Risi na premieri boleče zdrsnili v britansko past

Razočaranja po novem porazu na madžarskem ledu risi seveda niso mogli skriti, še posebej pa je bil potolčen vratar Gašper Krošelj. Tudi med pogovorom večkrat kar ni mogel verjeti, kako slabo je v ta turnir vstopila slovenska vrsta. Čuvaj mreže pa je bil med udarnimi junaki zadnjih podvigov naše reprezentance.

Kako bi se zdaj ozrli na uvodni tekmi, po katerih ste namesto načrtovanih točk ostali pri ničli?

Težko je zdaj karkoli govoriti, ko sem jezen na vse, kar se nam je zgodilo. Ne morem verjeti, kaj se nam dogaja v glavah, takšna poraza sta zame nedopustna, res si tega nismo smeli privoščiti. Zelo žalosten sem glede naše neprepričljive igre. Že na prvi tekmi bi moralo biti drugače. Svojih priložnosti nismo izkoristili, prejeli smo gole prav po nepotrebnem. Ne vem, tako slabo še nismo igrali, odkar sem teh šest let pri reprezentanci.

Od kod takšna sprememba podobe slovenske igre v primerjavi s tisto konkurenčno februarsko na olimpijskem turnirju?

Že ob začetku priprav na Bledu sem vam dejal, da je bila tam naša prednost spoznanje o tekmovalni formi posameznikov. Sam denimo pred prihodom na te naše sklepne priprave za SP nisem imel tekme že en mesec, nekateri dva meseca niso igrali, napočil je čas tudi za družino, krajše počitnice. Vem, tudi pri drugih reprezentancah se soočajo s podobnimi težavami, očitno pa smo se po res dobrih predstavah na OI kar razvadili in si mislili, da bomo tu imeli lažjo nalogo. Toda tudi v taborih tekmecev vlagajo, nekatere reprezentance napredujejo iz sezone v sezono.
 

Je šlo tudi za pretirano samozavest ob pogledu na spored in za uvod, glede na uveljavljena hokejska razmerja moči, dve najlažji tekmici?

Sam nisem bil pretirano samozavesten. Opozoril sem fante, da nas čaka zelo težka naloga. A zdaj se mora vsak med nami zamisliti in skrajno resno pristopiti zadevi. Če se samo trije ali štirje trudijo na ledu, to še ni dovolj za končni uspeh. Jaz poskušam pomagati pri svojih nalogah po najboljših močeh, a preveč napak smo si privoščili, zato sta bila izida takšna, kot sta pač bila.
 

Pa na obeh tekmah ste se še pravočasno po zaostanku vrnili …

Vem, a nato se nam zgodi kakšen spodrsljaj, kot si ga ne bi smeli privoščiti. Očitno smo kar preveč prepričani, da se nam bo odprlo, pa se nam zaenkrat še ni.

Pred vami je zdaj prost dan, kako ga izkoristiti?

Nekaj bo očitno tudi trener moral spremeniti, zlasti pa moramo zasukati razmišljanje v naših glavah. Zdaj gre zares, pred nami so težke tekme proti še kakovostnejšim moštvom od dosedanjih, ne bi si smeli privoščiti sramote.
 

Kakšna je odgovornost trenerja, ki ste ga omenili?

Ah, zdaj lahko kažemo s prstom na vse, trenerje, igralce, predvsem pa se moramo zbrati. Vse bo lažje, če bo vsak opravljal svoje delo, kot ga zna. Trener nam govori povsem enake zadeve kot pred pred dvema mesecema na olimpijskih igrah, nič drugače ni, nakar pa se je prav težko soočiti s takšnimi napakami, ki jih na tej ravni tekmovanja, kot sem vam dejal, odkar sem pri reprezentanci, še ni bilo. A očitno napoči čas tudi za takšen turnir, podobno kot v nogometu ali košarki si sledijo reprezentančni vzponi in padci.
 

Pa je zdaj v Budimpešti dovolj časa za zasuk navzgor?

Prav veliko ga ni. Sobota bo hitro tu. Takrat smo pa lahko, kjer smo zdaj, torej v skupini B, lahko skočimo gor ali pademo dol. Kako se izogniti slednjemu, pa moramo sami ugotoviti.