Samo Zver: Ne pozabite živeti, se šaliti, se pogovarjati

»Ne delam za nagrade ali priznanja, toda tista, ki pridejo od ljudi, mi pomenijo ogromno. Zlasti če mojo pomoč potrebujejo. Lep občutek je, res lep, ko se ti kdo zahvali, ker si ozdravil njegovega bližnjega. To so stvari, ki so nad medicino, nad besedami, nad človekom,« je vidno ganjen dejal zdravnik Samo Zver in se ob tem zahvalil vsem, ki so glasovali zanj na izboru Delova osebnost leta.

Na kliničnem oddelku za hematologijo, ki ga vodi, so lani uvedli paliativno ekipo, marca letos bodo po večletnem trudu uvedli CAR-T celično terapijo, za katero so naprave kupili z donacijami. Samo Zver poudarja, da imamo odlično javno zdravstvo, ki ga ne smemo uničiti, zato ne molči, ko se godijo krivice.

Kaj si želite v tem letu, tako zasebno kot profesionalno?

Morda bom poskušal privatizirati zasebno življenje, živeti tudi zase, ker sem utrujen in bi mi prijal počitek. Sanjam, da bi šel za kak mesec na neki otok in bil na off. Vendar kaj hitro ugotovim, da to ni mogoče, poskrbeti moram za svoje bližnje, stvarem ne morem kar obrniti hrbta.

Za lepo življenje po vašem ni treba veliko, gradi se iz majhnih stvari. Katere so to za vas?

Včasih je to zavedanje, da bolnik zaradi tvojega dela živi, včasih to, da je zmagala tvoja nogometna ekipa, ali pa uspehi sina in hčera. Nedavno sem postal dedek, kar ne morem se navaditi na to (nasmeh).

Zadovoljen sem s svojim življenjem. Solidno dober sem v interni medicini zaradi izkušenj, delam na oddelku, za katerega menim, da je vrhunski, imam prijatelje, na katere lahko računam, imam ljubečo družino ...

Če ne bi bil bolan, bi morda lahko delal še več. Je pa danes delo pogosto bolj mehansko, nekako odtujeno, nečloveško, tekmovalno.

»Poskrbeti moramo za vse bolnike. Za tiste, ki jim lahko pomagamo, in za tiste, pri katerih smo zdravljenje že izčrpali.« FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Vi ste najraje zdravnik, vendar imate zaradi vodstvene funkcije tudi številne druge obveznosti. Koliko stika imate neposredno z bolniki?

Premalo. Kar me žalosti. Rad sem v stiku z bolniki, rad govorim z njimi, se malce pošalim.

S kakšnimi težavami se spoprijemate na oddelku za hematologijo? Imate dovolj kadrov? Vemo, da jih manjka praktično na vseh ravneh.

Ekipa je precej mlada, tako da za prihodnost je, recimo, poskrbljeno. Manjka nam trenutno starejši, izkušen kader. V medicini veliko pomenijo ravno izkušnje.

Kadrovska situacija v zdravstvu ni dobra. Da imamo vrhunske prostore, a so prazni, ker nimamo medicinskih sester, da bi lahko skrbele za paciente, je sramotno. V kakšni drugi državi bi morali vodilni zaradi takih dogodkov odstopiti, pri nas pa kar malo zamižimo. Vsekakor ne moremo obesiti vsega na obstoječe kadre, ker bi bilo preveč in bi pregoreli.

Mlade hematologija zanima?

Jih, ker je to pri nas vrhunska veja medicine, imamo dobro diagnostiko, laboratorij, zdravila. To mlade pritegne. Da postane dober zdravnik, je ogromno odvisno od posameznika, ali si bo vzel čas za bolnika. Če da, bo zaradi njega marsikdo preživel. Če bo delal poleg kup drugih stvari, se ne bo dobro končalo.

Sredi decembra je minilo 35 let od prve presaditve krvotvornih matičnih celic. Zdaj na leto opravite okoli 140 posegov, od začetka so jih doslej skupno opravili več kot 2600. Kako se je v teh letih spremenila hematologija in kateri so največji dosežki?

V veliko veselje in čast mi je, da sem še kot 'mladič' pred tridesetimi leti spoznal in delal s pionirji na tem področju, Jožetom Pretnarjem in Borisom Labarjem iz Zagreba. On je poznal takrat vse vodilne na področju transplantacije krvotvornih celic. Hkrati je topla dalmatinska duša, vedno je bil in je odprt, ni se bahal. Takšni ljudje so mi všeč, bahanje mi gre izjemno na živce. Takrat so ti zdravniki imeli voljo in pogum, da so uvedli novo terapijo. In nesebičnost. To je pomembno. Oba omenjena sta primera skromnih ljudi, ki ne potrebujejo veliko, ki nimajo želje, da bi se o njih govorilo, ampak si želijo, da bi bili bolniki zaradi njihovega dela zdravi.

Te skromnosti je premalo.

So ljudje, ki se imajo za nadvse pametne, ki jim ne smeš reči ničesar, a v resnici so trapasti. Vse manj je nesebičnih, ki bi opravili delo, čeprav jim ga ni treba in s tem ničesar ne pridobijo. Taki naredijo veliko škode, zelo pokvarijo celotno sliko.

Vse sile in prosti čas posveča novi metodi zdravljenja

Kateri so največji izzivi pri zdravljenju krvnih obolenj? Katere nove terapije bi še želeli uvesti?

Nekje je treba postaviti mejo. Naj navedem primer: prijatelj s hemofilijo trenutno prejema uveljavljeno terapijo, po kateri se počuti dobro, stane 150.000 evrov. Na drugi strani govorim s kolegom zdravnikom iz Frankfurta, ki mi pove, da so za isto bolezen razvili gensko terapijo za 2,5 milijona evrov. Treba je odgovoriti, kdaj ja in kdaj ne. Če bomo prikimali vsemu, bi kaj hitro lahko zmanjkalo denarja in šlo vse k vragu.

Kako uspešno je zdravljenje krvnih rakov?

Danes vemo precej več kot nekoč, da je denimo prognoza odvisna od genskih mutacij, da bo nekaterim šlo dobro, drugim pa izjemno slabo. Pri kronični limfocitni levkemiji je 101 različica, in če ima bolnik ravno tisto najbolj 'zlobno', je upanja malo. Ravno tem bi želeli pomagati z novimi zdravili. Pogosto so to mladi ljudje. Za slabih pet odstotkov ljudi ne moremo storiti praktično ničesar, da bi jih ozdravili. In to jezi in ni prav. V to smer gredo prave raziskave.

Je rakov danes več ali je pač boljše odkrivanje?

Diagnostika je vsekakor boljša. Populacija se stara in je tudi zato več teh bolezni. Pri tem je sramotno, da si morajo pacienti plačevati operacije določenih rakavih obolenj. Imaš raka, energijo pa porabljaš za to, da boš zbral denar za operacijo. To se ne bi smelo dogajati.

Imate vizijo razvoja hematološkega oddelka?

Imam. Do najmanjše podrobnosti razdelati in urediti hematološki laboratorij. Laboratoriji so srce in glava številnih kliničnih oddelkov, z vrhunskim laboratorijem se vse začne in tudi konča. Če je le mogoče, (donatorska) sredstva namenimo laboratoriju. Hvaležni smo za vse, kar nam podarijo, lani smo dobili avtomobil za paliativno oskrbo na domu, pa devetnajst televizorjev.

Poskrbeti moramo za vse bolnike, za tiste, ki jim lahko pomagamo, in za tiste, pri katerih smo zdravljenje že izčrpali. Najslabše je, da bolniku in svojcem zamolčiš informacije. Še tako slaba informacija je boljša od nevednosti. Ljudje so hvaležni za iskrenost. Največ, kar lahko kot zdravnik dobiš, je zahvala od tistih, katerih svojec je kljub našemu trudu umrl.

Za bolnike moramo poskrbeti od začetka do konca. Pri tem moramo preseči prepričanje, da ni dobro umreti doma. Številni si ob izteku življenja želijo le tega, da bi umrli v domačem okolju, obkroženi z ljudmi, ki jih imajo radi.

Ko sva nedavno govorila, ste rekli, da morate še veliko narediti. Kaj vse?

Večinoma imamo res veliko dela, med prazniki pa je nekoliko bolj mirno in potem začnem razmišljati, kaj bi lahko še naredil. Ampak konkretno imam tri prioritete. Želel bi si, da bi se uredili prostori za bolnike, ki čakajo na transplantacijo ali organov ali krvnotvornih celic. Gre za zelo zahtevne, občutljive bolnike. Bili smo že blizu rešitve, nato je udarila pandemija in je vse potihnilo. Potrebovali bi primarno enoto za bolnike, kjer bi hitreje obravnavali nerakava hematološka stanja. Želel bi si še, da bi na oddelku za hematologijo tudi redno obravnavali limfome. Če bi to uredili, bi se lahko mirno poslovil. Ampak vprašanje, koliko časa bo minilo in ali bom to dočakal.

FOTO: Blaž Samec/Delo

Kako vas je zdravniški poklic zaznamoval, spremenil?

Saj me ni. Z lastnostmi za ta poklic se rodiš.

Ko včasih sprašujemo srednješolce, zakaj bi radi študirali medicino, odgovarjajo, da bi pomagali ljudem. Ampak takrat ali pa potem na fakulteti nimajo pojma, kako je delati v zdravstvu. Šele ko začneš delati, spoznaš, kaj lahko ponudiš sočloveku. Če si človek za ta poklic, ni druge poti.

Pri tem sta zelo pomembna tudi kolegialnost in spoštovanje do učiteljev, mentorjev. Tega je pri nas malo.

Kaj je najpomembnejša lastnost dobrega zdravnika?

Mladim pogosto rečem, naj ne pozabijo živeti, se šaliti, se pogovarjati. Znanje bodo že dobili, vsekakor pa ni vse v vseh doseženih točkah na izpitih.

Kaj radi delate v prostem času, da odmislite dogajanje v službi?

Tega pravzaprav nikoli zares ne odmislim. Kolikokrat sem bil denimo na kolesu, pa so se mi v glavi bliskale slike o bolnikih in sem nato dobil ideje, kaj lahko še naredimo.

Konec lanskega leta ste prestali zahtevno operacijo, globoko možgansko simulacijo, da bi omilili simptome parkinsonove bolezni. Se bolje počutite?

Operacija mi je pomagala, lažje se gibljem. Še enkrat bi se rad zahvalil ekipi z nevrokirurgije in nevrologije. Res so odlični in so dokaz, da je naša medicina izjemno dobra.

Javno zdravstvo moramo ohraniti. Ceniti moramo to, kar imamo. Ne smemo ga lomiti in ga uničiti. Ne smemo pozabiti, koliko truda je bilo v preteklosti vloženega. Iz izkušenj vem, da ogromno. Tega ne smemo banalizirati. Veliko ljudi se tega zaveda, tu se ne sme zgoditi politizacija. Vendar nam trenutni sklic na ministrstvu ne nudi opore. Veliko stvari je narobe, toda pristojni organi, ki bi morali iskati nepravilnosti, ničesar ne vprašajo. Nihče nas ne pride niti pogledat, kaj šele, da bi vprašali, ali kaj potrebujemo.