»Užival sem v sladoledu in tortah, medtem ko so si drugi v usta porivali prste«

Ljubljana – Michael »Eddie« Edwards je zaslovel kot najslabši smučarski skakalec v zgodovini. Večino tekem, ki se jih je v drugi polovici 80-ih let udeležil v svetovnem pokalu, je končal na zadnjem mestu – tudi obe na zimskih olimpijskih igrah v Calgaryju '88. Kljub temu oziroma prav zaradi tega je bil povsod v središču pozornosti, o njem so posneli celo film, ki je bil tudi Sloveniji precej priljubljen. V zanimivem pogovoru za nemško revijo SportBild je 55-letni Anglež povedal marsikaj zanimivega o svojem vzdevku, olimpijskih igrah leta 1988 v Calgaryju, legendarnem Mattiju Nykänenu, navijačih, zaslužku itn.

Gospod Edwards, kje ste pustili očala?

»Doma v predalu. Včasih jih še vzamem s seboj za kakšen javni nastop, saj ljudje radi vidijo, da jih imam na sebi. Vendar pa sem medtem debeli stekli zamenjal s tanjšimi. Če jih ne bi, bi me hitro začela boleti glava. Leta 2003 sem se odpravil na operacijo, eden od ruskih očesnih kirurgov je zame poseg opravil zastonj, v zameno se je lahko oglaševal z menoj. Lani sem moral še enkrat na operacijo, ker mi je leča v očesu zdrsnila na stran. Zdaj imam očala le še za branje.«

Ali ste, ko ste skakali, sploh kaj videli?

»Pri polovici skokov nisem videl ničesar. Velikokrat tudi zato ne, ker so se mi očala od znotraj v topli čeladi orosila. Zaradi tega sem se vedno že pol ure pred drugimi podal na vrh zaletišča, kar pa ni prav dosti pomagalo. Velikokrat so mi očala tudi zdrsnila z nosa. Morda je bilo celo bolje tako, da nisem zmeraj videl, kam skočim.«

Trideset let po olimpijskih igrah v Calgaryju ste še vedno precej slavni. Vas to preseneča?

»To je nepredstavljivo. Takrat se mi niti sanjalo ni, kaj povzročam. Želel sem si le uresničiti svojo veliko željo in nastopiti na olimpijskih igrah! Zatem se je sprožil plaz. Sčasoma se je malo umirilo in imel sem le še po en nastop na mesec. Toda po filmu, ki so ga posneli o meni in mojem življenju, se je spet vse postavilo na glavo. Odtlej se moram otepati predstavitev. Zdaj imam od pet do deset nastopov na teden. In to po vsem svetu: v ZDA, Kanadi, Nemčiji, Avstraliji, na Novi Zelandiji, Japonskem, Kitajskem, v Urugvaju, Čilu. Kot posebni gost bom predaval na dveh križarjenjih v Karibih do Barbadosa in v Sredozemlju do Madeire. Zatem me čakajo še VIP smučarska potovanja v Franciji in na Japonskem.«

O čem predavate ljudem?

»O motivaciji in vztrajnosti. Včasih govorim deset minut, včasih neprekinjeno tudi dve uri. Moje sporočilo od takrat je še vedno aktualno: Vse je mogoče! Bori se za svoje sanje! Nikoli se ne vdaj!«

Tudi poraženci so lahko zmagovalci …

»Natanko tako! Zagotovo nisem bil najlepši, sem bil pa najbolj smešen. Drugi skakalci so okrog mene hodili slabe volje in resnih obrazov. Verjetno zato, ker niso dobili nič za jesti. Jaz sem se vedno smejal in se pogovarjal z navijači.«

Ali ste imeli oboževalke?

»Da in ne malo. Dekleta so me čakala v hotelih. Nočem izdati preveč, toda sem ter tja sem vrata v svojo sobo pustil odprta. To je bilo noro obdobje, med katerim sem nadvse užival. Vabili so me v televizijske oddaje, spoznal sem številne filmske in glasbene zvezdnike, kot so Bee Gees, Kylie Minogue, Brigitte Nielsen in Burt Reynolds.«

Kako so na vas gledali drugi skakalci?

»Devetdeset odstotkov me jih je imelo rado. Na koncu koncev sem prispeval k temu, da je naš šport postal bolj znan. Le nekaj Norvežanov in Avstrijcev me je imelo za neumnega. Menili so, da se norčujem iz skokov in da zmagovalcem (u)kradem vso pozornost.«

V Calgaryju se je s tremi zlatimi kolajnami ovenčal Finec Matti Nykänen. Kako ste se razumeli z njim?

»Matti je bil precej muhast, a do mene je bil vedno prijazen. Očitno je bil vesel, da je imel zaradi mene večji mir pred novinarji. Nikoli ni dosti govoril. Po Calgaryju sem ga enkrat obiskal na Finskem. Pila sva čaj, prav veliko besed pa si nisva izmenjala. Kljub temu ga je bilo lepo spet videti. Jens Weissflog je bil prav tako zmeraj prijazen. Tudi zanj pač nisem predstavljal nobene nevarnosti.«

Kdo vam je dal vzdevek »Eddie the Eagle« (Orel Eddie)?

»Ko sem prispel na letališče v Calgaryju, so me pričakali navijači, ki so držali plakat z napisom 'Welcome to Calgary, Eddie the Eagle' (Dobrodošel v Calgaryju, orel Eddie). Na televiziji so videli dokumentarni film o meni, prvem angleškem skakalcu. Bam! Tako se je rodil moj vzdevek.«

Čeprav ste bili bolj petelin kot orel …

»Kar zadeva rezultate, že … Toda sam sem skoke vedno jemal zelo resno, z njimi sem se ukvarjal šele 20 mesecev, preden sem šel na olimpijske igre. Prepričan sem, da bi postal zelo dober skakalec, če bi mi pustili. Kar na lepem sem imel namreč denar, z njim bi lahko plačal trenerja in priprave. Dotlej sem namreč spal v avtomobilih in hlevih, na Finskem enkrat celo v psihiatrični bolnišnici, ker so imeli prosto posteljo.«

 

Kako ste se nato sprijaznili s strožjimi kriteriji Mednarodnega olimpijskega komiteja, po katerih je lahko na OI nastopilo le še 50 najboljših skakalcev na svetu?

»Z danes na jutri so mi končali kariero, tega še danes ne razumem. Po uradni obrazložitvi naj bi to storili iz varnostnih razlogov, toda sam menim, da sem jim postal preveč nevaren. Poraženec naj ne bi zmeraj vsem ukradel šov. Toda sam bi se izboljšal. V Kuusamu sem enkrat skočil 119,5 metra daleč. Imel sem velike načrte. Želel sem si še na olimpijske igre v letih 1992, 1994 in 1998. Postal bi čedalje močnejši. Ko se nisem uvrstil na OI v Naganu '98, sem končal športno pot.«

Že v vaših časih in nato tudi pozneje so imeli skakalci velike težave s težo. Kako ste vi gledali na to?

»Mnogi so stradali do onemoglosti. Odhajali so na stranišče in si v usta porivali prste. Za razliko od njih sem sam užival v sladoledu in tortah, in to v velikih količinah, kar so mi mnogi zavidali. A moj problem ni bila teža, temveč tehnika.«

Kakšne spomine imate na novoletno turnejo?

»To je veličastna prireditev, ki sem se je sam udeležil trikrat. Na žalost se leta 1989 zame ni končala najbolje; v Innsbrucku sem grdo padel in si pri tem zlomil ključnico. Po tistem nikoli več nisem tekmoval v svetovnem pokalu, ampak le še v celinskem.«

Ali ste zaslužili veliko denarja?

»Da, po Calgaryju sem imel veliko pokroviteljev, med drugim je britanska letalska družba Eagle Airlines z menoj sklenila petletno pogodbo. Toda dvakrat sem skoraj vse izgubil. Prvič leta 1992, takrat skoraj pol milijona evrov, ko je propadel en sklad. Njegovi upravitelji so naredili veliko neumnost. Naslednjič pa sem veliko izgubil leta 2016 ob ločitvi. Moja nekdanja žena je prejela 85 odstotkov vsega premoženja, tudi od denarja, ki sem ga prejel od filma o sebi. To je bilo 300.000 dolarjev.«

Kako vam gre danes?

»Dobro. Zaslužim več kot pred 30 leti. Za vsak nastop prejmem od 2000 do 5000 evrov, na teden naberem tudi do 25.000 evrov. O meni nastaja tudi muzikal, v katerem igram samega sebe.«

Ali še spremljate skoke?

»Ne. Pri nas v Angliji ne prenašajo tekem, po medmrežju pa je zame preveč zapleteno, da bi poiskal njihove prenose. Zadnja, ki se ju spomnim, sta Martin Schmitt in Sven Hannawald. Zdajšnji skakalci so mi – če sem iskren – preveč dolgočasni. Da eden skoči meter ali dva dlje od drugega, me ne zanima. Skoki bi potrebovali več pravih osebnosti, več takšnih, kot sem bil jaz. Potrebovali bi spet tudi Angleža, pri katerem bi se spraševali, ali bo skočil 50 ali 100 metrov.«