Toplota na daljavo je prihodnost ogrevanja

Daljinsko ogrevanje je optimalna rešitev za brezogljično družbo. A z njim se v Sloveniji ogreva zgolj desetina objektov. Pred začetkom ogrevalne sezone seveda oživijo takšne in drugačne debate ter kalkulacije o tem, kateri način ogrevanja je za gospodinjstva, posamezne objekte ali skupnosti najprimernejši. Stroka je glede tega, vsaj kar zahteva urbana okolja, že enotna. Optimalna rešitev je daljinsko ogrevanje, saj je toplotno in cenovno učinkovito.

Koncept je jasen in dokazan v praksi: na eni lokaciji se proizvaja toplota in potem dobavlja večjemu številu stavb oziroma odjemalcev. Kajpada je ta pristop bolj učinkovit kot ločen sistem ogrevanja za vsako posamezno stavbo, tudi če gre za najbolj učinkovite toplotne črpalke na trgu.

Poleg tega ima daljinsko ogrevanje še enega asa v rokavu – omogoča namreč izrabo odvečne toplote iz najrazličnejših virov. Med njimi so pogosto industrijski objekti oziroma sistemi in stroji v njih, čistilne naprave, jedrski reaktorji, vedno več dobrih praks prispevajo podatkovni centri, ki ogrevajo bližnja mesta, celo veliki trgovski objekti lahko z odvečno toploto ogrevajo neposredno okolico.

Vso toploto za ogrevanje že imamo!

V Danfossu, danski multinacionalki, specializirani tudi na področju daljinskega ogrevanja, so izdelali študijo, ki kaže, da Evropa vso toploto, ki jo objekti potrebujejo za ogrevanje, že ima – in to v obliki odvečne toplote! A gre večinoma za neizkoriščen potencial, saj se trenutno za potrebe ogrevanja stavb v Evropi odvečna toplota uporablja zgolj v obsegu dveh odstotkov. Vodilne države pri uporabi odvečne toplote so Švedska (11 odstotkov), Avstrija (deset odstotkov) in Finska (osem odstotkov). Slovenija je nekje pri evropskem povprečju.

»Odpadno oziroma odvečno toploto bi najprej veljalo obravnavati kot obnovljiv vir toplote. Proizvajalci odvečne toplote bi tako lahko bili obvezani, da s to odvečno toploto nekaj naredijo, ne le spustijo v zrak,« pravi Saška Rihtaršič, podpredsednica področja daljinskega ogrevanja v korporaciji Danfoss in generalna direktorica družbe Danfoss Trata, ter dodaja: »V času energetske krize smo se hitro vsi zavedeli, da energetska odvisnost od enega vira ni dobra. In ugotovili, da se moramo zazreti vase ter preveriti, kaj lahko storimo za samooskrbo. Statistika je jasna: vso energijo za ogrevanje, ki predstavlja polovico vse energije, že imamo, torej nam ni treba uvažati plina, nafte ali elektrike.«

Za zgled so nam lahko že sosedje

A za dobre prakse in zglede ni treba v Skandinavijo. V Avstriji je država odigrala bistveno bolj aktivno vlogo pri spodbujanju širjenja mreže daljinskega ogrevanja, in sicer z uporabo lokalne biomase. Na ta način so severni sosedje dosegli energetsko učinkovitost in razogljičenje ogrevanja naenkrat, saj biomasa velja za obnovljiv vir energije, ter na koncu tudi samooskrbo.

»Drži, v Avstriji so leta 2022 sprejeli zakon in finančno shemo, ki spodbuja končne uporabnike, da z ogljičnih peči preidejo na obnovljive vire. Ponudniki so se zganili in rezultat je 30-odstotni delež daljinskega ogrevanja, ki je med višjimi v Evropi,« poudari Rihtaršičeva.

Glavni dejavniki za uspeh daljinskega ogrevanja so razširjenost te mreže, uporaba orodij za energetsko načrtovanje mest in tudi – zelo pomembno – davčna politika. Sistemom daljinskega ogrevanja se zadnja leta očita slabša cenovna učinkovitost, posebej če so kot energent uporabljali premog ali zemeljski plin, katerih cene so na trgu zelo nihale.

Odpadno oziroma odvečno toploto bi najprej veljalo obravnavati kot obnovljiv vir toplote. Proizvajalci odvečne toplote bi tako lahko bili obvezani, da s to odvečno toploto nekaj naredijo, ne le spustijo v zrak, razmišljajo v Danfossu. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Zato velja tudi to področje diverzificirati, saj tako daljinsko ogrevanje postane cenovno konkurenčno vsem alternativam. »Če imaš možnost uporabe različnih virov, na primer velike toplotne črpalke v času, ko je cena elektrike nizka, sončne energije, biomase, odvečne toplote, je ta način ogrevanja stroškovno zelo učinkovit.«

Ogrevanje s korenčkom in palico?

Naložbe v energetski sektor so vedno dolgoročne, zato je zelo pomembno, da so dobro premišljene in da jih država finančno spodbuja ter tako usmerja. To velja tudi za področje ogrevanja, kjer je na prvem mestu zanesljivost oskrbe, a bolj bi morali poudarjati lokalno samooskrbo, torej uporabo lokalnih virov. Slovenci pa lesno biomaso vozimo v Avstrijo, kjer so celo v manjših zaselkih v zadnjih dveh letih zgradili manjše sisteme daljinskega ogrevanja na biomaso, odvečno toploto ter solarno energijo. V Sloveniji tega potenciala v manjših mestih še nismo izrabili.

»V Ljubljani biomasa pomeni okoli 15 odstotkov porabe, kar je nizek odstotek. Sistemi daljinske toplote v Sloveniji imajo zelo majhen delež rabe zelene elektrike, sončne energije, odvečne toplote in tako naprej,« dodaja sogovornica. In spomni, da so vsi obnovljivi viri lokalni in prav takšna je tudi odvečna toplota, ki bi jo veljalo bolj izkoriščati.

Dejstvo je, da se je Evropa zavezala k ogljični nevtralnosti. Okoljevarstveni vidik je v ospredju in skupaj z njim prihaja tudi finančni vidik v obliki ogljičnega davka. Če ne bo zalegel korenček, bo svoje dosegla palica. Ne pustimo, da bi nas lenoba pri posodabljanju sistemov ogrevanja tepla dvojno.