Dve mesti, en arhitekt

Praga – »Skupna pobuda – večja moč nominacije.« Tako spodbudno je bilo slišati leta 2011, ko sta Slovenija in Češka začeli sodelovati pri pripravi nominacije Plečnikovih del za vpis na Unescov seznam svetovne dediščine. Idejo je dala županja praškega okraja, kjer stoji Plečnikova cerkev Najsvetejšega srca Jezusovega. Unescov seznam je seveda pomembna svetovna avtoriteta, kdo bi se ga branil, zgodilo se je nekaj sestankov, že kmalu pa zastoj in težave. In na koncu: vrnitev na začetek.

Kot danes pojasnjujejo na slovenskem ministrstvu za kulturo, Slovenija pripravlja samostojno nominacijo. Rok za oddajo je januar 2020. »Po mednarodnem strokovnem posvetu leta 2017 sta se državi odločili za prekinitev projekta zaradi strokovnih razlogov, a odlično sodelovanje se bo nadaljevalo,« skopo dodajajo na ministrstvu. In še: Zaradi spremembe smernic, ki od februarja lani omejuje število nominacij na državo na eno letno, je kvota v aktualnem ciklu zapolnjena, saj je ministrstvo za okolje oddalo nominacijo Klasični kras, ki je že bila poleti predložena v poskusni pregled in ki ima prednost tudi zaradi kategorije, to je narava.

Toda velik poznavalec Plečnika Damjan Prelovšek ima svojo razlago. Meni, da je bilo za prekinitev krivo veliko ideološko negodovanje na slovenski strani, češ da Plečnik ni samo cerkveni arhitekt. »Leta 2008 je k nam prišel namestnik češkega ministra za kulturo, na ministrstvu so mu vse obljubili, naredili pa nič. Čehi so nad nami obupali in predlagali, naj sami sestavimo seznam objektov. Z ministrstva so se obrnili name, da sem jim naštel nekaj imen za slovensko komisijo, v katero me nikoli niso imenovali. Sestavljena je bila popolnoma amatersko, zato je bil tudi predlagani seznam objektov heterogen in brez povezave s češkim predlogom.«





Prelovšek še dodaja, da je bil konec leta 2015 skupen sestanek v Ljubljani, na katerem so izbrali naslov projekta in določili datum začetka maja naslednje leto. Potem pa čez leto dni v Prago ni bilo nikogar iz Ljubljane, ker ministrstvo nikomur ni podaljšalo pogodbe. »Čehi so se spraševali, ali imamo sploh interes, Unesco pa je medtem spremenil pogoje, tako da so morale biti nominacije prilagojene urbanim celotam, ne več posameznim objektom. To je pomenilo predelavo celotnega projekta, ki na naši strani nikoli ni bil v celoti napisan, medtem ko so imeli Čehi vzorno pripravljeno dokumentacijo.«

Tudi predstavnica Unesca je menda v Ljubljani dala vedeti, da slovenski predlog nima nič skupnega s češkim. Zato so se na ministrstvu odločili, da delo nadaljujejo samostojno, kar je v Pragi po Prelovškovih besedah povzročilo veliko začudenje. In tako smo spet na začetku.
 

Po odgovore v Prago

Na Češkem natančnega odgovora, kaj se je zgodilo s skupnim projektom dveh držav, ki ju druži arhitektovo delo, ne dobimo. Vsaj uradnega ne. Bolj ko ne nekateri previdno (off the record) povedo, da pač slovenska stran ni bila dovolj aktivna. Direktor praškega gradu Ivo Velíšek (na leto ga obišče 2,5 milijona turistov, ki plačajo vstopnico, skupno pa devet milijonov obiskovalcev) se v zvezi s propadlo skupno nominacijo ne želi izreči. »Seveda bi moralo Plečnikovo delo priti pod okrilje Unesca, a to niso naše kompetence. Kar lahko naredimo, je, da opozarjamo nanj, prirejamo razstave, sodelujemo s Slovenijo. In sodelovanje je zares odlično.« V resnici Plečnik Prago in Ljubljano povezuje tudi prek drugih dogodkov. Na gradu je bila do sredine septembra na ogled razstava ljubljanske Narodne galerije s 474 umetninami slovenskega impresionizma, vsako leto priredijo nekakšen skupen vinski festival. Slovenski predsednik Pahor in češki Zeman sta pred leti pod Plečnikovim kipom posadila štiri potomke trte z Lenta.



»Na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine je že leta staro mestno jedro Prage, torej tudi Plečnikovo delo, a gotovo bi bilo treba posebej postaviti v ospredje Plečnika,« še dodaja Velíšek, ki poudarja njegovo večno arhitekturo in evropejskost. Meni, da imajo Čehi danes vsaj osnovno znanje o njem. Vedo, da ga je kot grajskega arhitekta po prvi svetovni vojni najel prvi češkoslovaški predsednik Tomáš G. Masaryk, da je uredil vrtove, dvorišča in notranjščino, da sta se nato spoprijateljila in da je preuredil nekdanjo habsburško rezidenco v simbol nove demokratične države, v mestu pa ustvaril tudi najpomembnejši češki sakralni spomenik 20. stoletja, cerkev Najsvetejšega srca Jezusovega na Vinohradih, dva kilometra iz središča mesta. Vendar je to pravzaprav vse, razen manjših arhitekturnih posegov. »Plečnik je v Pragi pustil svoje sledove in na neki način, seveda v manjšem obsegu, lahko Prago prav tako imenujemo Plečnikovo mesto,« še meni Velíšek, ki opozori tudi na Plečnikovo opremo predsedniške rezidence – grad Lány, ki stoji petdeset kilometrov severozahodno od Prage. Na vprašanje, ali je bilo kadarkoli v pogovorih omenjeno sodelovanje z Dunajem, pa pravi, da ne. Da so v Pragi pač izbrali Slovenijo.

O Plečniku vzneseno in z občudovanjem

 Češka stroka uvršča Plečnika med tri največje češke arhitekte 20. stoletja. Poleg njega sta to še Jan Kotěra in Pavel Janák. Prvi je bil Plečnikov prijatelj in ga je v Prago tudi pripeljal. Potem ko je zaradi zdravstvenih razlogov zavrnil Masarykovo povabilo za prenovo gradu, je predsedniku priporočil Plečnika. Janák, ki je bil občudovalec Plečnika, pa je grad prevzel za njim.

Čeprav mnogi zapisi o zgodovini gradu Plečnika omenjajo (brošure, knjige, spletni zapisi), pa ga na samih Hradčanih ni opaziti.

Običajen obiskovalec vidi njegovo ureditev prvega, tretjega in četrtega dvorišča, ureditve vrtov, posebej znan je park na južni strani gradu, Bikovo stopnišče, ki povezuje tretje dvorišče z južnim vrtom, Špansko dvorano, njegov prepoznavni podpis nosijo kljuke, stebrišča, stopnišča, razni drobni simboli njegove arhitekture, velika okrogla fontana, značilni elementi ograj. Edini javni spomenik arhitektu v čast stoji v južnih vrtovih (ki so zdaj zaprti zaradi obnove zidu). A kljub temu češki sogovorniki vzneseno in z občudovanjem govorijo o Plečniku kot o pomembni zgodovinski osebnosti češke preteklosti, pri čemer ne pozabijo omeniti, da je za delo na gradu – obnova je trajala 15 let, od 1920 do 1935, večinoma pa jo je izvajal na daljavo prek svojega asistenta Otta Rothmayerja –​ zavrnil vsakršno plačilo.



Eden najuglednejših čeških poznavalcev arhitekture 20. stoletja Zdeněk Lukeš poudarja, da ko govorimo o Plečniku v Pragi, govorimo o začetkih moderne arhitekture v tem mestu. In da je razlog, zakaj je slovenski arhitekt tako pomemben za češko prestolnico, tudi to, da je grad najpomembnejši spomenik češke zgodovine in hkrati največji starodavni grad na svetu (mimogrede, v grajskem kompleksu so ves čas prostori predsednika Češke republike). »Plečnik je tukaj ustvaril nekaj, kar je večno, arhitekturo visoke kvalitete, ki je navdih črpala iz češke tradicije, antike, Mediterana, a se kljub temu prilagaja in povezuje z različnimi stili, ki so na gradu, barokom, gotiko, renesanso, srednjim vekom. Hkrati pa je bil slovenski arhitekt senzibilen do atmosfere, ki je takrat vladala, uporabljal je domače materiale.«

In zakaj bi po njegovem morali Plečnikovo dediščino posebej zavarovati z Unescom? Tudi zato, meni arhitekt, ker želijo sprazniti prenapolnjeno mestno središče in turiste odpeljati ven, jim pokazati pomembne spomenike moderne arhitekture, hkrati pa poudariti Plečnikovo delo na Dunaju in v Ljubljani, začrtati primerjave. Recimo podobnosti med njegovo cerkvijo v Pragi in cerkvijo v Šiški. Tudi Lukeš ne ve natančno, kaj se je zgodilo s skupno nominacijo, meni pa, da je bila ideja dobra, vsak mednarodni projekt ima več možnosti. Tudi Dunaj bi bil lahko zraven. Češki je tako letos uspela skupna nominacija z Nemčijo; nominirali so zapuščeno rudarsko območje Erzgebirge/Krušnohoří.



Lukeš poudarja, da je Plečnik eden ključnih evropskih arhitektov prve polovice 20. stoletja, in tega se po njegovem Čehi zavedajo. Seveda pa v obdobju komunizma ni bilo tako, skupaj z Masarykom je bil Plečnik persona non grata, pozabljen, neomenjan, zato je bil grad v devetdesetih letih v precej slabem stanju. Ko je Lukeša kot arhitekta leta 1990 na Hradčane povabil predsednik Vaclav Havel (v svojem prvem govoru je dejal: Odpreti moramo grad!), si je prizadeval za razstavo o Plečniku in uspelo mu je leta 1996. Ampak takrat o Plečniku razen ozkih strokovnih krogov nihče ni vedel nič.

Danes je drugače. Večina ga pozna kot arhitekta, pomembnega za Prago, vsi vedo, da je bil Slovenec, o njem govori vrsta dokumentarnih filmov, veliko arhitektov si je ogledalo njegovo delo tudi na Dunaju in v Ljubljani. »Prepričan sem, da 99 odstotkov ljudi spoštuje njegovo delo na gradu.« Seveda pa tudi vedo, da je imel Plečnik tako na začetku kot na koncu del na gradu veliko nasprotnikov, odšel je rahlo zagrenjen, kar nekaj njegovih načrtov pa ni bilo uresničenih. Denimo povezava gradu z mestom. Bi jih bilo danes še kako mogoče izvesti? Lukeš meni, da precej težko.

To je življenje

Věra Kučová, arhitektka konservatorka s praškega direktorata zavoda za spomeniško varstvo, je prav tako prepričana, da je Plečnik danes na Češkem zelo priljubljen, gotovo najbolj znan Slovenec 20. stoletja. Študenti ga radi izberejo za temo seminarjev. Vendar tudi ona poudarja, da pred desetletji ni bilo tako, da se je z njim tako kot z Masarykom precej manipuliralo. »Nismo bili zadovoljni, ko se je projekt nominacije za Unesco ustavil, ampak tako je življenje. Zelo bi bili veseli, če bi Ljubljana samostojno uspela.« Kučová še dodaja, da je v času priprave skupne nominacije češko ministrstvo za kulturo izdatno podprlo cerkev na Vinohradih, da so odprli informacijski center. In kaj jih tam najpogosteje sprašujejo turisti? Osnovne informacije, kdo je arhitekt, kdaj je bila cerkev zgrajena. V centru so zato pripravili posebne informativne brošure.



Je pa nedavno preminuli češki profesor arhitekture in urbanizma Tomáš Valena že pred leti opozoril, da s tako širokopoteznim skupnim projektom državi konkurirata francoski nominaciji celotnega opusa Le Corbusiera, ki je bila leta 2011 odklonjena. Valena je v intervjuju za Delo tudi potrdil, da se Unesco brani sprejemanja preobsežnega dela opusa pomembnih arhitektov in da so še posebej previdni pri novejši arhitekturi.

Upokojeni novinar Peter Kuhar, ki že desetletje živi na Češkem in je aktivni član kulturnega društva, poimenovanega po Plečniku, pa je prepričan, da se je z vsem skupaj preveč mečkalo. Na obeh straneh! Zdaj pač tovrstne kombinacije niso več mogoče. Po njegovih izkušnjah so sicer Čehi malce dvolični. »Pred Slovenci se radi z njim hvalijo, sicer pa ga skrivajo. Na to kaže tudi dejstvo, da je Plečnik dobil svojo ulico na skrajnem robu mesta, tik ob mestni meji. Seka jo Engelova ulica, poimenovana po arhitektu, ki je bil njegov največji nasprotnik. Dotika pa se je Gočarova ulica, vse skupaj kar 20 kilometrov od Hradčanov.«

A kljub temu, da je Plečnik na praškem gradu viden le deloma, je na vsakem koraku prepoznaven. Začne se že ob prihodu na prvo dvorišče. Pomisliš, da si doma. Da si vse to že nekje videl. Pomisliš: Da, to je Plečnik!



______________________________________

  Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.