Užival z družino in na ledu v mestu Škode

Tako kot kopica športnikov po vsem svetu tudi Žiga Jeglič, eden vodilnih slovenskih hokejistov zadnjega desetletja, doživlja podobno zgodbo. In namesto da bi v svoji panogi zdaj najbolj užival, najprej v končnici močne češke extralige, nato pa na tivolskem prvenstvu skupine B v lovu na vrnitev v najvišji svetovni razred, mora počivati. Prav v tem tednu se je lotil temeljitega treninga na suhem po strokovnem programu.

Ko se je ob koncu marca vrnil iz Češke, tam je zelo uspešno nazadnje nosil dres Mlade Boleslave, kluba iz kraja avtomobilske industrije Škoda, si je vsakdan v domačem okolju popestril z vadbo v bližnji naravi. Tako je kot športnik vzdrževal tisto osnovno pripravljenost za dobro počutje, zdaj je storil korak naprej. Seveda se je moral kot vsa okolica prilagoditi novim razmeram. Že dolgo ga poznamo, vemo, koliko mu pomenita družabnost in pozitiven pogled na svet, značajsko so mu sicer – najbolj prav zaradi družbe – bližje ekipne športne panoge. Ob prostem času je vedno rad igral nogomet, tudi na turnirjih v domačih Podbrezjah ali pa na tisti tradicionalni tekmi, ki je letos pač ne bo, med svojim lokalnim klubom in našimi hokejskimi risi.



Želi pa si vsaj, da bi s slednjimi lahko začel skupaj trenirati. »Seveda je že zdaj drugače, ko mi je Andrej Tavželj poslal svoj program vadbe, združil sem ga z nekaterimi iz preteklosti, toda predvsem si želim, da bi vsi ostali zdravi in da bi lahko tako kot vedno znova pomladi lahko začeli naše kondicijske priprave pod vodstvom trenerja na kranjskem štadionu. Tam se ponavadi zberemo omenjeni Andrej, Anže Kuralt, Žiga Pavlin, tudi Blaž Gregorc (tako kot Jeglič uspešno igra na Češkem, o. p.) se nam je pridružil. Res mi je bolj všeč, ko tako delamo v skupini,« razmišlja odlični napadalec, ki se ponavadi veseli tudi poletnega treninga na blejski ledeni ploskvi v družbi vodilnega slovenskega hokejskega asa Anžeta Kopitarja.

»Slišim, da se nam približuje dan, ko bi se z nekaterimi športnimi panogami lahko ukvarjali za svoje veselje, denimo s tenisom in golfom. To je že spodbudno,« pravi oče hčerke, stare 15 mesecev. S soprogo Kajo sta se je razveselila lani pozimi, ko je igral še pri Slovanu iz Bratislavi. Ravno dobro se je vrnil v tekmovalni ritem po tistem neljubem dogodku na OI v Pjongčangu (dopinški kazni in predčasnem slovesu od Južne Koreje zaradi pozabljene prijave pršila, ki ga ob astmatičnih težavah potrebuje pri telesnih naporih), že je nato pomladi sledila nova nevšečnost. Staknil je zoprno poškodbo v predelu vratnih vretenc, po operativnem posegu je sledilo dolgo okrevanje pod budnim očesom ortopeda, dr. Mihe Vodičarja, in kineziologinje, dr. Žive Majcen Roškar z inštituta za šport FŠ, ki jima je naš dolgoletni reprezentant hvaležen tudi za vsa navodila glede nadaljevanja športne poti.

Prvič v vrhu čeških klubov

Jeseni se je vrnil na led, se preselil na Češko, najprej v Zlin, nato pa k še bolj ambiciozni vrsti Mlade Boleslave. Ta klub resda ne sodi med tiste najbolj tradicionalne iz ligaškega vrha v deželi, v kateri že dolga desetletja ogromno znanja in sredstev vlagajo v hokej, toda prav v tej sezoni je presenetil ter se tudi po zaslugi odličnih obramb Gašperja Krošlja in Jegličevih mojstrovin v napadu prelevil med favorite. Slednji je bil vesel navzočnosti rojaka pri moštvu, tudi umirjeno mestece s 40.000 prebivalci mu je z družino ustrezalo, manj od ure vožnje je oddaljena veličastna Praga. A zgodbo sezone je prezgodaj prekinil zlobni virus. Tudi zato si zdaj še ni jasnem, kje bo nadaljeval športno pot, ob vsem spoštovanju do Mlade Boleslave, kjer strategijo vodi Radim Vrbata (17 sezon v NHL!), pa 32-letnik ne skriva ambicij, da bi v prihodnje – kot nekoč v KHL – igral pri katerem od še močnejših klubov.