Usmerjajo se v segmente, ki bodo zagotovo rasli

Aktualna ocena o gospodarski rasti, ki jo je pripravila Analitika GZS, je podobna oceni neodvisnih analitikov, ki so junija zvišali napovedi gospodarske rasti tudi za Slovenijo. Po teh naj bi letošnja rast znašala okoli 4,8 odstotka, v letu 2023 pa okoli 2,5 odstotka. GZS ostaja pri oceni, da bodo za rast ključne zasebna potrošnja in investicije, saj je po besedah Bojana Ivanca, glavnega ekonomista GZS, fiskalna politika v Evropi in Sloveniji naklonjena rasti, kar se odraža v sprejetih paketih, ki naslavljajo energetsko draginjo.

Pred korono je bil izvoz poglavitni dejavnik gospodarske rasti. Vladni urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar) pričakuje tudi letos nadaljnjo rast izvoza, »ki pa bo nižja kot lani – zaradi upočasnitve rasti blagovnega izvoza, na katerega bodo opazno vplivali posledice vojne v Ukrajini in močan upad izvoza v Rusijo, prek vplivov na gospodarsko aktivnost najpomembnejših trgovinskih partneric pa tudi umiritev rasti celotnega tujega povpraševanja«.

Številni izzivi na poti do boljše konkurenčnosti

Kako bo torej na gospodarsko rast vplival izvoz – upoštevaje vsa okrepljena tveganja? »Glavno tveganje je povezano s pomanjkanjem zemeljskega plina v evropski industriji, kar bi lahko pomenilo negativne učinke v industriji. Visoke cene energentov prav tako zmanjšujejo konkurenčnost evropske energetsko intenzivne industrije, kar se odraža v primanjkljaju na tekočem računu plačilne bilance pri blagu,« nam je pojasnil Bojan Ivanc.

Ključna tveganja so torej invazija Rusije v Ukrajini in povezane okoliščine (dobave, cene). Prihaja tudi nov val pandemije covida-19, a ta bo po mnenju sogovornika lahko zgolj prenesel del potrošnje iz enega četrtletja v drugo, zato to tveganje ni več tako izrazito, kot je bilo zadnji dve leti. Vseeno pa so med bolj izpostavljenimi turizem in druge vrste kontaktnih storitev.

Previdni pri ročnosti pogodb

In kako se z aktualnimi tveganji spopadajo slovenski izvozniki? Kot opažajo na GZS, so izvozniki osredotočeni na segmente, kjer bo rast vedno prisotna in kjer čutijo, da so konkurenčni. To so blago oziroma storitve, ki so namenjene energetski transformaciji (elektrifikacija družbe), elektrifikaciji transporta, prihrankov pri porabi materialov in energentov (strojne in programske rešitve), prijetnejšemu bivanju v obdobju vročinskih valov (stavbna gradnja), staranju prebivalstva in učinkoviti zdravstveni oskrbi (razvoj rešitev za manjšo uporabo dela in večjo stopnjo avtonomije) ter alternativnim energetskim virom (vodikove tehnologije).

V aktualno poslovanje podjetij sta močno zarezali cenovna negotovost in okrepljena inflacija, ki se po pričakovanjih na srednji rok še ne bo umirila. Zato so, opisuje Ivanc, podjetja precej previdna pri ročnosti pogodb ter tudi bolje opredelijo cenovne benchmarke, ki lahko objektivno sledijo prodajnim cenam. Pri cenovnih gibanjih je torej v tem trenutku zelo pomembno, katera pogodbena stran sprejema tveganja višje ali nižje rasti. Cikel cen surovin je namreč tak, da lahko visokim rastem sledijo tudi visoke cenovne korekcije, ki pa jih je vnaprej težko opredeliti. Da bi podjetja stabilizirala poslovanje, vlagajo v raziskave in razvoj, še posebej če na tem temelji aktualna prodaja in so obeti za prihodnjo rast poslovanja dobri.

V iskanju tržnih niš

Izvozniki so še posebej izpostavljeni tržnemu prepihu, njihov uspeh je odvisen od njihove konkurenčnosti – ne glede na to, da morda delajo v drugačnih (težjih) okoliščinah kot njihovi tuji tekmeci.

Bojan Ivanc povleče primerjavo: Slovenski izvozniki so v povprečju manjši kot, denimo, nemški, francoski ali italijanski. Majhni so sicer lahko bolj prilagodljivi, a po drugi strani majhnost pomeni nekoliko manj ugodne nabavne pogoje (manjša naročena količina prinese nižji popust) in manjše število proizvodnih lokacij, torej manjšo možnost prilagajanja stroškov proizvodnje. Zaradi svoje majhnosti dosegajo podjetja tudi pri svojih kupcih nekoliko slabše pogoje, zaradi česar so prisiljena diverzificirati svoje programe in iskati tržne niše, tiste, ki za velike proizvajalce niso dovolj donosne. »Prav potreba po iskanju novih tržnih niš je ključna prebojna točka, ki podjetjem zagotavlja zadosten tekoči zaslužek, ki ga lahko vložijo v raziskave in razvoj,« je prepričan glavni ekonomist GZS.

Koristna je lahko tudi močnejša usmeritev na bolj oddaljene trge. V GZS opažajo, da so slovenska izvozna podjetja neposredno še vedno preveč vezana na Evropo. Bolj intenzivno bi morala širiti poslovanje na obetavne azijske in afriške trge, tudi s pomočjo poslovnih konzorcijev domačih in tujih poslovnih partnerjev.

Vlagajo v avtomatizacijo

Tveganje, ki se vztrajno krepi neodvisno (in dlje) od korone in vojne v Ukrajini in ki postaja skrb vzbujajoče v celotnem gospodarstvu, v domala vseh panogah (v nekaterih, tudi izvozno usmerjenih, pa še veliko močneje), je pomanjkanje kadrov.

Pomanjkanje kadrov je najbolj izrazito v gostinstvu, transportu, gradbeništvu in socialni oskrbi. V industriji je predvsem čutiti pomanjkanje strokovnih profilov s specifičnimi kompetencami, ki jih pogosto ni tudi pri tujih delavcih. Tako večja podjetja organizirajo izobraževanja, da lahko priučijo navedene zaposlene kompetenc, ki jih njihov proizvodni proces zahteva. Pomanjkanje kadrov je tudi posledica večje bolniške odsotnosti zaposlenih, kar je povezano s ponovno rastjo okužb s koronavirusom. Kako te izzive rešujejo podjetja? Bojan Ivanc: »Podjetja rešujejo izziv z vlaganji v avtomatizacijo enostavnih del in delno tudi večanjem števila nadur obstoječih zaposlenih. Aktualni izzivi postavljajo v negotovost prihodnji nivo poslovanja, zato bodo podjetja kmalu postala bolj zadržana glede novega zaposlovanja.«

Kako nad izzive

Nekaj podjetij smo vprašali, kako se soočajo z omenjenimi izzivi. V ribniškem Riku, ki podobno kot drugi izvozniki deluje v nenehno spreminjajočem se okolju, na primer v vseh fazah in procesih krepijo lastno poslovno integriteto ter ravnajo družbeno odgovorno. Ne le zaradi bolj ali manj stabilnega poslovanja, temveč tudi zaradi svojega ugleda se ne srečujejo z večjimi kadrovskimi problemi. Vsekakor pa se zavedajo širšega problema pomanjkanja delovne sile. Država bo zagotovo v prihodnje morala tudi olajšati oziroma poenostaviti zaposlovanje tujcev.

»Za Rikov uspešni razvoj in rast je bila ključna tržna in panožna diverzifikacija. Kot podjetje za inženiring se zavedamo, da moramo predvsem inovirati in posodabljati svoje pristope in procese, se povezovati z vrhunskimi ponudniki tehnološke opreme ter se odzivati na nove potrebe na področjih, ki jih obvladujemo, ter na trgih, ki jih poznamo. Vsaka inovacija ima svojo genezo, ki jo je treba upoštevati tudi pri načrtovanju tržnih prebojev. Vsekakor je največja ovira pri inoviranju to, da se ga ne lotevamo v času zenita, temveč v primežu kriz, čeprav so krize vedno največja spodbuda za potrebne spremembe,« ocenjujejo v Riku.

Tudi ta kriza kot priložnost

V SIQ pa v tem trenutku najbolj primanjkuje strokovnih sodelavcev na področju ocenjevanja skladnosti medicinskih pripomočkov. Spekter znanja, ki ga na tem področju potrebujejo, je, kot pravijo, zelo širok, pogoj pa so tudi nekajletne izkušnje. Takšnih strokovnjakov ni ravno na pretek. Trenutno to rešujejo z zaposlitvami za skrajšani delovni čas (nekaj dni na teden).

Karte so premešane tudi v partnerskih odnosih; izvozniki bodisi reformirajo, skrajšujejo, preusmerjajo dobavne verige bodisi iščejo nove trge, nove stranke. V SIQ to ocenjujejo kot povečanje zdrave konkurence. V vsaki krizi, tudi krizi zaradi covida, so v SIQ povečali promet in razširili svoje poslovanje. »Če bomo dobri, hitri in se prilagodili novim razmeram, nam bo to uspelo tudi v tej krizi,« verjamejo.

V vse ostrejši konkurenci bodo zmagovalci tisti, ki bodo dovolj hitri in prilagodljivi pri razvoju novih produktov. SIQ sicer ne razvija proizvodov, ampak preizkuša proizvode, ki jih razvijajo njegove stranke. S tem jih pomaga čim hitreje pripraviti za vstop na trg. »Tukaj zmaga kombinacija,« poudarjajo v SIQ, »torej hiter in dober proizvajalec ter hiter in odziven certifikacijski organ, kar SIQ je. Slovenija je majhna na velikem trgu EU, slovenski proizvajalci tudi, kar je prednost in slabost hkrati. Cena končnega proizvoda ali storitve velikokrat ni merodajna, pač pa so hitrost, odzivnost in inovativnost. To slovenski proizvajalci imajo in seveda tudi mi.«