Raimo Summanen ponovil zmagoviti recept iz alpske lige

Spodobi se, da je finalna serija za naslov slovenskega hokejskega prvaka napeta in negotova. Pogosto je bilo tako, ne nazadnje tudi še nekoč v časih jugoslovanske federacije, ko so o vladarskem žezlu na ledeni ploskvi največkrat odločali prav jeseniški železarji in ljubljanski zmaji. Posebej podčrtana zgodba na slovenski športni sceni je navzoča še danes, tudi za ta letošnji naslov, v katerem je izidi v seriji na tri zmage po dveh tekmah neodločen – 1:1.

Dvoboj št. 3. bo drevi (20.00) v Ljubljani, vloga favorita, podobno kot pravzaprav pred začetkom tega domačega finala pripada Olimpije. Toda kako je končnica, ki ji v hokejskem svetu pravijo 5. letni čas, lahko nepredvidljiva, je pokazala že uvodna tekma, ko so Gorenjci z izidom 5:2 presenetili gostitelje. Na krilih te zmage so poleteli v Podmežaklo, ob novem uspehu bi bili korak pred lovoriko – že 36. šampionsko v zgodovini Zgornjesavske doline!



Toda nato so zmaji le bruhnili ogenj. Že drugič zapored najboljše moštvo alpske lige in od letošnjega septembra naprej navzoče v najvišjem hokejskem kakovostnem razredu pod dunajsko streho – ICEHL – se je odrezalo s precej bolj zbrano in na vseh področjih igre aktivno predstavo kot na prvi tekmi. Zanesljivo je k samozavesti moštva prispevala vrnitev na led prvega vratarja Paava Hölsäja, obenem posebno poglavje pripada najodgovornejšima: na klopi trenerju Raimu Summanenu, na igrišču pa kapetanu Žigi Pancetu.

Misli v finalu, a tudi v ICEHL

Prvi je vnovič, tako kot na zadnji tekmi za naslov zmagovalca proti Asiagu, vrhunsko pripravil moštvo za res pomemben boj. Olimpija je igrala odgovorno, zapirala prostor tekmecu že v nevtralni coni igrišča, veliko drsala, uspešno onemogočala poskuse Jesenic. In kadar moštvo deluje tako zbrano, ne potrebuje izgovorov. V nasprotnem bi namreč kdo omenil, da pri moštvu tokrat ni bilo pomembnih adutov iz napada – Mihe Zajca in v drugi polovici tekme Anžeta Ropreta. Kazen odsotnosti na eni tekmi pa je zavoljo zadnjega tivolskega boksarskega vložka doletela Martina Bohinca. Dejansko pa je vnovič z veliko volje, energije in zdaj že prav bogatih izkušenj iz Bratislave, Celovca, Bolzana vlival zanesljivost soigralcem Pance. Kapetanov učinek je bil tako kot nazadnje v finalu z Asiagom izjemen, njegova navzočnost – ter kajpak tudi Summanenova – botruje vedremu pogledu ljubljanskega kluba k izzivom naslednje sezone med avstrijsko elito. Na seznamu moštva bodo sicer okrepitve: kot smo napovedali pred dnevi, je za prihodnjo sezono Luki Kalanu zvestobo tivolskemu taboru obljubil tudi Gregor Koblar, prav tako kot prvi doslej napadalec Ošwiceima na Poljskem.



Jesenice? Na uvodni tekmi v Tivoliju je to moštvo navdušilo stroko in privržence z bojevitim pristopom in učinkovitostjo. Tokrat je naletelo na previsoko oviro. Tako trener Mitja Šivic kot kapetan Andrej Tavželj sta pogledala resnici v oči ob spoznanju, da njuno moštvo v prvih dveh tretjinah sredine predstave ni igralo na želeni ravni ter da bo danes za uspeh moralo pokazati precej več. Končne odločitve v Tivoliju še ne bo, vložek je ogromen. Zmagovalcu namreč pripada za naslednjo tekmo prvi zaključni plošček. Ni si težko predstavljati, kaj bi to pomenilo za železarje pred vrnitvijo v Podmežaklo ...