V bogati Švici se ne cedita le med in mleko

Brez Roberta Saboliča, 31-letnega Jeseničana, si v zadnjem desetletju težko predstavljamo slovensko hokejsko reprezentanco. Številni spremljevalci risov ga poznajo zlasti v napadalni navezi z Žigo Jegličem in Rokom Tičarjem, a tudi ko je bil brez njiju, tako kot na lanskem SP skupine B v Kazahstanu, je bila njegova vloga zelo vidna. Pred dnevi se je vrnil iz Švice, bival je ob njeni meji z Italijo in občutil preplah ob napadu koronavirusa ...
 

Sezono ste prestali pri moštvu Ambri-Piotte iz kantona, v katerem je italijanščina osrednji pogovorni jezik, blizu je meja, kjer se je v Evropi začela mučna zgodba s koronavirusom. Kako ste se tam počutili v zadnjih tednih?

Občutki so bili mešani. Tam, kjer je dvorana, se pravzaprav dolina konča, namestitvenih možnosti ni prav veliko, zato sem z družino – tako kot večina soigralcev – stanoval v Bellinzoni, prvem večjem kraju od Ambri-Piotte. Dokler ni bilo virusa, nad bivanjem tam nihče ni imel pripomb, a ko si nato spoznal, da si le pol ure proč od meje z Italije, obenem pa si v kantonu z največjim številom okuženih v Švici, nikakor ni bilo več brezskrbnosti.

Kakšni so bili potemtakem vaši zadnji dnevi v sezoni, v kateri se podobno kot Muršakov Bern vaš klub ni uvrstil v končnico močnega švicarskega prvenstva?

Iz sedanjega zornega kota je še dobro, da se nismo uvrstili v izločilne boje. Smo pa še naprej vadili, po koncu rednega smo zbrali 10 dni treninga, ko pa je bilo jasno, da druge rešitve ni več, smo se razšli, zaprli dvorano in vsaj tisti, ki nismo tam doma, začeli razmišljati o hitrem odhodu iz Bellinzone.

In kako je bilo nato z vašo vrnitvijo?

Brez ustreznih papirjev ne bi šlo. Pri klubu so mi namreč uredili ustrezno potrdilo italijanskega ministrstva, da smo lahko nemoteno potovali prek Italije domov. Ni bilo težav. Pri Benetkah smo zavili proti Vidmu in nato proti Trbižu. Na mejnem prehodu v Ratečah pa smo vsi morali iz avta in zmerili so nam telesno temperaturo. Ko je bilo po tej plati vse v najlepšem redu, pot do doma ni bila več dolga.

Kako se sicer ozirate k vaši sezoni v Švici, v kateri ste doživljali tako vzpone kot padce?

Večinoma sem kar razočaran. Res. Predvsem me je negativno presenetil odnos v klubu, vodstvo me ni podpiralo, ko bi bilo potrebno, nekaj časa me ni bilo na ledu zaradi poškodbe, status mi je bil pri trenerju dolgo nejasen, dejansko se nisem dobro počutil. Imel sem res lepo ponudbo za vrnitev v KHL, pa me niso spustili, četudi mi niso ponujali ustrezne priložnosti za igro.

Bi se morali odpraviti nazaj v Nižnij Novgorod, kjer ste igrali pred odhodom v Švico?

Ne, tokrat bi šlo za Kazahstan. Trener Andrej Skabelka me je vabil k moštvu Baris iz Nur-Sultana. Žal mi je, da mi v Švici niso odprli vrat za odhod.

Švica s polnimi tribunami in z vsaj na videz brezhibnim delovanjem klubov vas očitno ni navdušila.

Edino, kar me je po hokejski plati navdušilo, so bili navijači. Zlasti v našem klubu, tako vnetih ni nikjer drugje v Švici, pa četudi slovijo dvorane po vsej državi po polnih tribunah. Za naše moštvo je navijal ves italijanski govorni prostor, le v Luganu so stiskali pesti za svoje moštvo.

Ste se navadili na italijanščino?

Sprva sem se jo učil, ni zapletena za temeljno znanje. Toda pozneje se mi je zaradi nevšečnosti v klubu prav zamerila ... Najbolj pridno se je na ta jezik privajala hčerka, stara tri leta in pol, v vrtcu.

Zdaj pa so pred vami daljše počitnice kot ponavadi, saj ne bo tivolskega SP skupine B ...

Če je kaj dobrega pri vsem tem, je to, da si lahko podobno kot reprezentančni soigralci malce bolj oddahnem in se nato v miru pripravim na novo sezono, upam, da spet v KHL. Rad igram za Slovenijo, a ko sem recimo klubsko sezono sklenil v Rusiji po prvem kolu končnice, mi je bilo zelo težko čakati skoraj dva meseca na svetovno prvenstvo in ohraniti ustrezno raven pripravljenosti. Se bomo pa prihodnje še toliko bolj veselili prvenstva na domačem ledu.