Damijan: Jek 2 je nujen za stabilno in nizko ceno elektrike

Drugi blok jedrske elektrarne Krško (Jek 2) prinaša elektroenergetsko neodvisnost ter stabilno in zanesljivo oskrbo ob konkurenčnih cenah. Slednje pa so nujne, da se v Sloveniji ne zgodi deindustrializacija, ki bi vplivala tudi na gospodarsko rast, je na Delovi konferenci Energetika sklenil ekonomist dr. Jože P. Damijan.

Ta je uvodoma opozoril, da so cene plina v Evropi danes višje za 60 do 70 odstotkov in cene elektrike za 140 odstotkov kot pred začetkom vojne v Ukrajini. Stroški energentov pa so s tem še višji kot v ZDA in na Kitajskem.

»Pri teh cenah odjema je težko biti konkurenčen,« je povedal ekonomist. Zato se je poraba v slovenskem gospodarstvu od leta 2021 zmanjšala za dobrih 16 odstotkov. To kaže na padec industrijske proizvodnje v energetsko intenzivnih panogah. V petih panogah, ki skupaj porabijo skoraj 50 odstotkov energije v gospodarstvu ter imajo 25-odstotni delež v proizvodnji, izvozu in zaposlenosti industrije, je industrijska proizvodnja glede na leto 2021 padla za 15 odstotkov. »Draga električna energija vodi v deindustrializacijo,« je dejal Jože P. Damijan.

»Cena električne energije v OVE konceptu bo skoraj dvakrat višja oziroma za 50 do 80 evrov na megavatno uro kot v konceptu z Jekom 2,« je rekel ekonomist Damijan.  FOTO: Voranc Vogel/Delo

Težava je, da ta industrija materialov proizvaja materiale za vse druge panoge. Brez proizvodnje aluminija ne moremo proizvajati sončnih panelov. Tudi Evropska unija želi doseči avtonomijo na področju materialov.

Kako torej naprej? Pri plinu Slovenija ne more veliko narediti. Brez ruskega plina bodo cene tega energenta visoke, tudi zato se mora vojna v Ukrajini čim prej končati, je dejal Damijan.

Drugače pa je pri oskrbi z električno energijo. Pri tem je govorec primerjal dva koncepta. Prva temelji na obnovljivih virih energije (OVE), plinu in uvozu, drugi pa na kombinaciji jedrske energije in OVE. Damijan zagovarja slednjega in gradnjo Jeka 2, saj bo Slovenija s tem neodvisna od cen na veleprodajnih trgih, namesto uvoznica bo izvoznica električne energije, oskrba bo zanesljiva. »Cena električne energije v konceptu OVE bo skoraj dvakrat višja oziroma za 50 do 80 evrov na megavatno uro kot v konceptu z Jek 2,« je dodal.

»Pri tem pa ni pomembno le za kakšen reaktor in katerega dobavitelja se bomo odločili, ampak tudi kako bomo financirali gradnjo. Ekonomsko bolj vzdržen model ob nihanju cen električne energije na evropskem trgu je tisti, ki vključuje večji delež lastniškega kapitala (denimo tudi Hrvaške in zasebnega kapitala), kot pa model s prevladujočim dolžniškim financiranjem. Financiranje lahko prek svojih finančnih ustanov zagotavljajo tudi nekateri dobavitelji jedrske tehnologije, zato bo tudi izbira dobavitelja vplivala na ceno električne energije iz Jeka 2.

Cena elektrike in energetska učinkovitost

Kako sta cena elektrike in energetska učinkovitost izziva za konkurenčnost, so z moderatorjem Slavkom Bobovnikom razpravljali mag. Uroš Salobir, direktor področja za strateške inovacije v Elesu, Marko Ninčević, član uprave Petrola, mag. Matija Bitenc, član poslovodstva v Plinovodih, ter dr. Tomaž Vuk, predsednik uprave Alpacem Cement.

Kako sta cena elektrike in energetska učinkovitost izziva za konkurenčnost, je tema prvega panela na konferenci Energetika. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Sodelujoče je Bobovnik povprašal, ali ekonomisti pred desetimi leti niso znali računati, ali direktorji slovenskih ali evropskih podjetij niso hodili na Kitajsko in v Indijo, saj zdaj vsi presenečeno ugotavljajo, da je tam energija cenejša in da so tudi izdelki cenejši in da so enako, če ne celo bolj kakovostni. Kaj se nam je zgodilo, smo bili preveč zazrti vase?

Matija Bitenc je to označil za težko vprašanje. Po njegovem je evropska industrijska politika, kot se je vodila, temeljila na ruskem plinu. »To si moramo odkrito priznati. In čez noč tega plina ni bilo več in posledice so tu. Evropa se je znašla v situaciji, ki je zelo težko obvladljiva. V Draghijevem poročilu zelo lepo piše o težavah na plinskem trgu s povečanjem uvoza LNG, saj Evropa preprosto nima pogajalske moči, da bi si zagotovila boljše nabavne pogoje. Zapravila si je svojo ekonomsko moč, da bi se tako pogajala. Hkrati pa vemo, da je zelo fragmentirana in razdrobljena.

Vsaka država se pogaja sama zase. In ne znamo pač narediti neke skupne platforme, skupne iniciative, da bi se pogajali kot Evropa, ker kot Evropa smo pa največji uvoznik plina na svetu. Lahko si pogledamo primere, tudi omenjene v Draghijevem poročilu, primere Južne Koreje in Japonske. Te države so odvisne od LNG in so se vertikalno integrirale po verigi vrednosti, so prisotne na terminalih z lastniškimi vložki, imajo zakupljene kapacitete in s tem si zagotavljajo bistveno boljše cene,« je pojasnjeval Bitenc.

Matija Bitenc FOTO: Voranc Vogel/Delo

In dodal, da če zdaj primerjamo recimo ceno kotacij na ameriški borzi in ceno v Evropi, so razlike danes štiri- do petkratne. »Če pogledamo po drugi strani, z neko boljšo pogajalsko pozicijo bi lahko zakupljali kapacitete ali pa imeli kapacitete na ameriški strani, bi dobili ceno plina po ameriški borzi, borzni ceni, z neko malo premijo, bi pripeljali ta plin v Evropo, bi plačali pač shipping, zavarovanja, utekočinjenje itd. in ta cena bi lahko bila tam nekje okoli 15 evrov; če primerjamo današnjo ceno, stroškovno ceno uvoza in v bistvu dejansko ceno, ki je dosežena na evropskih borzah.«

Marko Ninčević FOTO: Voranc Vogel/Delo

Cene nafte so trenutno stabilne, je povedal Ninčević, se pa to lahko zelo hitro spremeni zaradi geopolitičnih trenj. S 76 ali 77 evrov na sod bi se cene lahko precej dvignile. Dobro je, da so zaloge v Sloveniji zadostne za premostitev krajših kriz.

Zaradi novega omrežninskega sistema operaterji ne bodo dobili niti evra več, je dejal Salobir, a če ne gremo v reformo, bo elektrika stala še bistveno več. Z novimi omrežninami, ki jih gospodinjstva ne bodo čutila, čutila pa jih bo industrija, gospodarstvo pripravljajo na prihodnost, pravi Salobir. Ninčević je dodal, da davki in davščine pri elektriki predstavljajo 45 odstotkov računa, pri naftnih derivatih pa 55 odstotkov računa, tudi na tem področju bi se lahko kaj spremenilo. Tudi Salobir meni, da imajo tržne cene bistveno večji vpliv kot omrežnina.

Uroš Salobir FOTO: Voranc Vogel/Delo

Bitenc je povedal, da poraba plina v Sloveniji letos celo rahlo raste, v krizi pa je padla, zlasti v industriji. Slovenija nima moči, da bi kar koli spremenila pri dobavah dražjega plina, to je težava celotne Evrope. Z novimi omrežninami pri elektriki se strinja, saj so bolj pravične. Kdor omrežje bolj obremenjuje, tudi več plača. To velja tudi v plinskem omrežju, kdor zakupi več zmogljivosti, mora plačati več.

Sprememba tokov plina je pri njih narekovala okrepitev povezav z Italijo in Hrvaško. Pri tem je že predvidena evropska vodikova hrbtenica. Plinovodi imajo 60 odstotkov plinovodov, ki bodo lahko prenašali vodik.

Nihče ni govoril o nadgradnji omrežij, ko so se začele masovno pojavljati sončne elektrarne, je dejal Salobir in dodal, da je vlaganje v omrežje nujno, ni pa nujno, da bo v to treba vložiti štiri milijarde evrov. Če lahko zdaj priključijo vso fotovoltaiko, ki je bila napovedana za 2023, stvari potekajo v pravi smeri, meni Salobir in dodaja, da je za take projekte mogoče uporabiti tudi evropski denar.

Tomaž Vuk FOTO: Voranc Vogel/Delo

V Evropi je 630.000 polnilnic, do 2030 pa jih bo treba postaviti 3.500.000, je zapisano v evropskih načrtih. Ninčević meni, da to realno ni izvedljivo. Od 70 do 80 odstotkov polnjenj se dogaja doma, za javne polnilnice pa je glavno gostovanje. Zavezo za prehod na elektromobilnost, za katero se je odločila EU, je Ninčević označil za seznam želja. Salobir pa je opozoril, da je prodaja električnih avtomobilov res upadla, a to se lahko spremeni s kitajsko ponudbo avtomobilov.

In kakšne so skrbi

Salobirja, kot pravi, najbolj skrbi ta zastarelost Evrope v kontekstu tehnologij zelenega prehoda, zato ker je to zelo povezano z digitalizacijo in tehnološkim razvojem, je to zelo povezano s tem, kar dela tudi Amerika na zahodni obali, kjer cena energije ni tako poceni, ampak znajo seveda ustvariti ogromno dobrobiti s tehnološkimi podjetji. »Vse naprave, ki jih nosimo po žepih, to je večinoma ameriške izdelave ali pa nekaj kopij. In na drugi strani Kitajska, ki nas na veliko prehiteva z električnimi vozili, z vsem kar je zelenega, od panelov do proizvodnje, in to je en problem, ki ga jaz vidim predvsem v pomanjkanju evropske spodbude, inovativnosti. To pomeni, mi nimamo teh skladov tveganega kapitala, ne zavedamo se vsega pomena tega, ne delamo dovolj na teh področjih, in to je nekaj, kar mogoče ni neposredno povezano z dobavo energentov, ampak je to splošna evropska kultura, ki jo tudi Draghi zelo eksplicitno izpostavlja. Torej, da Evropi manjka tehnoloških gigantov. In to je eden od zelo pomembnih vidikov.«