Alan Hranitelj: Vesoljska eksplozija njegovih šivank

Razstava Vzporedni svetovi Alana Hranitelja na Ljubljanskem gradu je bila, kot bi se raztreščilo, razpočilo vse tisto, kar je do zdaj zadrževal, in bi ven zletel tako barvit metulj, da bi nam zaslepil pogled; s to razstavo si je končno priznal, da je kipar v času, oblikovalec podob, atmosfer, ne samo oblek, in še enkrat dokazal, da obleke niso samo obleke, so izrazno sredstvo; tako kot živali v formaldehidu Damiana Hirsta; obleke so zanj žive, dobijo svoj značaj, on jim da ime, potem odidejo od njega ali vstopajo v nove zgodbe.



Začelo se je, ko ga je kot šestnajstletnika z močnim make-upom in irokezo iz zagrebškega tramvaja opazil Dragan Živadinov in ga povabil v Ljubljano, naravnost v kultno predstavo Krst pod Triglavom leta 1989. Takoj, ko je prvič stopil v Ljubljano, je vedel, da je tu doma, pravi. Ne razlaga, zakaj, tako kot ne razlaga mnogih drugih stvari. V teh triintridesetih letih je preživel veliko vzporednih svetov, nastopil na Expu '98 v Lizboni, na Millenium Showu v Londonu 2000, s svojimi kostumografijami za gledališče in film prepotoval prostor in čas ter se pred leti ustavil v tridesetih letih, »v zlati dobi Coney Islanda in cirkusa«, ko se je podpisal pod kostume za Zarkano kultne cirkuško-gledališke skupine Cirque du Soleil. Njegova razstava na Ljubljanskem gradu zato ni mogla imeti drugega naslova kot Vzporedni svetovi. Prvo dvorano so naselila Gledališka bitja, izbor sedemdesetih kostumov za gledališče, opero in balet, ki so nastali med letoma 2006 in 2019, v drugem delu je v sobi z naslovom Počivaj v miru še eden vzporednih svetov, ki jih zaznava s svojimi kreativnimi tipalkami in jih prevaja v nenavadne oblike, fantazijska bitja, bogomoljke, kentavre, templjarje z regratovimi lučkami namesto meča.


 

Njegovo leto

Kakorkoli, čas je pri Alanu Hranitelju posebna dimenzija, tako kot svila v njegovih rokah, s časom se igra, ga stiska ali razprostre v pahljačo, ga zategne v steznik. In tako se je najbrž vse začelo. V šelestenju blaga, svile šantung, brokata, tila je iskal podobe. Kot da mu blago pod prstnimi blazinicami že govori zgodbo. Tako kot je kamen Michelangelu že šepetal obliko, ki jo bo izklesal iz njega.



Leto 2019 je njegovo leto. Dobil je številna priznanja, tudi priznanje za življenjsko delo Društva oblikovalcev Slovenije, na 17. mesecu oblikovanja je prejel posebno nagrado Visionary Award, Slovenski Vizionar. Nagrado je v njegovem imenu prejela prijateljica in urednica pri Mladinski knjigi Nela Malečkar, ker je bil Alan Hranitelj konec oktobra že na novem kreativnem potovanju, tokrat v znamenitem Burgtheatru na Dunaju, kjer je za predstavo Die Hermannsschlacht Heinricha von Kleista v režiji Martina Kušeja, umetniškega vodje Burgtheatra, ustvaril obsežno kostumografijo.

Konec novembra, kot češnja na torti (Hranitelj še vedno obožuje tortice), je pri Mladinski knjigi izšla še razkošna monografija, ki je na nedavnem 35. Slovenskem knjižnem sejmu prejela nagrado za najbolje oblikovano knjigo leta 2019. Vesoljska eksplozija šivank na črni naslovnici je dober uvod v to, kar se skriva med platnicami. Knjiga, ki je tako lepa, da bi se je ves čas dotikal. V tej vizualno razkošni slovensko-angleški monografiji, ki jo je oblikovala Teja Ideja, sodeluje več kot trideset fotografov in pet piscev besedil, knjiga je kot premična razstava, kot oblikovalska čarovnija, dokumentira njegovo gledališko in oblikovalsko delo zadnjih trinajstih let – poleg fotografij in skic kostumografij za gledališke predstave, opere, balet, sodobni ples, buto in film so objavljene tudi številne fotografije z odmevne razstave na Ljubljanskem gradu.

»Domišljiji noče pristriči kril – zato se ni znašel v mašineriji visoke mode, ampak v svetu umetnosti, je po njem zapisala urednica knjige Nela Malečkar in njegova dolgoletna prijateljica. »Včasih ga imam na sumu, da ima na glavi nevidne tipalke, s katerimi v hipu polovi iz okolice vibracije, ki jih večina ne zazna. To in še marsikaj iz podzavesti, boljšjega trga, sanj in umetnostne zgodovine všije v svoje zgodbe skulpture, ki jim daje imena.«