Trinajst mladih žensk in dva moška sestavlja jedro Inštituta 8. marec, skupnosti, ki ji je v minulih mesecih uspelo mobilizirati mlade, da so se aktivirali okrog pomembnih družbenih tem. Pa ne samo njih. Utrli so si vidno mesto v civilni družbi in postali relevanten dejavnik v oblikovanju javnega mnenja. Doslej so slavili v vseh kampanjah, za katere so se zavzeli.

»Smo skupina prijateljev, ki nas povezuje podobna prizadevanja za boljši svet,« je Inštitut 8. marec predstavila Kristina Krajnc. Številne članice vežejo res dolgoletna prijateljstva in druženje, pri posameznih projektih sodelujejo ljudje s podobnimi pogledi, ki verjamejo v iste vrednote.

Prva akcija Jaz tudi, ki so jo začeli leta 2018, še danes predstavlja jedro njihovega delovanja. Potem so se javno izpostavili pri dodatku za delovno aktivnost, sledila je redefinicija kaznivega dejanja posilstva v model ja pomeni ja. Ob referendumu za vodo so postali še širše javno prepoznani. V akciji Nisem prijavila so zbirali pričevanja ljudi, zakaj ne prijavijo spolnega, družinskega in drugega nasilja policiji. »Potem smo v Anhovem v proračunu zagotovili sredstva za vodo. Naslednja je bila kampanja Gremo volit. Pred kratkim smo se zavzeli za brezplačna kosila v osnovnih šolah, zadnja pa je bila kampanja ob referendumu za javno RTV,« je naštela Tina Tomšič.

Največji uspeh? Vsi gasilci in gasilke so živi, zgorela ni nobena hiša

Kako si izbirajo bitke? »Ene bitke so nam blizu po vrednotah in jih sami speljemo, drugim, kot je bilo pri referendumu o vodi, se pridružimo, nekaterih pa si niti ne moremo izbrati in jih samo sfajtamo,« je odgovorila Alenka Kreč Bricelj. Med seboj se vedno strinjajo, v kaj bodo šli. In tudi, na kakšen način. »Smo neobičajen kolektiv tudi zaradi samega načina delovanja. Na facebookovem messengerju imamo chat, v katerem se dogovorimo popolnoma vse. Imamo tudi sestanke v živo, ko delamo, na tem chatu na spletu pa se vse zmenimo. Včasih si pišemo tudi po ves dan. Znotraj delujemo precej nehierarhično,« je opisala Maja Koražija in pristavila, da se ji zdi pomemben občutek, da njeno mnenje šteje.

V javnosti jim marsikdo pripisuje odločilno vlogo pri tem, da – od referenduma o vodah – prihaja več mladih na volišča. Zakaj jim jih je uspelo nagovoriti? »Ker se ne pretvarjamo. Ko vemo, za kaj se borimo, gremo. Nikoli ne razmišljamo o ljudeh kot o marionetah, ki jih je treba dobiti na svojo stran, ampak razmišljamo, na kakšen način jih vključiti v naše delo. Želimo si ustvarjati nove lokalne skupnosti, ki fajtajo. Stvari, okrog katerih se angažiramo, pa morajo biti jasno utemeljene,« je opisala Nika Kovač, direktorica Inštituta in njegov najbolj prepoznavni obraz, ter dodala, da so drug drugemu tudi največji kritiki. Preden pridejo s kako zadevo v javnost, se tudi kdaj skregajo, ker se jim zdi pomembno, da je vsaka stvar izpeljana tako, da stoodstotno stojijo za njo.

Kot pridejo pohvale, so kdaj tudi tarča napadov, predvsem na družbenih omrežjih, pa tudi v živo. »Težko nam je ob tem. A tako močno verjamemo, da je to, kar delamo, prav, da lahko svet naredimo še malo lepši, da vztrajamo in v težkih trenutkih stojimo drug ob drugem in se tolažimo. In gremo naprej. To ni nekaj, kar bi nas ustavilo,« je odločna Mojca Lukan.

Kot pridejo pohvale, so kdaj tudi tarča napadov, predvsem na družbenih omrežjih, pa tudi v živo. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Po profilih je med njimi nekaj pedagogov, umetnostna zgodovinarka, kulturna antropologinja, športna trenerka, francistka, študentke prava, filozofije, sociologije, zgodovine, mednarodnih odnosov. Inštitut še nima stabilnega financiranja. Prijavljajo se na razpise mednarodnih fundacij, med drugim sodelujejo s Planed Parenthood in Guerilla Fundation, da lahko deloma že plačajo delo prek projektov. »Dolgoročni cilj je, da v enem letu pridemo do stopnje, da bi se ljudje lahko tukaj zaposlili. Ne prijavljamo pa se na nič, kar prihaja z vlade. Že na začetku smo se odločili, da denarja države ne bomo prejemali, ker želimo biti neodvisni od katerekoli vlade,« je poudarila Tija Jakič.

Na stranke se obračajo ob kampanjah za spremembe zakonov. »Politične stranke se nam zdijo nujne za dosego določenih stvari, so pa ta zavezništva zelo vsebinska. Pri redefiniciji kaznivega dejanja posilstva smo sodelovali z NSi, pri zakonu proti škodljivim ukrepom oblasti s takratno opozicijo,« je opisala Nika Kovač.

Kakšne so dolgoročne ambicije? S skupnostjo, ki so jo že ustvarili, graditi pravičnejšo in boljšo družbo.