Preventiva v osrčju trajnostnega zdravstva

Preiti moramo od industrije zdravja, kjer je pomembno, koliko ljudi obravnavamo, koliko smo jih operirali in koliko receptov smo predpisali, do tega, da nam bosta pomembna dobro počutje ljudi in kakovost njihovega življenja. To in učinkovita uporaba podatkov sta dva pomembna dejavnika, na katerih bo treba graditi zdravstvene sisteme, če hočemo, da bodo pravični in trajnostni.

Do izboljšav tudi z merjenjem zdravstvene pismenosti

To so poudarjali govorci včerajšnje strateške konference Vrednost inovacij, ki jo je Mednarodni forum znanstvenoraziskovalnih farmacevtskih družb (GIZ FarmaForum), predstavnik inovativne farmacevtske industrije v Sloveniji, v katerega se povezuje 21 podjetij, organiziral dvanajstič. Osrednje vprašanje je bilo, kako zdravstveni sistem narediti bolj prožnega, odzivnega in obenem sposobnega predvideti izzive prihodnosti, hkrati pa dostopnega, kakovostnega in osredotočenega na posameznika. Kot je poudaril Domen Groznik, član uprave FarmaForuma, starajoča se družba, zdravstvene, ekonomske in družbene krize zahtevajo ukrepanje v tej smeri danes. Inovacije so del rešitve pri spreminjanju našega pristopa k zdravstvu, z njimi lahko posežemo v temelje sistema.

O tem, kako zgraditi trajnostno zdravstveno varstvo, je govoril Bogi Eliasen, zdravstveni direktor na københavnskem inštitutu za študije prihodnosti. »Delati moramo prave stvari in delati jih moramo prav,« je dejal. In dodal, da je dobro, da poznamo megatrende na nekem področju, vendar je najbolj pomembno, da sprejemamo ukrepe na podlagi globalnih podatkov, dokazov, pridobljenih tako na globalni ravni kot na ravni posameznika. Cilj pa mora biti kar najboljša kakovost vsega posameznikovega življenja.

Zdravje kot naložba

»Kaj torej hočemo: najboljši zdravstveni sistem ali bolj zdravo populacijo?« je Eliasen izpostavil osrednje vprašanje, ki bi ga morali imeti pred seboj odločevalci. Vloga zdravstva je zmanjševati – z vidika države tudi finančno – breme bolezni, torej usmeriti vse sile v preventivo, ko se bolezen pojavi, pa hitro in učinkovito ukrepati ter preprečiti slabšanje stanja. Trajnostno zdravstvo lahko zgradimo tako, da znotraj sistema začnemo razmišljati drugače: dajati prednost kakovosti življenja pred življenjsko dobo – »s podaljšanjem življenja za deset let smo dobili pet novih bolezni. Pomislimo, če situacijo prenesemo v promet, bi bili tam pripravljeni plačati takšno ceno?«

Namesto o življenjski dobi bi bilo treba govoriti o zdravih letih življenja, v središču bi morala biti skrb za pacienta, učinek bi morali meriti v rezultatih zdravljenja in ne v vloženih sredstvih, večja pozornost bi morala biti namenjena preventivi, začenši s sekundarno. Dokazano je, da posameznik, ki zboli za eno od kroničnih bolezni, kmalu dobi še drugo, tretjo. Zato se je treba osredotočiti na to, da sistem pomaga tem bolnikom, da prva bolezen ne napreduje in se ne razvija v naslednje.

»Ključno vprašanje bi moralo biti, kako ljudi čim dlje ohraniti zdrave, in države bi morale del sredstev iz kurative preusmeriti v preventivo. Princip 80/20 pravi, da je treba ohraniti 80 odstotkov populacije zdrave, kajti zelo malo je treba vložiti, da se njihova zdrava leta pomembno podaljšajo. S tem pa lahko veliko bolje in učinkoviteje pomagamo 20 odstotkom populacije, ki potrebuje zdravstveno oskrbo,« je Eliasen nakazal, kako učinkoviteje ravnati s sredstvi, ki so na razpolago v zdravstvenem sistemu.

Opolnomočenje ljudi

Kaj bi se zgodilo, če bi posameznik dobil dostop do lastnih podatkov, do genoma, do podatkov o družbenih faktorjih, ki vplivajo na zdravje, itn.? S tem bi mu dali orodje, da bi lahko sam naredil več za svoje zdravje. To je po Eliasnovem mnenju eden od gradnikov, poleg digitalne in zdravstvene pismenosti (sposobnosti, da lahko dostopa do informacij, jih razume in sprejema odločitve v povezavi z zdravjem v vsakodnevnem življenju), varovanja osebnih podatkov ter deljene odgovornosti, modela trajnostnega zdravstva.

Prvi steber se torej nanaša na posameznika, v drugem so podatki, prakse njihovega upravljanja in njihova dostopnost po sistemu, interoperabilnost. Tretji steber pa je zdravstveni sistem, ki gleda na zdravje kot na naložbo, deluje po načelih enakosti, vključuje tudi kadrovska vprašanja v panogi.

»Resnično vprašanje ni, ali si bomo v prihodnje lahko privoščili stroške zdravstvenih storitev, ampak ali si lahko privoščimo, da ne vlagamo v ljudi, da bi ostali čim dlje zdravi,« je sklenil Bogi Eliasen. Zagovarja povezovanje med državami, kajti 80 odstotkov izzivov, s katerimi se srečujejo zdravstveni sistemi po svetu, je povsod enakih. To je pomembno tudi z vidika kakovosti podatkov, sploh v majhnih državah.