Za vstop v EBEL potrebujejo vsaj 1,2 milijona evrov

Na hokejskih Jesenicah prav pretiranega optimizma v sivih jesenskih dneh ni bilo zaznati. Toda z izjemnim nizom zmag so železarji le dosegli uvrstitev v končnico, obenem pa se okrepili tudi v pisarni, saj se je v domače okolje vrnil Marcel Rodman, eden vodilnih slovenskih hokejistov v letih samostojne države. Zdaj je športni direktor. Veseli se današnje tekme z Asiagom (18), ponedeljkovega derbija z Olimpijo (20) in zanimivih zadnjih tednov v sezoni.
 

Ob tem času ste se pred enim letom zelo resno lotevali trenerskih nalog na vroči jeseniški klopi, si v domači Podmežakli zarisali zelo resne načrte za prihodnost, a ko je ta zaradi pomanjkanja sredstev postala zelo meglena, ste prejeli ponudbo iz tujine in odšli v Miskolc na Madžarsko. Zdaj ste spet v domačem okolju – kako to?

Ko sem v prejšnji sezoni prevzel trenersko vlogo na Jesenicah, pravih izkušenj na tem področju še nisem imel. Nisem si še predstavljal, kako bo, sem pa pri priči ob trenerskih nalogah začel uživati. Morda bo kdo moje poslanstvo takrat označil s slabo oceno, ker nismo niti v alpski ligi niti v domačem prvenstvu osvojili lovorike, toda temelji so bili dobri. Škoda, da jih nismo mogli nadgrajevati, zato sem sprejel izziv na Madžarskem pri klubu, ki nastopa v slovaškem prvenstvu. Težkega srca sem odšel z mojih Jesenic, ni mi tudi bilo vseeno, ko sem sprva dobro zastavljeno zgodbo v Miskolcu moral prekiniti, a zdaj sem dejansko vesel, da se mi je doma ponudila nova priložnost.

Kakšna je pravzaprav zdaj vaša vloga pri jeseniškem klubu?

Učim se in analiziram, na kakšni ravni sploh deluje klub. Predvsem mi je zdaj pomembno, da razbremenim predsednika Anžeta Pogačarja, ki šest let tukaj v pisarni opravlja prav vse naloge – od črke A do Ž. Klub kliče po reorganizaciji, novem načinu delovanja, kulturi razmišljanja, prepoznavnosti v lokalnem okolju, seveda tudi širše. Bil sem marsikje na tujem, spoznaval hokejske tekme kot družabne dogodke, želel bi si, da bi bilo tako tudi pri nas.

Kaj pa športne ambicije?

Vsekakor so močno podčrtane. Zdaj bomo poskusili v najboljši možni luči skleniti to sezono, sam sem se zelo resno lotil spoznavanja vseh podrobnosti te alpske lige, bil že na sestanku klubov, se soočal z različnimi interesi tako pri Avstrijcih kot tudi Italijanih. Težko sestavimo tekmovanje, ki bi bilo prav vsem všeč, res pa je, da gre za zgodbo razvoja igralcev, naravnano po smernicah bogatejše EBEL, le da je tu pač kakovosti in tako posledično odmevnosti manj.

Jesenice pogrešajo omenjeno EBEL od pomladi 2012, pet let pozneje se je od tekmovanja poslovila še Olimpija – kako resno se spogledujete v Podmežakli z možnostjo vrnitve v tekmovanje, za katerega se zdaj močno kot novinec ogreva slovaški klub Bratislava Capitals?

V tem trenutku denarno ne moremo dohiteti ravni EBEL. Seveda pa to ostaja naša želja, dobro se zavedam, kako bi bila naša podoba v javnosti pri priči drugačna. Pogosteje bi bili v medijih, spet bi vrnili zanimanje navijačev iz različnih slovenskih regij. Jasno pa je, da bi bilo to tekmovanje zares odmevno, če bi v njem hkrati nastopala oba vodilna slovenska kluba. In če bi ob tem imeli še tri moštva v alpski ligi, bi lahko govorili o lepi klubski bazi tudi kot temelju spodbudne prihodnosti.

Sicer pravite, da vam je denarno ta najvišja hokejska raven v regiji pretirano oddaljena, kakšna pa je vaša ocena, koliko bi moral znašati proračun Jesenic v EBEL?

S kakršnim koli zneskom, ki bi bil nižji od 1,2 milijona evrov na sezono, bi bili težko konkurenčni. Kajpak bi lahko sestavili moštvo tudi za manj denarja, a v tem primeru ne verjamem, da bi se lahko borili za končnico. In potem bi se spet spraševali o smiselnosti nastopanja v tekmovanju, v katerem bi taborili v spodnjem domu.

Kaj sicer poleg želenega višjega proračuna še pogrešate na Jesenicah?

Predvsem me moti ta negativna energija, ki se že dolgo kopiči okrog kluba. Vsem, ki imamo ta šport radi, ne more biti vseeno, predvsem pa nočem razmišljati že vnaprej v slogu, češ da česa ni mogoče storiti. Vse je mogoče. Seveda v realnih in uresničljivih mejah. Morali bi se truditi povečati našo bazo igralcev in tudi vseh tistih, ki nas spremljajo. Ob boljših razmerah bomo bližje medijem in pokroviteljem, trdnejši bo temelj za kakovostnejši hokej, ki si ga pri klubu tako želimo.

Kako pa ocenjujete doslej videno na ledu?

Spoznavam še moštvo. Hokejska igra je živa reč, ne moreš je kar čez noč zakoličiti in ji dati čvrsto oceno. Opažam zavzetost vseh, vključno s trenerjem Mitjo Šivicem, precej pa je tudi nihanj v igri in zato izgubljenih točk. Predvsem pa si želim, da bi napredovali ter da se ne bi v maju in juniju več spraševali, kako bo z naslednjo sezono, temveč bi imeli temelje že postavljene.

Na vrsti sta sicer zanimiva večera v Podmežakli, zlasti ponedeljkov z Olimpijo med vaše privržence privablja posebna čustva, tudi ob spominu na tisti boleč decembrski poraz na Jesenicah z 0:7 ...

Na srečo tiste tekme nisem videl ... Takrat sem bil še na Madžarskem, seveda pa je tako, da si občinstvo hitro zapomni rezultat. Takšen poraz seveda boli, jasno, da vsi na Jesenicah v pričakovanju ponedeljka razmišljamo, da je zdaj končno nastopil trenutek za zmago v domači dvorani.