Še vedno sem jaz, vem, zakaj sem tu in kaj je moja naloga

Ena sezona in dve pripravljalni obdobji so minili, odkar je alpska smučarka Ilka Štuhec postregla z najboljšo sezono v karieri. Z naslovom svetovne prvakinje, sedmimi zmagami v svetovnem pokalu in dvema malima globusoma. Poškodba, ki ji je prekrižala načrte v olimpijski zimi, je preteklost. Veliko jo je naučila. V konkurenco se konec tedna vrača še bolj zrela. S spoštovanjem do hitrosti, a brez strahu, je zaupala v pogovoru za Delo.
 

Dve leti po premiernih zmagah v Lake Louise ste spet na prizorišču, na katerem se je začela vaša najboljša sezona v karieri. Je bilo ob ponovnem snidenju čustveno ali ste se usmerili strogo k »poslu«?

Prijetno se je vrniti. Vse je sicer skorajda enako, kakor je bilo – nastanitev, teren –, a hkrati je drugače. Težko ocenim, kako se bom počutila na štartu prve tekme in kako se bo vse odvijalo. Od moje zadnje »resne« preizkušnje je minilo že 21 mesecev, zato verjamem, da bo nekoliko drugače, kot je bilo pred dvema sezonama.
 

Odtlej se je veliko spremenilo, tudi Ilka 2018 ni več Ilka 2016. Kako tokrat doživljate sebe ob prihodu v Kanado?

Razlika je le v tem, da sem starejša. Še vedno sem jaz, še vedno vem, zakaj sem tu in kaj je moja naloga. To bom skušala tudi v čim večji meri uresničiti.
 

Hitrost imate v sebi, veljate za neustrašno, ko se poženete po hribu navzdol. Kako hitro je šlo na treningih?

Nismo natančno merili, ocenjujem pa, da sem gotovo dosegla 120 oziroma 130 km/h.


 

Brez strahu?

S spoštovanjem. In brez strahu. Hitrost smo skozi treninge stopnjevali, da se je meja pomikala, nikakor pa ni bil to strah.
 

Kaj pa novice o poškodbah izkušenih Lindsey Vonn in Sofie Goggia? Kako vplivajo na vas?

Vsekakor mi je žal za njiju, žal mi je za vsakogar, ki se poškoduje, saj še predobro vem, kako se počutijo v takšnem položaju. Hkrati pa se zavedam, da ne morem pri tem prav ničesar spremeniti. Sem pa lahko v nekaterih trenutkih sama pri sebi malo bolj pazljiva.
 

Se vam zdi, da je poškodb v zadnjih dveh sezonah več kot v preteklosti?

Težko ocenim, če jih je več ali manj, ne poznam statistike, jih je pa vsekakor preveč. Na žalost so del našega športa. Ko se pripetijo nekomu, ki ga poznaš in ve, kaj dela, ni prijetno. Vsak od nas išče mejo, vsak hoče biti najboljši, smučati najhitreje. Vendar pa je korak od prepričanja, ko si povsem gotov vase, da imaš vse pod nadzorom, pa do trenutka, ko nimaš ničesar, zelo majhen. Napake se dogajajo ves čas, žal pa so posledice lahko zelo boleče.
 

Goggia verjame, da boste premagali vse ovire. Koliko vam pomeni takšna spodbuda tekmic?

Zelo veliko. Med sabo nismo samo tekmice, se tudi dobro razumemo, lahko bi rekla, da smo prijateljice. Sofia je bila že poškodovana in ve, kaj to pomeni. Lepo je slišati, da dekleta verjamejo vame, še posebej je spodbudno mnenje koga drugega dobro slišati v tistem trenutku, ko ti volja pade.


 

Se bo konkurenca z odsotnostjo Vonnove in Goggie zelo okrnila?

Vrsta deklet je, ki vrhunsko smučajo. Na vsaki tekmi so mogoči takšni in drugačni preobrati, zato menim, da konkurenca ne bo nič manjša ali lažja.
 

Vam je katera tekmica posebej padla v oko?

Pravzaprav ne, ker nismo kaj dosti trenirali z drugimi.
 

S slovenskimi reprezentantkami imate stik?

Skorajda nič. Srečale smo se na predstavitvi reprezentanc na Pohorju. Imajo svoj program, jaz svojega. Sem in tja si kaj napišemo. Vsekakor pa spremljam njihove nastope.
 

Letos ste veliko trenirali s slovenskimi smukači, petkrat ste bili skupaj na pripravah. Kako pomembne so bile te primerjave za vas tokrat? Kaj lahko odnesete s takšnih treningov?

Zelo podobno je bilo kot v preteklosti. Večinoma so bili hitrejši, opazovala sem, kaj in kako delajo, kako se temu približati ... Nič kaj revolucionarno drugačnega ni bilo od prejšnjih sodelovanj, pomembno pa je, da imam najboljšo primerjavo.
 

Radi bi se vrnili na raven, na kateri ste bili pred poškodbo. Za koliko se vam zdi, da se je sploh premaknila raven ženskega smuka med vašo odsotnostjo?

Iskreno povedano, menim, da ne prav dosti. Res pa je, da je vselej lažje doma gledati tekme kot pa dirkati, nisi zraven, nimaš popolnega vpogleda, pogosto je bilo precej bolj zahtevno, kot pa je bilo videti na televiziji. Kakorkoli, konkurenca ima za sabo pripravljalno obdobje in kmalu bomo videli, kakšna je raven.


 

Tekmovalni urnik bo zelo natrpan. Februarja, denimo, bo dva dneva po slalomu v Mariboru že na sporedu smukaški trening na svetovnem prvenstvu. Kako nevaren je tako kratek premor?

Na takšne stvari so trenerji že marsikdaj opozarjali, sploh na to, kako hitro si sledijo menjave med tekmami v hitrih in tehničnih disciplinah. Vsakič so naleteli na odgovor, da pač ni treba štartati na vseh tekmah, kar je roko na srce res, vendar pa bi lahko imeli glede te teme malo več posluha. A da na Mednarodni smučarski zvezi pride do kakšne spremembe, mine precej časa ... V soboto bo slalom v Mariboru, v ponedeljek pa že prvi uradni trening smuka v Åreju. Če pogledamo samo logistiko, se zatakne že pri tem, kako priti iz Maribora v Åre v tako kratkem času. Nimaš druge izbire, kot da načrtuješ pot tako, da gre skozi. Čim hitreje. Še iščemo možnosti.
 

Mikaela Shiffrin, ki tekmuje v vseh disciplinah, je poudarila, da bo dobro premislila o razporejanju energije skozi sezono. Kako si boste vi odrejali urnik, tekme?

Tako kot bosta rekla Grega (Koštomaj, trener, op. a.) in mama (Darja Črnko, vodja ekipe, op. a.). Oglasim se le, če sem kdaj bolj ali morda manj utrujena, sicer pa o tem odločata onadva.
 

V Åreju, kjer bodo gostili SP, ste tekmovali leta 2014 v veleslalomu, v minuli sezoni pa ste si ogledali smukaško progo. Kakšen je bil prvi vtis?

Bilo mi je precej neprijetno, saj sem v tistem obdobju, ko sem se vračala na sneg po poškodbi, smučala na Pohorju, kjer nimamo ravno takšnih terenov. Zato nisem bila vajena take proge, verjamem pa, da bo občutek februarja prihodnje leto, ko bo na sporedu SP, drugačen.
 

Bolj se bliža prva tekma, več miru verjetno potrebujete. Ga imate dovolj?

Tu v Kanadi ga imam dovolj. Če bi ga potrebovala še več, bi si ga toliko tudi odmerila.


 

Po vaši najboljši sezoni je bilo, kot ste dejali, vsega preveč in je nekje moralo počiti, pa je v križni vezi. Kaj bi svetovali tistim smučarjem, ki se še niso srečali z uspehom; kako se soočati z njim, da ne bodo zašli?

Najboljše je, če nisi v tej zgodbi sam, ker sam nimaš možnosti, da vse to zvoziš – treninge, počitke, izpolnjevanje vseh obveznosti ... Imela sem srečo, da so bili z mano ob pravem času pravi ljudje na vseh mogočih področjih in so me kljub vsemu trušču znali umakniti in umiriti, da je bilo motenj čim manj – kar je bilo sicer skorajda nemogoče ...
 

Torej, pravočasno se je treba ustaviti?

Drži, treba je poslušati sebe in postaviti meje. Vedno znova.
 

Pravite, da ste včasih prestrogi do sebe. Kako pogosto ste bili v zadnjem letu?

Nisem štela, sem pa gotovo bila.
 

Perfekcionistka?

Sem.
 

Po čem bi radi, da si vas ljudje zapomnijo v sezoni vrnitve? Po kakšnem sporočilu?

Ne glede na to, kako težko je, boš, če si si nekaj zares zastavil in hočeš to uresničiti, za to tudi storil vse in vztrajal. Tudi takrat, ko je oziroma bo najtežje. Kar pa ni najbolj preprosto.