Zgrešeni kazenski strel me še preganja

Težko bi bilo najti večjega hokejskega zmaja od Igorja Beribaka. Šiškar, desetletje kapetan zeleno-belih, je bil skozi tri desetletja, v katerih smo živeli v dveh državah, nepogrešljiv del Olimpije. V osemdesetih in devetdesetih letih minulega stoletja ter tudi ob začetku novega tisočletja. Tudi pri 55 letih je predan hokeju in Olimpiji, saj prenaša bogato znanje na mlajše rodove.

Več deset derbijev imate v nogah, po čem se jih najbolj spominjate?

Če sem iskren, vsako leto je manj spominov, ampak jih je toliko, da jih še zlepa ne bo zmanjkalo. Nemogoče bi bilo vse pozabiti, le kdo se ne bi spomnil do vrha napolnjenega Tivolija ali Podmežakle, izenačene tekme, vznemirjanja pred, med in po tekmi. To so bili trenutki, ko so je koža naježila, ko v Sloveniji ni bilo podobnega rivalstva.

 

Ena tekma je bila vendarle posebna. Bržkone veste, katera?

Seveda, še zdaj me spremlja, tudi mlajši rodovi iz leta v leto me spominjajo na sezono 1992/93 in zadnjo odločilno sedmo tekmo v Tivoliju. Zapravil sem zadnji kazenski strel in naslov je še drugič v samostojni Sloveniji šel na Jesenice.

 

Pa naslednje leto tudi, šele v četrtem poskusu ste pokal za državnega prvaka postavili v klubske vitrino.

Lahko bi tudi prej, toda to so bile res nepozabni derbiji, napeti do zadnje sekunde, zadnjega strela. Nihče ni bil v prednosti, odločale so podrobnosti. Spomnim se, da so ljudje govorili, da je tako ali tako vse dogovorjeno, da bomo igrali sedem tekem, ker bomo več zaslužili. Ampak niti pod razno nismo o tem razmišljali, kaj šele, da bi načrtovali tako napete tekme. To so bile čiste neumnosti. Enostavno smo bili tako izenačeni, da ni bilo ničesar mogoče predvideti in napovedati. Toda tudi takrat, ko smo branili naslov in so Jeseničani želeli končati našo serijo, so bili derbiji razburljivi in negotovi.

O okusih se ne razpravlja, pa vendar. Kakovost klubskega hokeja v prvih letih samostojne Slovenije je bila zares na visoki ravni, kajne?

O tem ni nobenega dvoma, eden od vrhuncev so bili interni dvoboji naših tujcev proti jeseniškim, severnoameriške in ruske šole. Kakovost tujcev je bila izjemna, naši Američani in jeseniški Rusi so bili dodana vrednost, pri čemer ne morem iti mimo nas, slovenskih igralcev. Takrat še nismo odhajali v tujino, najboljši smo igrali za Olimpijo in Jesenice. Toliko zgoščene kakovosti zdaj ni mogoče sestaviti.

 

Koga od tujcev bi še posebej izpostavili?

V mojem obdobju me je navduševal Colin Patterson, pa Neil Sheehy, pozneje tudi Ed Kastelic. Rusi pri Jesenicah so bili prav tako sijajni, Albert Maljgin ali Ildar Rahmatuljin. Ampak izstopal je vratar Stan Reddick. Izvrsten je bil, poseben zaradi tega, ker je bil temnopolt. Zdržal je vsa zmerjanja jeseniških navijačev, ko se jih je navadil, se sploh ni več oziral, enostavno je vse preslišal. Tujci so resnično predstavljali kakovost, v moštva so vnesli povsem drugačno dimenzijo. V naši slačilnici je preveval moštveni, severnoameriški duh. Da, tudi iz zornega kota različnih hokejskih usmeritev so bili derbiji nekaj posebnega.

 

Pred vrati je 500. derbi, a tudi s kančkom grenkobe. Nič več ne bo tako, kot je bilo ...

Res je kakovostna raven močno padla, predvsem zaradi tega, ker je manj denarja. Ni več vrhunskih tujcev, ki so tudi domačim igralcev dvigovali vrednost. Ob njih smo bili vsi boljši, ampak prav zaradi slovenskih igralcev je derbi lahko še toliko bolj zanimiv. Sloves in tradicijo derbijev je treba negovati, še vedno je eden od zaščitnih znakov slovenskega športa. Ne smemo obupati in predvsem upati, da se bo nekoč vrnil nekdanji sijaj derbijev. Vedno so bili magnet za gledalce.

 

Kdo bo zmagovalec?

Olimpija ima dolg niz zmag, je v solidni formi, toda tudi Jesenice so dvignile raven igre v zadnjem mesecu. Izrazitega favorita ni, bi pa vseeno dal manjšo prednost Olimpiji, ker igra v Tivoliju. Recimo da v odstotkih s 55:45.