Poznali so me po rogoviljenju, hotel sem izboljšave

V alpskem smučanju je izkusil vse vloge. Bil je tekmovalec, trener, direktor reprezentance, vodja smučarskega sklada, funkcionar smučarske zveze in nazadnje član izvršnega odbora za alpsko smučanje pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS). Zadnjo uradno vez s tem športom, v katerem je pustil srce in dušo, je 76-letni Tone Vogrinec pretrgal letošnje poletje. V pogovoru za Delo je zaokrožil svoj bogati opus.
 

Kako težko se je bilo posloviti od zadnje uradne funkcije v alpskem smučanju?

Težko mi je bilo med poslovilnim govorom v Grčiji pred zborom delegatov z vsega sveta. Spomnil sem jih, da sem bil prvič na kongresu FIS v Opatiji leta 1971, imel sem 28 let. Napočil je čas, da odstopim mesto mlajšim. To sem hotel storiti že prej, a me je nekdanji predsednik OKS Janez Kocijančič prepričal za še en mandat, ki pa se je letos končal. Delegatom sem v govoru zaželel vse dobro, vstali so in mi zaploskali. Imel sem cmok v grlu, to je bila zadnja nit, ki me je vezala s smučanjem. A kljub temu nikoli ne bom skočil ven iz tega kotla. Spremljal bom rezultate vseh selekcij, od tistih manj pomembnih naprej, saj se tam vidi, kakšen kader prihaja. Smučanje bo vselej v meni. Zanimivo – ko sem se podal v trenerstvo, sem si rekel, to je za leto ali dve, potem pa nazaj v študij strojništva. A se je raztegnilo v vse življenje.
 

Nekoč ste izjavili, da ste bili za smučanje pripravljeni sodelovati tudi s hudičem. Kaj je poganjalo vaše ambicije in vnemo?

Prelomni trenutek je bil slalomska zmaga Bojana Križaja na mladinskem evropskem prvenstvu. Kot tekmovalec sem spoznal, kako se ne sme delati, kako nimaš možnosti ujeti svetovnega vrha. V tistih časih smo rezultate vrednotili soliden 48., odličen 35. Po koncu tekmovalne poti sem imel ambicije narediti korak naprej kot trener. Ko se je leta 1975 zgodil ta uspeh s Križajem, sem spoznal, da bi naši smučarji lahko posegli v svetovni vrh. To me je gnalo. In res smo dokazali, da je uspeh mogoč tudi v slabših delovnih razmerah in z manj izkušnjami. Koristila mi je komunikativnost in znanje tujih jezikov, zlasti nemščine. Rekel sem si, če hribovski fantje iz Avstrije, Švice, Francije in Italije zmorejo, zakaj ne bi tudi mi. Ko pa doživiš uspeh, te težko kaj ustavi.


 

Bili ste kot buldožer, ste se opisali, z glavo rinili skozi zid, če so vas vrgli skozi ena vrata, ste se vrnili na druga. Na ta način ste tudi zbirali sredstva.

To je bil edini način, ker takrat v nekdanji Jugoslaviji smučanje ni bilo na taki ravni, da bi ljudje kar pomagali. Ključno je bilo tudi moje poročanje za medije. Kot študent sem honorarno delal v športni redakciji Večera. Ves čas sem se javljal medijem s terena, marsikateri rezultat sem poudarjal kot pomembnejši, kot pa je v resnici bil. Tako so se mi odpirala vrata: kakšen kombi smo »nažicali« za manj denarja, velik uspeh je bila pridobitev prenosnih radijskih postaj. Tako se je začelo, se širilo, s tem in z rezultati je bilo vse lažje.
 

Kar omenjate, so pravzaprav odnosi z javnostmi (PR).

Na tem področju sem bil celo boljši kot trener. Odnose z javnostmi sem obvladal. Vzbujal sem pozornost z neumnostmi, vse to sem počel zavestno, tudi s stavami, s katerimi se je izboljševalo vzdušje v reprezentanci. Trener v alpskem smučanju je verjetno najtežji poklic na svetu. Zdoma je do 180 dni na leto, dela na visoki nadmorski višini, v snegu, mrazu, vetru, dežju, prevozi na tisoče kilometrov, odgovarja za mlade tekmovalce v kombiju. Malo »ubrisan« moraš biti, da se tega lotiš. Ali pa imaš ta šport zelo rad. In jaz sem ga imel. Spomnim se tudi, da sem si kot reprezentant edini priboril brezplačne smuči od avstrijskega proizvajalca. Pa imel sem prve elastične smučarske hlače. Bil sem iznajdljiv, kar mi je pozneje koristilo pri oblikovanju poola, akcije Podarim dobim itd.
 

Smučanje je imelo pri nas z uspehi Križaja in drugih visok položaj v družbi, zdaj je panog več, težje je priti do sredstev. Če bi se lotevali tega »projekta« zdaj, v čem bi bil največji izziv?

Položaj danes je precej težji. Starši imajo ogromno možnosti, kam usmeriti otroke, pri nas je preko 70 panožnih zvez. Menim, da Slovenija vse to ne zmore financirati. Prej ali slej bo treba narediti selekcijo panog, ki bi jih podpirali. Velik del pa bi se moral usmeriti v športno rekreacijo, država bi morala omogočiti objekte in spodbuditi čim več mladih k športu. Konkurenca med panogami, ki pritegnejo in poberejo sponzorska sredstva, je velika. Še en problem je privatizacija. Več tovrstnih posegov v večja podjetja bo, manj bo donacij in sponzorskih prispevkov. K sreči je še nekaj državnih podjetjih, ki imajo razumevanje za financiranje športa. Za vse bo denarja premalo. Minilo bo še vsaj deset let, preden bo zasebni sektor postal tako močen, da bo donacija močnim podjetjem v čast. V ZDA šport živi od donacij.
 

Kakšen status ima alpsko smučanje pri nas?

Zaenkrat še relativno visok. Predvsem po zaslugi televizije. Vse tekme so v prenosih, ogromno medijev v Evropski uniji, najbolj v alpskem območju, je zainteresiranih za to panogo. Smučarji bodo od zdaj do marca ves čas v medijih. Kar pritegne sponzorje in pomaga pri pridobivanju sredstev na smučarski zvezi. Zanimanje se prenese tudi na gledalce.


 

Vendar pa ima FIS težave z gledanostjo. Skuša jo dvigniti s paralelnimi tekmami.

Na sestankih FIS sem večkrat govoril, naj se ne delajo norca iz televizije. Tekme bi morale biti krajše, saj je konkurenca drugih športov vedno večja. Velik tekmec je biatlon.
 

... ki je v Nemčiji, denimo, prehitel alpsko smučanje.

Biatlon je bolj zanimiv kot dolgočasna smučarska tekma, na kateri je zmagovalec že v cilju, medtem pa na štartu še en kup tekmovalcev. Poudarjal sem: če ni televizije, tudi alpskega smučanja ni več.
 

Zadnje spremembe ste predlagali na kongresu v Mehiki 2016, potem pa je energija pošla. Zakaj?

V odboru so me poznali po rogoviljenju, saj sem hotel izboljšave. Prihajam iz države, ki ni alfa in omega v tem športu, govorili so mi, češ, v redu je, umiri se. Zanimivo, nekaj let po predstavljenih predlogih so jih precej uresničili. V odboru za marketing sem se denimo boril, da ima tekmovalec na oblačilu večjo površino za reklame. Odgovor je bil, da nismo formula ena, nočemo biti reklamni panoji. Potrebovali so 10 let za ta premik. Takih predlogov sem imel ogromno. Verjamem, da se bodo uresničili tudi tisti, ki sem jih podal v Mehiki.
 

V ženskem koledarju 2019/20 kombinacije ni več, vse gre v specializacijo. Se bo še kdaj med tekmovalce vrnil vsestranski smučar?

Zame je to napaka. Kombinacija bi imela perspektivo, če bi jo jemali resno. Morali bi imeti tekmovalce kombinatorce, ki bi štartali samo v tej disciplini, pripravljali bi se le zanjo. Doslej tega niso zares počeli. Slalomisti so šli še na superveleslalom, smukači pa so slalomirali, da so se jim vsi smejali. To je povzročilo smrt kombinacije. Poglejte nordijsko kombinacijo skokov in teka, zanimiva je! Tudi kombinacija hitre discipline in slaloma bi lahko bila, če bi se uveljavile zvezde kombinacije. Če pa je to disciplina 'za zraven', je umik kombinacije iz programa le posledica. Paralelne tekme so za šov. Morda se bodo uveljavile, a ocenjujem, da bi bilo boljše uvesti smučarski kros. Je zelo zanimiv, primanjkuje pa tekmovalcev. Nimajo se kje pripravljati, saj priprava proge za ta šport stane ogromno.


 

Na predstavitvi reprezentanc SZS ste opozorili, da je treba nekdanje tekmovalce obdržati v sistemu. V čem je problem, da tega zveza ne zna ali noče?

V njih je toliko znanja, izkušenj, ljubezni do športa, da je škoda, da bi jih pozabili po koncu kariere. Pred časom smo ustanovili skupino nekdanjih smučarjev in se družili. A to lahko traja določen čas; če nimaš prave vsebine, zvodeni. SZS bi morala stremeti k temu, da jih obdrži čim več in jih postavi na različne položaje – trenerske, marketinške, funkcionarske, klubske ... Funkcionarje je težko dobiti, to niso plačani položaji, ampak izraz ljubezni do športa. In ta mesta bi morali zasesti nekdanji smučarji. Upam, da bo ideja padla na plodna tla. Organizatorji tekem za svetovni pokal v Mariboru in Kranjski Gori nekdanje smučarje povabijo na dogodek. Treba jih je vabiti, jim nuditi poseben status.
 

Na tekme vas še vabijo?

Pokličejo me na domače, v Mariboru sem tudi član organizacijskega odbora, vabijo me v Alta Badio in Schladming. V Schladming večkrat na leto.
 

Tam imate tako dobre prijatelje – ste enkrat dejali –, da bi slovenski vrsti dali na voljo tudi poligon avstrijske reprezentance, če bi ga potrebovala, kajne?

Pri tem sem večkrat pomagal in bilo je uspešno. Precej mi gredo na roko. Osebni stiki so zelo pomembni, odpirajo vrata in treba jih je negovati.
 

Še vedno ste vpeti v SZS kot svetovalec?

Vedno manj. Sodelujeva z Miho Verdnikom, pokliče me, kaj predebatirava, skušam mu pomagati.
 

Lahko bi rekli, da je neke vrste vaš naslednik.

Zaenkrat se je uveljavil, ni bilo enostavno, odločilno pa bo v prihodnjih dveh letih. Novo sezono je skupaj z drugimi na zvezi odlično začel, zagotovili so proračun, kar je velika stvar in Miha je pri tem zelo priden. Prej ali slej pa se bosta morali funkciji športni in poslovni direktor ločiti. Športni direktor mora biti navzoč tudi na treningih, opazovati probleme in jih reševati. To ne gre skupaj. Jaz sem sicer opravljal obe vlogi, a tisto so bili drugi časi.