Oče in sin v žarišču evropskega izbruha koronavirusa

Jeseničan Murajca Pajič, vrsto let državni hokejski reprezentant in kapetan svojega ponosnega moštva iz Podmežakle, se je po slovesu od aktivne poti na ledu preselil na trenersko klop. Zdaj je že domala dve desetletji v trenerskih vodah, od poletja 2001, veliko večino te dobe pa je prebil v Italiji. Do potankosti pozna značaj naše zahodne soseščine, v zadnjih tednih središča koronavirusa v Evropi. Vrnil se je na domačo Gorenjsko, ko Italije brez običajne sproščenosti in dnevnih užitkov ob kavi, rogljičku, dobrem kosilu in klepetu ni bilo več spoznati.

Deluje in živi v Appianu, majhnem kraju ob Bolzanu, središču Južne Tirolske. Tu je seveda čutiti močan vpliv germanskega dela sveta in tako so tudi navade prebivalstva drugačne kot po drugih, bolj »italijanskih« regijah. Toda virus je udaril tudi na sever škornja, v svet visokih gorá in vendarle bolj skrbnega pristopa k življenjskemu vsakdanu. Seveda pa 59-letni trener ne pozna le tega dela Italije, s soprogo Mojco sta sedem let živela tudi v Milanu, mogočni metropoli Lombardije.

»Prav pred dnevi sem govoril s predsednikom milanskega hokejskega kluba, s katerim v vseh teh letih, odkar sem odšel iz Lombardije, spomladi 2010, ohranjava stik. Govoril mi je, da je v njegovem mestu res noro, nenehno drvijo po cesti policisti, reševalna vozila, gasilci ... Tudi prijateljica moje žene Mojce, ki živi v Milanu, doma pa je iz Izole, ji je razlagala, kako je vse skupaj zoprno. Zbolela je, in ko je poklicala k zdravniku, ji je rekel, naj ostane kar v domači oskrbi, dokler ne bo mogla več dihati ...« pravi Pajič in poudari, da so pri naših zahodnih sosedih plačali visok davek zaradi lahkomiselnosti: »Res! Ko se vrneš domov, opaziš, da je v Sloveniji zgodba drugačna. Tukaj smo od prvega dne precej bolj resno jemali opozorila in se takoj lotili preventivnih ukrepov. V Italiji pa dolgo ni bilo zaznati nikakršne zaskrbljenosti. Ob sobotah ponavadi odhajava z Mojco na osrednjo tržnico v Bolzano, kjer se domačini prerivajo zlasti okrog stojnic z bogato, pač italijansko ponudbo živil, tuje obiskovalce pa srečujete ob spominkih ali ponudbi oblačil in obutve. In tudi ko so se opozorila o nevarnosti koronavirusa po Italiji že vrstila, to domačega prebivalstva ni kaj prida vznemirilo. Med sadjem, zelenjavo, ponudbo mesnih in mlečnih izdelkov je bil sobotni živžav kot vedno, okoliške kavarne so bile nabito polne, ljudje so čvekali, kakor da se nič ne dogaja. Pa četudi je to Južna Tirolska. Le tam, med oblačili in spominki, na tržnici ni bilo tujcev ...«


 

Rok ostal v Italiji

V domala dveh desetletjih delovanja na italijanski športni sceni – poleg Milana je delal še pri moštvih Gardene in Pontebbe, zdaj pa je že sedem let v omenjenem južnotirolskem kraju – je seveda spoznal različne kraje, ljudi, njihov značaj. S soprogo se jima je v Appianu pred to sezono z družino pridružil tudi sin Rok. Z izbranko Michaelo in sinom Zlatanom, ki bo v maju praznoval tretji rojstni dan, se je preselil iz Českih Budejovic, največjega mesta na Južnem Češkem, z gozdovi, čudovito Vltavo in gradovi v pravljično lepem delu države.

Pajič ml. je namreč večji del svoje hokejske poti – podobno kot oče na trenerski poti v Italiji – igral prav v češkem prostoru, kjer pa so mu hude težave z ledvičnimi kamni pokvarile športno pot, zamudil je sezono in z uglednim klubom prekinil pogodbo. Lotil se je trenerskega dela, pri pripravah v Českih Budejovicah pomagal Jaroslavu Pouzarju, slovitemu reprezentantu ČSSR z dvema zlatima kolajnama s svetovnih prvenstev, pozneje pa sprejel povabilo iz Italije, da bi očetu pomagal v Appianu pri delu z mlajšimi selekcijami (v trenerskem štabu je tudi Enes Crnovič, nekoč soigralec Murajce Pajiča na Jesenicah), obenem pa je v tej sezoni igral za člansko moštvo v italijanskem prvenstvu. V slednjem ni moštev iz EBEL in alpske lige, po tej plati gre za manj zahtevne tekme kot v drugem kakovostnem razredu na Češkem, kjer je nazadnje igral, za 34-letnika pa je seveda najbolj pomembno, da se je po omenjenih zdravstvenih zapletih, ko je moral počivati skoraj tri mesece, vrnil k običajnemu vsakdanu. Med drugim je opravil trenerski izpit licence B na zelo ugledni fakulteti za šport v Pragi.



Z družino je seveda razmišljal, takoj ko je v Italiji udaril koronavirus, o vrnitvi na Češko, a je nato le ostal na Južnem Tirolskem. »Na Češkem so vsakogar, ki je prišel iz Italije, takoj poslali v 14-dnevno karanteno, zapirali so se tudi mejni prehodi po Italiji, iz dneva v dan bi se z našo vrnitvijo bolj zapletalo. Zdaj smo tukaj v Appianu, malo večji vasi, mirni, tukaj imamo vse, kar potrebujemo,« nam je dejal po telefonu nekdanji reprezentant, ki se bo seveda prej ali slej vrnil na Češko, starše in sestrino družino pa obiskal v domovini.

Na meji ni bilo heca

Očetu in mami pa se je očitno sfižil prvi del počitnic. Tradicionalno sta si po koncu hokejske sezone privoščila kakšno potovanje, letos je (bila) v načrtu Kuba. »Čez slab mesec bi morala odleteti z Brnika, toda zdaj o tem močno dvomiva,« pravi Murajca Pajič, ki je bil tudi prijavljen za simpozij trenerjev na majskem svetovnem prvenstvu v Švici, toda ker so tekmovanje odpovedali, tudi srečanja hokejskih strokovnjakov ne bo. Zdaj je s soprogo v svojem slovenskem domu v Lescah, kot vsi naokrog upošteva navodila. Čas za druženje s prijatelji bo pač pozneje kot ponavadi, doma zdaj več pozornosti namenja opravkom, za katere mu že tako vedno zmanjkuje časa, ko je pač od poznega poletja do pomladi nenehno v Italiji. Vesel pa je, da je zdrav in v umirjenem domačem okolju: »Ter da sva se še vrnila brez zapletov, četudi na italijansko-avstrijski meji ni šlo zlahka. Šele ko sem policistu dejal, da imava dovolj bencina za pot do doma, ker nama je zabičal, da pred Slovenijo ne smeva izstopiti iz avta, nama je dovolil odpeljati naprej. In naj nikar ne hodiva na črpalko po vinjeto, saj bi se tudi tam lahko okužila. Še dobro, da poznamo staro cesto od Špitala do Beljaka in nato prek Korenskega sedla do Kranjske Gore ...«