew pojasnil, da je tak odziv zelo pogost, saj ljudje demokracijo razumejo kot dvoboj med dvema nogometnima moštvoma. »A demokracija ni samo to, da nekoga premagaš volitvah. In niti po naključju ni res, da delujemo proti laburistom: delujemo proti tistim, o katerih upravičeno domnevamo, da kršijo zakon.« Nato je potožil, da njegovi sodržavljani ne znajo ceniti demokracije, ker se jim zanjo ni bilo treba boriti.

Skrivnostna pota finančnih kriminalcev

Ko je Daphne Caruana Galizia pred leti satirično pisala o enem izmed malteških politikov, je sredi noči v njen dom vdrla policija in jo aretirala. Zdaj preiskavo njenega umora vodi detektiv, ki jo je takrat aretiral. Redno so ji grozili s smrtjo, njenemu psu so prerezali vrat, na dan umora je bilo proti njej vloženih 47 tožb. Matthew se spominja, da sta bila tistega dne doma; v delo sta bila tako zatopljena, da sta pozabila na kosilo, nato pa je Daphne morala na sestanek v banko. Čez nekaj minut je Mathew zaslišal zvok silovite eksplozije.

Stekel je na kraj dogodka, najprej ni bil prepričan, ali je njegova mati še živa – avtomobil je bil do neprepoznavnosti izmaličen, v njem ni bilo nikogar –, nato je nekaj metrov stran zagledal njeno nogo …

Zaradi umora so junija letos uradno obtožili tri osebe, ki jih preminula novinarka nikoli ni preiskovala; po besedah Matthewa dveh niti poznala ni, eden je bil bančni ropar. »Verjetno so ti ljudje umor res izvedli, vendar jim je to naročil nekdo, ki mu je to naročil nekdo drug, ki mu je to naročil nekdo s političnega vrha,« je prepričan. Še bolj prepričan je, da Malta sodnega procesa ne more izpeljati do konca brez pomoči EU. »Ne gre le za umor moje matere, podobno je z drugimi vrstami kriminala. Globalni finančni sistem je v zadnjem obdobju postal učinkovitejši, na drugem koncu sveta lahko skoraj samo po spletu odpreš podjetje. Kriminalci zlahka sodelujejo čez državne meje. Tako se zgodi, da skorumpiran politik v Azerbajdžanu koristi usluge odvetnika v Ženevi in ima v ZDA odprt bančni račun, da lahko podkupi politika na Malti.«



Junija je Svet Evrope Malti naročil, da v treh mesecih izvede javno preiskavo umora in ugotovi, ali bi ga lahko preprečili. »Do izteka roka je manj kot mesec dni, a stvari so na svojem mestu. Učinkoviteje bi bilo, če bi izvedli skupno preiskavo policijskih sil več držav članic pod nadzorom Europola, vendar Europol sam ne more storiti ničesar. Za posredovanje mora zaprositi država članica, tega pa Malta ni storila,« pojasnjuje Matthew, ki bi sicer najraje videl, da bi v EU zaživelo sodišče za preiskovanje korupcije in organizacija, kakršna je FBI, »vendar se to verjetno ne bo zgodilo v mojem življenju, zato je Europol naša edina možnost«. Po njegovem mnenju je EU temeljno napako naredila, ko je najmanjšo članico sprejela v svojo skupnost, ne da bi natančno proučila, kako je z vladavino prava v državi.

»Danes obstaja veliko zahtev za članstvo, ko pa se je včlanila Malta, je bilo pogojev manj. Ustavni sistem je kot računalniški sistem: ima veliko različnih delov, zato se je treba prepričati, da bo sistem deloval, tudi če se bo en del pokvaril. Mora biti zagotovilo, da v primeru razkritja, da je najpomembnejši človek v državi skorumpiran, sistem pomete z njim in normalno deluje naprej. Malta teh pogojev ne izpolnjuje.«

Rahljanje obroča

Kmalu po smrti njegove matere je na pobudo francoskega novinarja Laurenta Richarda nastala mednarodna organizacija The Daphne Project. Matthew ji pomaga kot vir, sicer pa uredništvo deluje pod vodstvom Mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev (ICIJ). Njen namen je, da zgodbe, ki so jih preiskovali umorjeni in zaprti novinarji, ne utonejo v pozabo. Za družino Caruana Galizia je pomenila veliko olajšanje, saj je njenim članom zaradi vseh sodnih postopkov zmanjkovalo časa, da bi nadaljevali delo Daphne.

»Zaradi organizacij, kakršna je ta, upam, da se bo stanje izboljšalo; tudi novinarji moramo sodelovati mednarodno,« je dejal Matthew. »Na Malti je treba razrahljati obroč, ki ga okoli vseh institucij stiskajo elite, ki jih je preiskovala moja mati. Ko bomo razbili ekosistem korupcije, samocenzure, omerte in nekaznovanosti, bo na tem otoku obstajala možnost pravice.«

___________________________________________________

Evropski parlament Foto Ep

Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.