Magister gradbeništva Rok Fazarinc se z vodami ukvarja vse življenje. V zadnjih desetletjih je od blizu spremljal njihovo uničujočo moč. Vseskozi išče rešitve, kako vode ukrotiti, a jim hkrati pustiti dovolj prostora.

Opravljena dela za protipoplavno varnost v preteklem obdobju so bila sicer primerna, pravi Fazarinc, vendar nedokončana. Marsičesa v triintridesetih letih od poplav leta 1990 nismo naredili, pa bi morali. Napake so nas avgusta letos drago stale. »Stroka je ob naslednjih poplavah novembra 1998 spoznala, da dogodek leta 1990 ni bil nekaj ekstremnega, ampak nekaj, kar lahko zelo hitro spet pričakujemo. Na žalost je zgodovinski spomin pri poplavah zelo kratek. Takrat, ko ni poplav, ljudi, tudi pristojnih, poplavna varnost ne zanima,« je nekaj dni po letošnjih katastrofalnih poplavah v pogovoru za Delo poudaril Fazarinc.

Fazarinc: Leta 1990 smo doživeli prvo streznitev, a smo nanjo hitro pozabili

Voda je avgusta za seboj pustila globoke (in boleče) brazgotine. »Ključna obnovitvena in protipoplavna dela po letošnji ujmi se bodo začela prihodnje leto. Za zdaj smo še vedno v fazi interventnih del, ko se na strugah rek in predvsem na hudourniškem zaledju vzpostavlja minimalno vzdržno stanje. Za vsa porečja je sicer treba pripraviti obsežnejše načrte sanacije. Načrtovati moramo vsaj za obdobje od 50 do 100 let in si tako zagotoviti povečano odpornost pred poplavami,« poudarja in dodaja, da si mora država prizadevati, da bo glavnina del opravljena v nekaj letih.

Kritično tudi do lastnega dela

»Upoštevati moramo podnebne spremembe, ki smo jim že priča. Modelske napovedi nam povejo, kako naj bodo v prihodnje objekti umeščeni v prostor, da bo škoda manjša. Hkrati morajo biti ureditve sonaravne in trajnostne. Le v sodelovanju z naravo lahko zagotovimo dobre rešitve. Značilnosti rek ne smemo na silo spreminjati. Naravo moramo spoštovati, upoštevati moramo naravne procese – od vremenskih do hidroloških, na katere bistveno ne moremo vplivati,« pojasnjuje izkušeni vodar, ki svoj večinoma terenski poklic opisuje kot zanimivo sestavljanko naravoslovnih ved. Ker se narava spreminja, se mora posodabljati tudi njeno poznavanje. Prav zato, kot pravi, je nujna kritičnost tudi do lastnega dela. Vseskozi je treba bogatiti znanje in z njim izboljševati svoje delo.

»S podnebnimi spremembami bodo ekstremni dogodki lahko še hujši. Če jih damo na časovno os, je jasno, da jih je čedalje več in so vse bolj intenzivni. Po avgustu smo nato doživeli še dva padavinsko zelo izrazita dogodka. Sreča je bila, da je bila glavnina obeh na območju južnobohinjskih gora dokaj daleč od urbanizacije. Če bi padalo le dobrih deset kilometrov proti vzhodu, bi lahko govorili o novi katastrofi.«

Odločitve o ukrepih so z inženirskega stališča lahko povsem preproste, a tudi zelo težke zaradi ljudi, ki živijo na poplavnih območjih. »Toda ena od ključnih stvari je, da se mi umaknemo vodi. Da ji damo več prostora, da ne posegamo na območja, kjer ima reka prevladujoč vpliv. S tem si povečamo varnost. To je najbolj pravilen pristop, saj so klasične regulacije prostorsko in predvsem fizikalno omejene, visokovodnih nasipov ni možno dvigovati prek vseh tehnično in prostorsko še sprejemljivih pogojev,« poudarja in dodaja, da je posebno pozornost treba spet posvetiti hudournikom, na katere se je v zadnjih desetletjih skorajda pozabilo, in plazovom. Računati na to, da se avgustovska ujma v naslednjih letih ne bo ponovila, ne smemo. Modelske napovedi namreč kažejo še hujše scenarije. Doživeli smo streznitev, ki nam bi morala odpreti oči, kako silna je lahko narava.

S podnebnimi spremembami bodo ekstremni dogodki lahko še hujši, je jasen Rok Fazarinc. FOTO: Leon Vidic

Z ljudmi se je treba pogovarjati, jih osveščati o moči narave, pravi Rok Fazarinc. »Sem inženir, znanja iz sociologije in psihologije imam malo, a izkušnje mi govorijo, da lahko z odprtim in prijaznim pristopom sogovorniki sprejmejo strokovne argumente. Dialog je možen, včasih pa so debate zelo težke, ko ti nasproti stoji množica ljudi z drugačnim mnenjem,« priznava in opominja, da smo v »mirnem« obdobju preveč in predaleč vdrli v prostor, ki ga voda lahko prej ali slej terja nazaj. »Do leta 1990 so bile poplave na starih poplavnih območjih sorazmerno redke. V tem času smo ob vodotokih poselili vse, kar je bilo možno. Bivanje ob rekah in potočkih je res prijetno. Zdaj pa bo treba razmisliti, ali ne bi bilo bolje, da se počasi umaknemo.«

Pavel Gantar FOTO: Jože Suhadolnik