Alanovi svetovi

Imela sem nekaj čez dvajset let, ko sem nadobudna novinarka malo nerodno in s tremo pozvonila pri vratih njegovega stanovanja. Sprejel me je v brezhibno ukrojeni obleki, ne spomnim se, ali je bila res temnovijoličaste barve, se pa spomnim velikega srebrnosivega mačka, ki se je smukal okrog njegovih nog. »No, Ronson, pozdravi našo gostjo,« je rekel z mehkim glasom.

Vstopila sem, začarana, ne da bi vedela, da kot Alica Lewisa Carrolla stopam skozi zajčjo luknjo, v svet, ki me bo zaznamoval za vedno. Vstopila sem v čisto belino, z belim pohištvom in ogledali, pred mano je stala oseba iz nekega drugega časa, iz vseh časov, o katerih sem brala, in so se v hipu sestavili v eno samo zgodbo. Vklopila sem stari diktafon, še na kasete, usedla sva se na belo zofo, potovala skozi njegove skice, obleke, listala Disneyjevo modro otroško knjigo, govoril je, kako ga je na tramvaju v Zagrebu opazil Dragan Živadinov in ga povabil v predstavo Krst pod Triglavom.

Popoldneva ni hotelo biti konec, maček se je razvajeno prestavljal z bele sedežne na stol Luja XIV., midva sva se iz dnevne preselila v kuhinjo, kjer je postregel z najboljšo tortico, in med okušanjem govoril, kako ima vsako blago svojo melodijo: da svila šelesti in da je najbolj glasen taft.

Alan Hranitelj se je vedno obkrožal z lepoto. Zanj so lepe žuželke s preščipnjenimi pasovi, zanj so lepi svetovi, ki so nam nevidni, on jih zagleda v posebnem stanju med spanjem in budnostjo. Alan je zdaj videti isto, mladostno navihan in brezčasen, vmes je preživel veliko svetov, nastopil na Expu '98 v Lizboni, na Millenium Showu v Londonu leta 2000, s svojimi kostumografijami prepotoval prostor in čas in se pred leti ustavil v tridesetih letih, v zlati dobi Coney Islanda in cirkusa, ko se je podpisal pod kostume kultne skupine Cirque du Soleil.

Zato ni nič čudnega, da njegova nova razstava na Ljubljanskem gradu nosi naslov Vzporedni svetovi. In da nas njen zadnji del vabi v »Omaro norega klobučarja«.