Tivolsko slavje zameglilo selektorjeve napake

Če nam ne bi zlobni virus prikrojil novega življenjskega utripa, bi ljubitelji hokeja bi pri nas veselo odštevali do svetovnega prvenstva skupine B. Prvega na slovenskem ledu po osmih letih, po natanko desetletju prvega v dvorani Tivoli. Na današnji dan pred desetimi leti, 17. aprila 2010, se je namreč v kultnem športnem hramu začelo tekmovanje, na katerem so naši risi uresničili cilj vrnitve v elitni svetovni razred, pa četudi je bilo takrat v zakulisju reprezentance precej vroče ...

Bilo je to še obdobje sistema tekmovanj, ko so prizorišče skupine B razdelili v dve državi, zmagovalca vsakega od turnirjev pa sta napredovala v najvišji razred. Slovenija je takrat drugo leto zapored merila na vrnitev v elito, od katere se je poslovila maja 2008 na prvenstvu v Halifaxu, kanadskem pristanišču na vzhodni obali. Risi so bili nato v prvem lovu na slasten plen sredi Litve, na prvenstvu aprila 2009, neuspešni, zdaj je bil čas za zmagoslavje – tako kot že v letih 2001 in 2007 – na domačem ledu. Hkrati so takšno tekmovanje drugega kakovostnega razreda gostili še Nizozemci v Tilburgu.



Ljubljanski izziv risov je ponujal konkurenco Poljske, Velike Britanije, Hrvaške, Južne Koreje in Madžarske. Pravzaprav podobne družbe tistih iz zadnjih let na tej ravni tekmovanja, zadnja med omenjenimi reprezentancami sploh postaja že tradicionalna tekmica slovenske vrste. In tudi letos bi bila, če bi se čez poldrugi teden, kot je bilo sprva načrtovano, v Tivoliju začelo prvenstvo skupine B 2020 ...



Prav z vzhodnimi sosedi so pred desetimi leti risi v do vrha polni dvorani igrali tekmo odločitve za napredovanje, jo premagali s 4:1 (Tičar 2, Kranjc, Muršak) in nasploh bili za razred boljši od Madžarov (v strelih 36:15), ki jih je sredi Ljubljane spodbujalo 1500 ognjevitih privržencev. Na te smo se večkrat spomnili tudi v prejšnjih mesecih, ko so prav iz Madžarske, zdaj še bolj športno vznesene kot pred desetletjem, prihajale novice o razprodanih vstopnicah za letošnji tivolski dogodek. Seveda bi se prireditelji tudi tokrat veselili lepega obiska gostov in posledično tudi priboljška za blagajno, obenem pa bi sanjali o podobnem scenariju na ledu kot v aprilu 2010 z domačim zmagoslavjem in vizumom najvišjega razreda.
 

Harrington »padel« že v Hannovru

Bežen pogled na zanesljivo sklepno predstavo bi lahko zameglil podobo takrat prav zahtevne poti k 1. mestu. O kakovosti prihajajočega novega vala slovenskih risov z Janom Muršakom, Janom Urbasom, Žigo Jegličem, Rokom Tičarjem ni bilo nobenega dvoma, toda enotne zmagovalne miselnosti selektorja Johna Harringtona in njegovega prvega sodelavca Danyja Gelinasa zlasti z izkušenejšim delom moštva takrat ni bilo zaznati. Način vodenja ameriškega stratega je namreč zbujal številne pomisleke že eno leto prej, ko je Slovenija igrala slabo na olimpijskem kvalifikacijskem turnirju v Hannovru, kjer konkurenca (Nemčija, Avstrija, Japonska) še zdaleč ni bila tako ostra kot pozneje za Soči 2014 in Pjongčang 2018. Zgodba se je nato podrla tudi v skupini B 2009 v Litvi.



Oba omenjena trenerja sta se namreč zlahka odrekla navzočnosti nekaterih dolgoletnih reprezentantov ne upoštevajoč, da v Sloveniji le ni pretirane izbire kakovostnih hokejistov. Tako so že pred prvenstvom risi ostali brez Iva Jana, Eda Terglava, Roka Pajiča in Mitje Robarja, drugi dan tekmovanja je iz slačilnice odkorakal udarni vratarja Robert Kristana. Uradno zaradi viroze, jasno pa je bilo, da v vrhu reprezentance vre. Toda na koncu je moštvo le opravilo svojo nalogo, odmevale so izjave kapetana Tomaža Razingarja o enotnosti v slačilnici in ponosu ob zmagi 23 državljanov Slovenije, na dlani je bilo, da bo jesen prinesla spremembo. In tako je bila ena prvih potez Matjaža Rakovca, novega predsednika HZS po slovesu Nestla Aljančiča, zamenjava selektorja. Na naslednjem SP, maja 2011 v Bratislavi, je rise vodil Matjaž Kopitar ...