Učinkovita mobilnost mora biti cilj vseh

François Delion, generalni direktor podjetja Renault Nissan Adriatic, nam je v intervjuju razložil, kako se želi podjetje iz klasičnega proizvajalca vozil preobraziti v ponudnika mobilnosti, usmerjenega k uporabniku.
 

Kako doživljate sodobno mobilnost, kaj vam pomeni?

Mobilnost ljudje doživljamo na različne načine. Renault kot proizvajalec vozil jo doživlja predvsem kot tehnološki razvoj. V avtomobilski industriji gre razvoj v tri smeri: elektrifikacijo, povezljivost in multimodalnost. Zavedamo se, da so električna vozila prihodnost, zato veliko vlagamo vanje, a seveda ne bodo prevladala čez noč.

Tehnologija torej …

Tehnologija je le del odgovora na vprašanje, kakšna bo mobilnost v prihodnje. Spreminjajo se tudi navade ljudi, kar je vsekakor treba upoštevati. Tudi v Sloveniji, ki je sicer precej tradicionalen trg, kjer je že desetletja v ospredju želja po lastništvu vozila, se pred našimi očmi dogajajo spremembe. Vedno več ljudi se je pripravljeno odpovedati lastništvu vozila in sprejeti najemni poslovni model. Sodobne oblike financiranja, predvsem krediti, lizingi in operativni lizingi so močno spremenili ta vidik, električna vozila in storitve kratkoročne izposoje vozil – tako imenovani car sharing – so dodali svoje. Prihodnost je v »vozilih z naročnino«.

Verjetno je lastništvo avtomobila povezano s posameznikovimi potrebami?

Absolutno. A tudi tu se stvari hitro spreminjajo. Če dam za primer lastno gospodinjstvo, si le jaz lastim avtomobil, ker ga tako rekoč vsak dan potrebujem za pot v službo, na sestanke, domače opravke. Moja žena ima drugačne potrebe po mobilnosti. Zgolj občasne, zato s pridom izkorišča storitve izposoje električnega vozila. Otroci poleg koles in skirojev uporabljajo mestni avtobus.

Renault je eden od pionirjev na področju elektromobilnosti. Je elektrifikacija prometa prava pot?

Menim, da je. Tudi naša pionirska vloga na tem področju se pozna, saj je na evropskih cestah daleč največ električnih vozil opremljenih z logotipom Renault. Od začetka smo prisotni tudi na področju storitev izposoje električnih vozil, večina avtomobilov v tem voznem parku je naše znamke. Je pa elektrifikacija prometa še v povojih, a smer je jasna – prihodnost bodo samovozeča in najverjetneje električno gnana vozila.

Promet velja za enega od največjih onesnaževalcev na svetu. Kako ga narediti bolj okolju prijaznega, zelenega?

Promet, ki vključuje celoten transport, res prispeva kar 25 odstotkov onesnaževanja na svetu, zato moramo narediti vse, kar je v naši moči, da bomo okolju škodljive izpuste toplogrednih plinov kar najbolj zmanjšali. Proizvajalci vozil zato uvajamo vse več hibridov in električno gnanih vozil, veliko se ukvarjamo tudi s stvarmi, na katere pomislijo le redki – reciklažo, drugim življenjskim obdobjem vozila ipd. Vse to so delci, ki se bodo na koncu sestavili v celoto in zmanjšali vpliv vozil na okolje. Morebiti bomo nekoč res dosegli okoljsko nevtralen promet.

Drugo življenjsko obdobje vozila? Lahko to podrobneje razložite?

Danes se malokdo vpraša, kaj storiti z osem ali več kot osem let starim vozilom, ki seveda ni še izrabljeno, vseeno pa ni ravno okolju prijazno. Poseben izziv so starejša električna vozila, saj njihova razgradnja zahteva več pozornosti kot klasično »prešanje v kocke«. Mi smo, denimo, oblikovali pilotni projekt, pri katerem smo delno izrabljene in poškodovane baterije iz električnih vozil obnovili in uporabili kot ogromne baterijske shrambe električne energije – namestili smo jih blizu vetrnih elektrarn.

Poleg tega smo blizu Pariza postavili tovarno, ki se ukvarja prav s tem, da rabljenim avtomobilom vdihne novo življenje. Tam rabljena vozila, predvsem električne modele zoe, temeljito nadgradimo. Zamenjamo jim sedeže in nekatere druge dele notranjosti, staro baterijo nadomestimo z baterijo najnovejše generacije, prav tako zamenjamo luči z LED-tehniko, vsako vozilo tudi na novo prebarvamo in vrnemo v prodajo. Tako rabljeno vozilo ne konča na odpadu, temveč opravi še en življenjski cikel.

Vozili bomo le še dve desetletji, nato se bomo prevažali

Kaj pa naredite s tistimi, ki vendarle pristanejo na odpadu?

K sreči smo o tem razmišljali že pred leti in se danes lahko pohvalimo z izjemno visokim deležem komponent, ki jih je mogoče reciklirati, torej ponovno uporabiti. Ta delež je pri vseh naših vozilih zadnjega desetletja višji od 90 odstotkov. Tudi za litij-ionske baterije, ki so problematične za večino okoljevarstvenikov in drugih proizvajalcev vozil, smo našli rešitev – v sodelovanju s specializiranim partnerjem jih skoraj povsem recikliramo, kar je dosežek brez primere.

Evropska unija je državam članicam naložila stroge cilje, kar zadeva emisije. Jih bo Slovenija dosegla?

Premikamo se v pravo smer, vendar prepočasi. Slovenija si je že sicer sama postavila visoke cilje, a so ti za zdaj samo na papirju. Do leta 2030 si želi omejiti izpuste vozil na 50 gramov ogljikovega dioksida na prevožen kilometer. To bo zelo težko dosegljivo. Danes to mejo dosegajo le manjša električna vozila in hibridi, kar 85 odstotkov sedanje modelne palete vozil pa ne. Ne le Renault, vsa avtomobilska industrija ne teče dovolj hitro, da bi dosegla te cilje. Je pa smer vsekakor prava. Lani smo v Sloveniji kar štirikratno povečali prodajo električnih vozil, in to kljub »koronskemu letu«, torej nekaj delamo prav. A če pogledamo celotno tržišče vozil v Sloveniji, je jasno, da imajo vozila, opremljena z motorji z notranjem zgorevanjem, še vedno absolutno dominanten delež. Torej je skoraj nemogoče, da bi ujeli povprečje EU, kaj šele ambiciozno postavljene cilje.

Renault prodaja avtomobile po vsem svetu, vendarle morate imeti dolgoročno rešitev. Kako si sicer predstavljate okolju prijaznejši promet v prihodnje?

Na svetovni ravni smo oblikovali uresničljivo strategijo. Do leta 2025 si želimo doseči, da bodo električna in hibridna vozila v naši prodajni paleti predstavljala najmanj tretjino vozil. Pri tem nimam v mislih tako imenovanih mehkih hibridov, temveč »čistokrvne«. Predvsem pa se bomo posvetili zasuku v razmišljanju o mobilnosti. Gledamo v smeri multimodalnosti transporta, pri čemer je avtomobil le del širše slike, saj je uporabljen le za del (vseh) poti. Za ostalo bodisi uporabimo javni promet, mikromobilna sredstva ali lastne noge.

Storitve kratkoročne izposoje vozil bodo igrale bistveno večjo vlogo, vsaj v mestih. Načrtujemo nove avtomobile, ki bodo povsem prilagojeni tej namembnosti, torej ponudnikom storitev mobilnosti, taksi in dostavnim službam. Vse bo gnala elektrika. Zagovarjamo pristop uporabe prave tehnologije za prave potrebe. Ta vozila bodo del večjega ekosistema, povezana bodo in financirana, da bodo mesta, podjetja in posamezniki dobili dostop do tehnologije za njim prilagojeno mobilnost. Danes se gremo storitve izposoje vozil s klasičnimi potniškimi vozili, kar seveda ni optimalno.

Kako bo vaša rešitev namenskega vozila videti v praksi?

Prvi primerek namensko razvitega vozila za urbano mobilnost je dacia spring, ki bo prišla v Slovenijo jeseni. Podobno kot na drugih trgih bo najprej na voljo podjetjem, ki se ukvarjajo z izposojo vozil. Krasijo jo bolj trpežna notranjost, tehnologija hitrega polnjenja, odbijači, ki so bistveno odpornejši na mestno življenje ...

Nam mora država zapovedati bolj zeleno mobilnost ali menite, da bi morala biti ta prepuščena izbiri posameznika oziroma trgu?

Okolje je pomembno za vse. Delimo si ga. Ne more biti prepuščeno vprašanju posameznika, ki sledi le lastnim interesom. Javnost je treba ozavestiti o problemu onesnaževanja in rešitvah, ki bodo to preprečile. Nič slabega ni v zapiranju mestnih središč, saj zaradi tega dihamo boljši zrak. A to je le en del enačbe. Moramo ponuditi prave rešitve mobilnosti. V preteklosti sem vodil poslovanje Renaulta v skandinavskih državah. Verjetno veste, da imajo tam bistveno več električnih vozil in polnilnic. To so dosegli predvsem z ozaveščanjem in izobraževanjem javnosti, za dodatno motivacijo so poskrbele subvencije za nakup okolju prijaznejših vozil.

Pogovarjava se predvsem o električnih vozilih. So ta res edina prava rešitev? Kaj pa vozila, ki jih poganja vodik – ta ustvarjajo zgolj vodne kapljice?

Električna vozila so le ena rešitev, ki lahko doseže nične emisije. Gre za trenutno edino dostopno tehnologijo. Polnilnic vodika ni na obzorju, zaradi česar tudi ni vozil. Elektrika pa je povsod, zato je očitna rešitev. Prepričan sem, da bo tudi vodik imel svojo vlogo, predvsem v tovornem prometu, ne nazadnje imamo tudi mi na voljo velik tovorni kombi, ki ga poganja motor na vodik. A je njegova raba omejena zaradi praktično neobstoječe infrastrukture. Vodik bi se lahko uveljavil le na ključnih tovornih trasah, če bo poskrbljeno za kakovostno oskrbo, kratkoročno pa vodika v potniških vozilih ne bo.

Torej so električna vozila edina res trajnostna rešitev?

Da, pa še to ne vsa. Ko gledam nekatere nemške tekmece, ki predstavljajo večtonska električna vozila, si mislim, da je to skregano s trajnostnim pristopom. Renault zoe ali pa električni twingo, ki je izdelan v Sloveniji, v povprečju porabita od 10 do 12 kWh električne energije na 100 kilometrov. Večja in težja vozila pa nekajkrat več. Zavedati se moramo, da ima elektrika tudi svoj ogljični odtis, ki je nizek samo, če to energijo pridobimo iz obnovljivih virov. V Sloveniji v te namene še vedno pokurite veliko premoga. Torej se tudi za velikim športnim električnim suvom še kako kadi.

Bi nemara morali zato preklopiti na manjša kolesa ali kar kolesca – posvojiti mikromobilnost in se odpovedati potovanjem?

Rešitev vidim v optimalnem izkoristku vsega, kar imamo na voljo. V mestih naj prednjači mikromobilnost, ker je smiselna. Mi že ponujamo električno vozilo za mesečno naročnino, kot promocijo smo mu zraven brezplačno dodali e-skiro. Ljudje so rešitev takoj posvojili. Tako se lahko na primer iz Celja pripeljem v Ljubljano, avtomobil pustim na parkirišču na obrobju ali električni polnilnici in se v center ali po opravkih zapeljem z e-skirojem.

Predvsem bi lahko veliko naredili že s spremembo navad. Ob nastopu pandemije smo v Renaultu videli, da lahko veliko dela opravimo na daljavo, in tako smo pred kratkim zaposlenim ponudili tri možnosti: da še naprej prihajajo v pisarno, da nekaj dni delajo od doma, ali da v celoti delajo od doma. Rezultat? Štirideset odstotkov zaposlenih ostaja pri ustaljenem načinu dela iz pisarne, ker ne morejo delati od doma ali si tega ne želijo, 30 odstotkov jih bo delalo od doma enkrat na teden, 30 odstotkov pa jih bo obiskalo pisarno le še dvakrat na teden. Tako smo prihranili ogromno kilometrov, časa in energije. Samo pomislite, kako bi se spremenila promet in onesnaževanje, če bi se za takšno potezo odločila vsa podjetja.