Za zdaj še brez sankcij za neuresničene zaveze

Evropska direktiva o trajnostnem poročanju (CSRD) prehaja v izvedbeno fazo. Prva podjetja, to so tista z več kot 500 zaposlenimi, ki kotirajo na borzi, bodo poročila dolžna predložiti že prihodnje leto za poslovno leto 2024. Nato jim bodo do leta 2028 sledile še druge kategorije manj kompleksnih podjetij. Kaj poročanje prinaša v praksi?

Direktiva je bila sprejeta kot odgovor na ambicijo, da se kapitalski tokovi preusmerijo v naložbe za trajnostno rast. Namen je doseči trajnostno in vključujočo rast, obvladovanje finančnih tveganj, ki izhajajo iz okoljskih in družbenih vprašanj, kot so podnebne spremembe, izčrpavanje virov, degradacije okolja in socialna vprašanja. Urša Vuga, direktorica področja skladnosti in podpore poslovanju v Triglav Skladih, pojasnjuje, da je primarni namen direktive spodbuditi preglednost in dolgoročno naravnanost finančnih in gospodarskih dejavnosti.

»CSRD se osredotoča predvsem na pripravo in razkrivanje relevantnih, primerljivih in zanesljivih informacij o trajnostnih prizadevanjih podjetij. Poročanje se izvaja skladno z evropskimi standardi za poročanje, ki omogočajo primerljivost razkritih informacij med evropskimi podjetji,« opisuje. Prav zadnje je bilo pred sprejeto zakonodajo težava, saj sistem poročanja ni bil poenoten. Direktiva prinaša nujno harmonizacijo razkrivanja informacij o trajnosti.

V sklopu obveznega poročanja bodo podjetja prikazovala podatke o vplivu njihovega poslovanja in poslovanja njihove vrednostne verige na okolje, na družbo in upravljanje, razkrivala bodo zaveze, ki jih sprejemajo v zvezi s podnebnimi spremembami, pa tudi pravicami zaposlenih, enakostjo, upoštevanjem človekovih pravic, bojem proti korupciji in podobno.

Izzivi CSRD

Podjetja sama odločajo, katere informacije o trajnosti bodo prostovoljno razkrila. To jim omogoča, da izpostavijo področja, na katerih so posebej uspešna, hkrati pa tudi, da se ne opredelijo do tistih, na katerih so šibkejša, poudarja Urša Vuga. Številna podjetja tako ne razkrivajo informacij, povezanih s podnebjem, kot so emisije vseh toplogrednih plinov, ali pa dejavnikov, ki vplivajo na biotsko raznovrstnost.

Direktiva s svojimi obsežnimi zahtevami marsikateremu podjetju, ki je dolžno poročati, v praksi povzroča določene izzive že pred uporabo določb. Sogovornica pravi, da je to predvsem v zvezi z zbiranjem in še posebej izračunavanjem marsikaterih podatkov, ki jih bodo dolžna razkriti. »Vsaj na začetku bodo imela podjetja gotovo največje izzive pri poročanju podatkov svojih vrednostnih verig, ne samo zaradi koordinacije pridobivanja, ampak tudi pri verifikaciji zanesljivosti in točnosti,« še ocenjuje. Dodaja, da direktiva zdaj še premalo upošteva specifičnost posameznih industrij in poslovnih okolij, v katerih delujejo poročevalska podjetja, in navede eno od pomanjkljivosti CSRD, za katero pa verjame, da jo bo zakonodajalec v prihodnje odpravil.

Morda najpomembnejša in hkrati najzahtevnejša pomanjkljivost direktive je, da ne vsebuje določb, ki bi zagotavljale, da bodo podjetja zastavljene trajnostne cilje in prizadevanja tudi izvedla. Ne opredeljuje pa tega, kaj v primeru, če podjetje postavljenega cilja ne doseže ali ga ne doseže v roku. Sankcije za nedoseganje zastavljenih trajnostnih ciljev so v rokah vlagateljev in investitorjev, ki so po besedah Urše Vuga sicer običajno tudi najstrožji presojevalci.

Prave primerjave s konkurenco

Enotno poročanje o trajnostnih prizadevanjih podjetij bo podjetjem nastavilo ogledalo, saj bodo imela primerjave s konkurenti ter predvsem z vodilnimi podjetji na področju trajnostnega poslovanja. Te primerjave bodo zanimive za vse deležnike, je prepričana sogovornica, saj jim informacije zagotavljajo predvsem boljše razumevanje razvoja, uspešnosti, položaja in vpliva vsakega posameznega podjetja na poslovno okolje ter primerjave med udeleženci na trgu. Podjetja v istem sektorju so namreč pogosto izpostavljena podobnim trajnostnim tveganjem.

Pri tem je pomembno vprašanje kadrovskih zmogljivosti in priprav v podjetjih, kajti poročanje bo odvisno tudi od strokovnega znanja sodelavcev, ki bodo sodelovali pri pripravi. Vuga ocenjuje, da se bo pri primerjavi prvih poročil pokazala razlika med podjetji, ki se bodo na poročanje kakovostno in strokovno pripravila, in tistimi, ki tega ne bodo storila. Svetuje, da med pripravami na poročanje podjetja čim več energije in sredstev vložijo v zbiranje čim bolj kakovostnih podatkov ter pridobivanje ustreznih kompetenc zaposlenih.

Večplastne prednosti poročanja

Ob tem, da enotno poročanje prinaša večjo transparentnost podatkov in informacij o podjetjih na trgu, razkrivanje podatkov o poslovanju in trajnostnih prizadevanjih vpliva na ugled podjetij. »Za slovenski trg bo postopna obveznost poročanja prinesla predvsem več zanesljivejših podatkov in informacij za potencialne vlagatelje, kar bo zelo dobrodošlo. Predvsem večja podjetja bodo vsaj delno razbremenjena sprotnih zahtevkov po posredovanju informacij,« poudarja Urša Vuga. Slovenska podjetja se bodo s poročanjem lahko še bolj približala tuji in domači javnosti, ki je vse bolj ozaveščena in se zaveda, da imajo trajnostna prizadevanja podjetij pozitivne vplive na njihove (poslovne) rezultate. Poročevalske zahteve direktive CSRD vlagateljem omogočajo, da med kopico naložbenih možnosti lažje sprejemajo informirane odločitve.

Za določene skupine podjetij tudi po dokončni polni uveljavitvi direktive poročanje ne bo obvezno, ampak se bodo zanj lahko odločali prostovoljno. »Upravljavci premoženja podpiramo čim bolj transparentno poslovanje podjetij, k čemur lahko sodi tudi prostovoljno oziroma predčasno poročanje informacij o trajnosti. Kot zaposlena v finančni instituciji, ki strankam ponuja predvsem storitve in produkte, ki spodbujajo trajnostne značilnosti, vidim največjo dodano vrednost poročanja skladno s CSRD v vzpostavitvi večje transparentnosti poslovanja podjetij. To pripomore k boljšim investicijskim odločitvam naše in drugih finančnih institucij,« pravi sogovornica.

Je pa pri poročanju katerihkoli podatkov o poslovanju najpomembneje, da so natančni, resnični in celoviti. Podjetja, ki se bodo odločila za prostovoljno predčasno poročanje, bodo to verjetno storila tudi zato, da bi preverila, ali so nanj že ustrezno pripravljena.