Dvakratna svetovna prvakinja v smuku Ilka Štuhec po uvodnih rezultatih v sezoni za svetovni pokal nima razlogov za veselje. Sedma vrnitev po poškodbi kolena se zdi najtežja v karieri. Zato, ker ve, da sodi na vrh, a je – kljub dobrim treningom v pripravljalnem obdobju – ta trenutno predaleč. Potem ko je včeraj pozno popoldan v Zauchenseeju oddelala trening v fitnesu, je za Delo razmišljala – tudi v solzah – o trenutni sliki. Pravi, da je bolj vztrajna kot potrpežljiva, a obupala ne bo nikoli. Borila se bo, dokler ne doseže cilja.
 

Skoraj en mesec je minil od zadnje tekme za svetovni pokal v hitrih disciplinah. Imate tudi vi občutek, da se vse skupaj odvija zelo počasi? Kot je počasi trajalo obdobje po poškodbi?

Mislim, da bi si marsikatera smučarka, ki tekmuje v hitrih disciplinah, želela, da ne bi zdaj rekli, gremo šele na peto tekmo sezone. Pred nekaj dnevi sem razmišljala o tem in ugotovila, da je za nami že 13 tekem, precej, ampak devet jih je bilo v tehničnih disciplinah, samo štiri pa v hitrih. V tej sezoni nisem v boju za veliki kristalni globus, ampak v vsakem primeru; vse skupaj je tako nastavljeno, da v hitrih disciplinah nimamo prav dosti možnosti. Če se vrnem k vprašanju, res je, kar traja in traja. Morda pa mi je ta zadnji premor tudi malo ustrezal, da sem lahko raziskala, kaj je bilo narobe, poskusila to popraviti in bo zdaj v prihodnje tako, kot bi si želela.
 

Kakšne odgovore ste dobili?

Gre za skupek stvari, prišle so vse naenkrat. Najbolj boleče je ravno to, da mi je celotno jesen na pripravah v Copper Mt. šlo vrhunsko, časi so bili super, imam vse črno na belem, kaj se je dogajalo, vse vemo. Potem smo pa prišli v Lake Louise na prve tekme. V redu, sem si mislila, šlo bo! A ko sem stala na štartu z zavedanjem, da je močna difuzna svetloba, teren leden, nemiren, kot ni bil že precej let, si preprosto nisem najbolj zaupala, kar se je pokazalo na smučanju. Malo pa sem se tudi narobe odločila glede smuči. Niso podpirale tega, kar se je dogajalo na tekmi. Ko tekmuješ, ne razmišljaš, aha, zdaj moram samo lepo 'prelomiti', stopiti na spodnjo smučko ... Preprosto greš, improviziraš, pri tem si moraš zaupati, oprema pa mora vse to podpirati, kar ta, ki sem jo izbrala, ni ravno počela. Moja napaka.



Podobno se je pokazalo v superveleslalomu. V Lake Louise je še približno šlo, bila je boljša vidljivost, čudovit dan, pa napaka na progi, z manj odziva smučke je bilo, kot je pač bilo. Se je pa to bistveno bolj poznalo v St. Moritzu. Kilian (Albrecht, njen menedžer, op. a.), ki je prišel prvič na tekmo v tej sezoni, mi je dejal, da izgleda, kot da sploh nimam opore, torej preokrogle robnike, kar sploh ni bilo res, ali pa da enostavno ne morem upogniti smučke. Začela sem premlevati ... Dokler smo trenirali, je bilo vse super, lepo, uživala sem in si zaupala, potem pa se je počasi začelo to podirati. Z ne ravno najboljšimi nastopi, s slabimi rezultati ... (solze)
 

Po takih rezultatih nastopi verjetno mešanica čustev: razočaranje, jeza, žalost. Udarite po mizi?

Vse našteto se pojavi. Prej bi se skrila pod mizo, kot pa udarila po njej. Slabe občutke hočem potlačiti, pozabiti, iti preko njih, ker se mi ne dogaja to ravno prvič ...
 

Je to vaše najtežje vračanje po poškodbi?

Za zdaj je. Vsako posebej je težko, nikoli ni lahko. Ampak glede na jesenske priprave sem mislila, da bo vse v redu in mi bo šlo. A je daleč od tega, da mi gre.


 

Zdaj bi potrebovali nekaj, kar bi vas dvignilo.

Vsekakor!
 

Na uradnem treningu v Val d'Iseru vam je že lepo kazalo.

Da, bilo je že precej boljše. Čeprav je bila podlaga nemirna in se ni nič videlo, smo se na hitro odločili, v redu, vse zamenjamo, vzamemo druge smuči, pač tako se zgodi, vedno po malem poskušaš delati izboljšave. Treningi pred novim letom in zadnji pred prihodom v Zauchensee so bili super. Na prvem treningu tukaj se to ni pokazalo, ker sem že pred prvim vmesnim časom storila veliko napako.
 

Torej velik zaostanek pripisujete temu?

Drži. Načeloma na drugem vmesnem času, ko je konec ravnine, ni ravno običajno, da zaostajaš dve sekundi in dvajset stotink za vodilno. Seveda so še stvari za popraviti, gremo v pravo smer, ampak nisem ravno med najbolj potrpežljivimi.
 

Zato ker ste bili že uspešni in si želite spet tja, na vrh.

Preprosto veš, kam spadaš. Zato je še toliko težje.


 

Ampak glede na vse vaše poškodbe ste bili pravzaprav vedno potrpežljivi, vztrajni.

Bolj vztrajna kot potrpežljiva. Nočem nekaj na hitro, pričakujem pa, da ko nekaj delaš, da se rezultat hitreje pozna. Sem pa se dostikrat naučila, da ni vedno tako. Pogosto traja, traja in traja ...
 

Na eni točki pa se spet vse sestavi in vrne ...

Upam. Še čakam na to točko. (smeh)
 

Dejali ste, da vam manjka smučarska kilometrina. Ste jo v tem daljšem premoru brez tekem lahko nadoknadili?

Na zadnjih treningih v San Pellegrinu je bilo podobno kot na uvodu v sezono – razgiban teren, tema, difuzna svetloba. Ko mi bo uspelo vse skupaj sestaviti ... Ni prvič, da se vračam, bi si pa želela, da gre hitreje.


 

Štiri tekme, štiri različne zmagovalke. Se vam zdi, da je konkurenca v primerjavi z minulo sezono zelo napredovala?

Ogromno deklet smuča zelo dobro, temu ne gre oporekati. Res pa je tudi, da je bil superveleslalom v Lake Louise edina 100-odstotno pravična tekma, ki smo jo imeli v tej zimi. Oba smuka sta bila odvisna od sreče z vremenom: ali si videl vse ali ničesar. V St. Moritzu je močno pihalo, v Val d'Iseru tekem ni bilo.


 

Ta konec tedna vas čakata preizkušnji v Zauchenseeju, kjer ste nastopili že na mladinskem svetovnem prvenstvu leta 2007. Peto mesto je vaša najboljša uvrstitev v svetovnem pokalu tukaj v tisti sanjski sezoni 2016/2017. Kakšna je proga? Bolj ali manj vam ustreza vsak teren, kajne?

Bolj se moraš ti prilagoditi progi, saj je pač takšna, kakršna je. Tokrat sem bila kar presenečena, kako je bilo na prvem treningu ponekod še mehko. Vsaj pri nižjih štartnih številkah je bilo tako, verjetno se je pri višjih teren bolj zdrsal. Proga je zelo razgibana, ima edinstven štart, veliko strmino, hitro dosežeš visoko hitrost, sledijo vsi možni zavoji, prelomnice, skoki. Na nek način malo težje izgleda, kot je potem zares, ko smučaš. Velikokrat sem že tekmovala tukaj in vem, kje moram še kaj narediti.
 

Kaj bo ključno?

Štart morda ne bo toliko odločilen, potem bo pa treba čez vse valove in neravnine do prvega skoka, izbrati pravo linijo, obdržati hitrost skozi vso ravnino. Na drugem vmesnem času skočiš v temo, senco, vse se zelo zoža, ampak so zavoji dolgi in povezani, ves čas moraš biti tekoč, smuči morajo teči, saj če pritisneš malo na zavoro, nimaš kje pridobiti časa.