V julijskih dneh se zdi hokejska sezona še oddaljena, toda to poletje že vznemirja zlasti tiste, ki pri nas trepetajo nad dosežki risov. K slednjim se vrača Matjaž Kopitar, glede na njegovo avtoriteto in znanje gre verjeti, da bo pri izbrani vrsti več reda in motiviranosti igralcev kot nazadnje. Novi-stari selektor si želi tudi vrnitev
Jana Muršaka, edinega Slovenca v švicarski ligi, s katerim smo se pogovarjali med počitnicami v domačem Mariboru.
Resda v teh dneh še uživate v prostih dneh pred vrnitvijo v Bern, kjer vas čez slaba dva tedna čaka začetek skupnih priprav, a kar težko vas je »ujeti«, kako pravzaprav preživljate te dni ob Dravi?
Res niso prav pogosto takšni trenutki kot zdaj z vami, ko tukaj na Lentu sediva, se pogovarjava, pa mi še ni treba razmišljati, kdaj bo naslednji trening, kako je s pripravo na tekmo, če sem dovolj spočit itn. Kot vsako dopoldne v domačem mestu opravim svoj del teh bazičnih poletnih priprav, zdaj sem nekaj popoldanskih ur prost, res pa je, da mi večino časa zdaj »požre« selitev s Tabora v Tomšičev drevored, kjer imava z ženo novo bivališče, ko sva pač ta en mesec na leto v Mariboru. Stanovanje še urejava, dokler sem tu, je treba za vse poskrbeti. V pritličju hiše pa je prijatelj
Mitja Robar, zdaj se je kot igralec upokojil, v vlogi predsednika bo poskusil pomagati novemu vzponu hokeja v Mariboru.
Čaka ga zahtevna naloga?
Ne bo mu lahko. Dobro veste, koliko pomeni v tem mestu nogomet, povsem razumljivo je, da se okrog vijoličnih zbira največ privržencev in tudi pokroviteljev. Močnih in vplivnih podjetij v mestu ni več toliko kot nekoč, takšna je recimo Nova KBM, ki denimo pomaga odbojkaricam, te so na svojem področju najboljše v državi. Toda če pomislite, da sva se iz Maribora do pogodb v NHL prebila
Jan Drozg in jaz ter da še nekateri igrajo v vidnih vlogah na tujem, se mi zdi škoda, da ne bi nadaljevali lepo začrtane zgodbe.
Enaintridesetletnik je igral na olimpijskih igrah v Sočiju, reprezentanci želi vnovično uvrstitev na OI, za izbrano vrsto ne bo več igral, bo pa njen velik navijač. FOTO: Matej Družnik/Delo
Se srečujete z uspešnimi hokejisti iz štajerske hokejske šole, že vadite skupaj v teh dneh na ledu podobno kot Anže Kopitar s skupino Gorenjcev?
Srečujem se s
Kenom Ograjenškom, Matijo Pintaričem, Miho Verličem, kmalu se bomo spet razpršili po svojih klubih. Vadim sicer po svojem programu iz Göteborga. V prejšnjih letih sta mi precej pomagala
Aleš Voh in Aleš Potrč, imata pa tudi svoje službene obveznosti, zato smo večkrat morali posebej prilagajati urnik. Zdaj sem se sam resno lotil treninga, a zaenkrat le v trimskem kabinetu ter v naravi. Zaradi vseh poškodb v zadnjih letih mi je zdaj predvsem pomembna temeljna telesna priprava, za drugo bo še dovolj časa. Tako so ponedeljki namenjeni šprintu, v torek ponavljam vaje za moč zgornjega dela telesa, sreda je za delo z utežmi, četrtek za moč nog, v petek so na sporedu poskoki, ob sobotah sem na kolesu. Sicer sem vsaj dvakrat tedensko na kolesu.
Pred dnevi smo izvedeli, da so vam ga ukradli – drži?
Drži, žal. Imel sem svoje športno kolo v garaži za avtomobilom, v teh dneh selitve je v enem dopoldnevu izginilo. Očitno mi ga je izmaknil nekdo, ki pozna okolico mojega dosedanjega prebivališča. Prijavil sem krajo policistom, a še isti dan kupil novo kolo, saj ga dejansko močno potrebujem.
V urejeni Švici najbrž skrbi okrog podobnih pripetljajev nimate?
Res je tam umirjeno, sploh je moj Bern, denimo v primerjavi s Zürichom, prav mirno mesto. Razen seveda v hokejski dvorani, kjer več kot 16.000 navzočih ognjevito spremlja tekme. Lepo mi je tam igrati, liga je zanimiva, razdalje med prizorišči, sploh pa v primerjavi z mojimi ameriškimi in ruskimi izkušnjami, komajda zaznavne. Zato sem tudi bolj spočit, vedno znova se zbudim v domači postelji.
Vse bi bilo lepo in prav, da se vam v zadnjih sezonah niso zvrstile poškodbe ...
Ko zaradi teh ne prideš niti do polovice predvidenih tekem v sezoni, si slabe volje. Kot sem vam že povedal, o nekaterih bom javno spregovoril šele po koncu športne poti, a že teh, o katerih veste, je več kot dovolj ...
"Ko zaradi poškodb ne igraš niti polovice predvidenih tekem v eni sezoni, postaneš slabe volje," pravi Jan Muršak. FOTO: Leon Vidic/Delo
Ne moremo pozabiti, kako ste si poškodovali ramo ob začetku blejskega turnirja na tekmi z Latvijo, novembra 2016.
In to je verjetno prav edina poškodba, za katero sem si kriv sam. Nespretno sem priletel v tekmeca in jo slabo odnesel. Zdaj seveda pozornost namenjam temeljitim telesnim pripravam, zavedam se, da so za moj slog igre z veliko drsanja te še posebej pomembne.
In tako ste pomladi letos, prvič prav pri nas v Delu, javno povedali, da se zaradi vseh teh poškodb poslavljate od reprezentance. Ostajate pri tej odločitvi?
Dolgo sem razmišljal o tem, te odločitve res ne bom spreminjal. Ostajam največji navijač risov, želim si, da bi se vnovič uvrstili na olimpijske igre, a predvsem bi bilo zelo nekorektno, da bi potem za ta največji dogodek »odvzel« mesto nekomu, ki si ga je priboril. Ko sem januarja letos zaradi zahrbtne bolezni ostal brez mame, sem se začel zavedati, kako življenje lahko hitro mine, jasno mi je tudi, da bo zaradi poškodb moja kariera krajša, kot bi bila morda drugače. Rad bi igral še v Švici (pogodbo ima še za eno sezono, o. p.), ustrezen čas namenil počitku in regeneraciji. Res, konec je moje zgodbe med risi.
A kolikor vemo, bi vas Matjaž Kopitar zelo rad imel spet na seznamu ...
Zelo ga cenim. Prav z nikomer od naših selektorjev nisem imel težav, dejansko pa je bil Matjaž bolj strog in avtoritativen od naslednikov, kar se je izkazalo kot dobro in koristno. Verjamem, da me bo po človeški in športni plati kot nekdanji hokejist razumel. Ko bo napočil čas, se bova pogovorila in le upam, da bo z risi uspešen kot nekoč.
Komentarji