Za dopust z družino na prostovoljsko delo v tujini

Med dopustom na prostovoljno delo – zveni nenavadno? Ni ravno običajna praksa, je pa dragocena izkušnja, ki človeku razširi obzorje in ga regenerira. To dobro ve Postojnčan Mitja, ki je postal prostovoljec pred 22 leti. Prostovoljskih taborov se je najpogosteje udeleževal kot študent, odkar je zaposlen, pa v ta namen porabi tudi del letnega dopusta. Prostovoljnega dela se zdaj loteva družinsko, skupaj z ženo, prav tako prostovoljko, in tremi otroki. Predlanskim so med počitnicami na finskem otoku Koivusaari pobirali pridelke, letos bodo pomagali na kmetiji z živalmi na Češkem.

Dopust ni samo morje

Mitja je postal prostovoljec v obdobju pred internetom. Po ponudbi prostovoljnega dela je brskal po natisnjenem katalogu, prijave pa pošiljal po telefaksu. Prostovoljsko noto sta z ženo predstavila tudi otrokom. »Seveda gremo med dopustom na morje, toda zdi se mi dobro, da otrokom pokažemo, da obstaja še kaj drugega. Da začutijo, da lahko počitnice preživijo aktivno in nekomu pomagajo, hkrati pa se imajo lepo in spoznajo nove ljudi,« pojasnjuje 40-letnik, sicer zaposlen v avtomobilski industriji.

Ponudba prostovoljskih taborov, ki jih ponuja zavod Voluntariat, je za tistega, ki se na tovrsten izziv odpravlja sam, velika. Pri družinskih pa se izbira zoži. Na take družinske počitnice se je treba kar dobro pripraviti, poudari Mitja.



»Izziv je uskladiti datum dopusta z razpoložljivimi tabori v tistem obdobju, tematiko tabora in želenim krajem. Hkrati je treba uskladiti še želje in pričakovanja vseh družinskih članov. Čim prej se je treba prijaviti in dobiti odobritev Voluntariata, saj je naš cilj čim prej kupiti najcenejše letalske karte,« izkušnje opisuje sogovornik. V denarnico je treba seči najprej ob prijavi na tabor pri Voluntariatu, strošek je pot do tja, nekateri tabori zahtevajo še participacijo. Udeležencem pa plačajo prenočišče in hrano.



Na otoku Koivusaari na Finskem, ki je od Helsinkov oddaljen dve uri vožnje, je bila Mitjeva družina na kmetiji, ki se ukvarja z ekološko pridelavo hrane. Bili so edina družina, vsi drugi so prišli posamično, največ je bilo študentov. Med udeleženci tabora je bila tudi 65-letna gospa, kar potrjuje, da prostovoljno delo ne pozna omejitev niti v pokoju. Avgusta bodo na taboru na Češkem preživeli deset dni. Delali bodo za organizacijo, ki je med šolskim letom vzgojna ustanova, učna kmetija z živalmi, kamor prihajajo otroci v šolo v naravi. Skrbeli bodo za živali in čiščenje, delali bodo od štiri do šest ur na dan, preostali čas bodo prosti.

Zaloga energije za eno leto

»Prednost takšnega tabora je, da se znajdeš v pristnem okolju, v katero kot turist nikoli ne bi mogel stopiti. Bolj spoznaš navade domačinov, čeprav z njimi preživiš le kratek čas, dobiš globlji vpogled v kulturo in v to, kako živijo. Imaš možnost spoznati zanimive ljudi,« je razkril Mitja, ki mu je všeč družba na taborih, saj se jih udeležujejo ljudje, ki niso izrazito materialno usmerjeni, ampak cenijo druge vrednote in imajo v življenju druge cilje.



Na Češkem bo z družino po svojem programu izkoristil dan ali dva za raziskovanje dežele pred prostovoljnim delom in po tem, ko bo to opravljeno. Ali se v ritmu, ko se umakne iz službe v dopustniške dni in te nameni spet delu, sploh odklopi, si odpočije in obnovi moči?

»Z odklopom nimam težav. Če bi imel možnost, bi lahko odklopil že jutri, vendar si zaradi delovnih obveznosti tega ne morem privoščiti. Sicer pa na tovrstnih taborih potrebuješ dan ali dva, da se navadiš na okolje, spoznaš ljudi. Ponavadi se domov vrneš fizično utrujen, a psihično spočit in poln vtisov. Še kakšno leto črpam energijo iz teh doživetij,« razmišlja sogovornik, ki se zaveda, da so izkušnje, pridobljene na prostovoljskih taborih, posredno zelo dragocene, tudi ko se vrne na delovno mesto. Predvsem socialne veščine.