Za športnike je zdaj pomembno, da so vztrajni

V teh dneh ostajajo doma tudi poklicni športniki. S športnim psihologom Alešem Vičičem smo se pogovarjali, kako nenavadne razmere vplivajo nanje, na njihov delovni ritem in motivacijo.
 

Kako sedanje razmere vplivajo na športnika, na njegov optimizem, motivacijo, načrte, je nevarnost, da postane malodušen?

Opažam dve dimenziji, to sta upad motivacije in zaskrbljenost. Da jim je motivacija upadla, je razumljivo, saj se kot aktivni športniki pripravljajo za cilje – za tekme, tik pred vrati je bila olimpijada. Zdaj takšnih ciljev nimajo in odziv je glede na okoliščine človeški in normalen. Ne moremo govoriti o malodušju, ampak gre trenutno za manjšo žalost, razočaranje, ker ciljev, ki so jih imeli pred sabo in za katere so trenirali, nenadoma ni več.

Drugo pa je zaskrbljenost. Veliko športnikov ne ve, kaj bo z naslednjo sezono, nekateri niti tega, kako se bo končala letošnja, saj v vseh ligah še niso sprejeli odločitve o tem. Vse to ima tudi finančne posledice na globalni ravni. Marsikdo ne ve, ali bo lahko obdržal svoje sponzorje, ali bo dobil nove. Ob prvem valu sprememb, ki jih prinaša koronavirus, smo ostali doma in tako ohranili zdravje, drugi val pa bo ekonomski, o katerem ni jasno, kako velik bo. Profesionalni športniki – ki so od teh sredstev odvisni – to vedo.


 

Kako dober test so trenutne razmere za preverjanje motivacije športnika? Kaj bodo o svojih varovancih izvedeli trenerji in kaj se bodo naučili športniki o sebi in o trenerjih?

Mislim, da te razmere niso dober test za preverjanje motivacije, ker so preveč ekstremne. Razumljivo je, da je športnikom motivacija upadla, saj enostavno nimajo biti za kaj motivirani. Iz tega nenavadnega stanja ne moremo sklepati, kakšna je posameznikova splošna motivacija.

Je pa to test za iznajdljivost, rezistenco proti nenavadnemu stresu, za prilagodljivost, iskanje novih rešitev in za vztrajnost. Športniki in trenerji bodo spoznali, ali te lastnosti imajo. Kajti tudi če nisi motiviran za neke cilje, si lahko vztrajen pri tem, da vsaj ohraniš fizično in psihično pripravljenost. Vztrajen si lahko brez jasnega cilja – dokler to stanje ne mine in se cilji spet malo bolj izkristalizirajo.
 

Mnogi na družbenih omrežjih objavljajo izseke s svojih treningov. Ali jim to pomaga pri motivaciji, ohranjanju vztrajnosti?

V današnjem času množične uporabe družbenih omrežij se zdi, kot da nekateri posamezniki »morajo« objavljati svoja dejanja, da bi njim ta dejanja postala še bolj resnična. To še posebej velja pri pogostejših uporabnikih. Športniki, ki so pogosto napol javne osebnosti, s tem tudi potrjujejo svojo aktivnost. Vsekakor pa z objavo sami sebi naložijo obveznost in v teh časih takšna zunanja motivacija ne škodi, samo da je. Res pa je, da ne moremo jamčiti, ali trening v resnici izvajajo, kot je dogovorjeno s trenerjem, ko kamere ugasnejo.
 

Prebrali smo lahko, da so v nekaterih klubih v tujini športnikom naročili uporabo pametnih ur, prek katerih trenerji lahko spremljajo njihov srčni utrip. Nadzirajo jih …

V nekaterih klubih je bila to že prej praksa, tudi atleti in kolesarji uporabljajo pametne ure, da pokažejo trenerjem, kako so trenirali. Pri nekaterih športih je to del običajne rutine, delno pa je znamenje rahlega nezaupanja, ki pa je v teh časih po svoje upravičeno, ker so okoliščine nenavadne.



Trenerji v nogometu, košarki, odbojki so vajeni, da športnike med treningi opazujejo, zdaj tega ni. Hkrati pa se lige še niso končale in morda se bo zgodilo, da bodo morali na primer 1. maja stopiti na igrišče. Takrat bodo morali biti pripravljeni in trenerji se zdaj hočejo prepričati, da tudi res bodo. Po drugi strani pa športnikom, ki so takšne zunanje kontrole navajeni, to pride prav. Nekateri so bolj notranje, drugi pa zunanje motivirani. Če vse življenje delajo pod nadzorom nekoga, jim kontrola z urami, ki jih omenjate, ni tuja.
 

Posamezniki, ki so primorani ostajati za štirimi stenami, postajajo bolj napeti. Ali se to pri športnikih še bolj kaže in kako se boriti proti temu?

V primerjavi s splošno populacijo zagotovo da, vzroka pa sta dva. Prvega sem že omenil: mi zdaj morda lahko delamo od doma in še vedno dosegamo cilje, ki so sicer lahko malo drugačni, bolj omejeni, športniki pa jih ne morejo. Zato so lahko bolj napeti. Drugi vzrok pa je, da so športniki bolj navajeni sproščati svoje napetosti z gibanjem, za kar imajo zdaj mnogo manj priložnosti. Poleg tega jim je vzeta še možnost sledenja cilju, zato jim je v izolaciji težje. Še vedno pa ni tako hudo, saj je stanje začasno in bodo v najslabšem primeru začeli z novo sezono.


 

Drugače je pri tistih, ki so nameravali končati kariero letos po poletnih olimpijskih igrah.

Da, njim je najtežje, postavljeni so pred dilemo. Marsikdo se je namreč fizično in psihično že pripravil na to, da bo po nastopu na olimpijskih igrah spremenil kariero, morda ima že tudi dogovorjeno zaposlitev ali kakšne druge obveznosti.
 

Zaradi virusa je velika večina padla iz rutine treningov in dela, ki je je bila vajena leta. Ali jih ta sprememba rutine lahko vrže iz tira, lahko vpliva na rezultate?

Neka vznemirjenost je – ne bi pa rekel, da je velika –, in to zaradi dveh stvari. Vsi, ne samo športniki, smo morali razmišljati, kako se bomo na hitro prilagodili razmeram, in v tem času smo se nekako znašli. Kljub temu pa ni jasno, koliko časa bo to stanje trajalo, kdaj se bomo lahko vrnili v stare tire. Če se bo vleklo dalj časa, bo lahko imelo psihološke posledice, daljši nemir, nezadovoljstvo in zaskrbljenost.

Tu športnikom svetujem, velja pa tudi za splošno javnost, da spremenijo rutine. Razmere nam narekujejo, da moramo to tako ali tako storiti, še pomembneje pa se mi zdi, da odkrijemo nove interese. Da zdaj, ko ne moremo opravljati svojega dela, ko imamo več prostega časa, ko morda kdaj čutimo tudi dolgčas, ki je čedalje bolj moreč, najdemo nove ideje, s čim bi se še lahko ukvarjali v življenju, kaj nas veseli.



Pozval bi ljudi, da dolgčas, ki ga bodo doživljali, razumejo kot konstruktivno psihološko stanje, ki nam pomaga s tem, da nas prisili k iskanju drugih interesov. Ne smemo samo reči, da ne vemo, kaj bi, in se dolgočasiti naprej, ampak raziskujmo v različne smeri, tehnologije in internet nam to omogočajo.
 

Kdo bo v teh razmerah profitiral v primerjavi z drugimi?

Navezal se bom na prejšnje razmišljanje o tem, kaj se bodo športniki naučili o sebi in o trenerjih. Profitirali bodo tisti, ki so iznajdljivi, rezistentni, prilagodljivi in ki iščejo nove rešitve, so vztrajni, tudi brezciljno vztrajni, ki lahko najdejo in želijo najti širino interesov. Če teh lastnosti še nimamo, je zdaj čas in priložnost, da jih razvijemo, če jih pa že imamo, je velika verjetnost, da bomo profitirali.