Peter Prevc: Težko in počasi sem spoznal, da je edino zdravilo čas

Ljubljana – Že več kot štirje meseci so minili, odkar se je Peter Prevc odločil za operacijo gležnja, ki naj bi bila zgolj rutinski poseg. Stvari so se močno zapletle, še enkrat je moral pod nož, zdaj pa se zdi, da je vendarle našel pot iz labirinta. A pot je še dolga, čez mesec dni naj bi se spet podal na skakalnico, nova sezona pa se bo začela sredi novembra.
 

Peter, kako ste? V vašem primeru to ni več floskularno vprašanje …

V redu sem. Ta čas ni večjih razburjenj, razočaranj, tako da je kar eno stabilno duhovno stanje.
 

Največje razočaranje ste torej že prebrodili?

Da. Pri meni je vedno najhujši tisti trenutek, ko se zgodi nekaj slabega. Potem to kar hitro »premeljem« in začnem iskati rešitve, osredotočim se na to, kako se iz zagate rešiti, ne na žalovanje, ker se je zgodilo, kar se je.
 

Kakšno je ta čas vaše zdravstveno stanje?

Rehabilitacija se je začela počasi, zdaj pa povečujemo obremenitev gležnja iz tedna v teden. Ne smemo preveč hiteti, hkrati ne smemo preveč čakati, da se gleženj sam pozdravi, ker se gotovo ne bi tako dobro.

Kaj lahko počnete ta čas normalno?

Ležim, sedim … Šalo na stran, teka mi še ne priporočajo, hodim pa lahko že povsem normalno. Pazim, da ne prehitro in ne na razgibanem terenu, vse je bolj v nadzorovanem okolju. Najslabše od vsega pa je, če sedim, ker je prekrvavitev počasnejša in se lahko naredi malce otekline.

Konec septembra pa naj bi začeli spet tudi skakati?

Nočem dajati nikakršnih napovedi. Prvi cilj je, da bo gleženj dovolj gibljiv, da lahko normalno počepnem, prav tako se mora umiriti, ker je bil toliko časa razdražen. Zdaj je minilo že dovolj časa, da ne bo več prihajalo do vnetij, kostne ovojnice pa so se morale tudi že zarasti. Konec septembra, v začetku oktobra računam, da bi šel lahko na skakalnico, dva tedna prej pa da bi lahko začel trening pod polno obremenitvijo.

Verjetno si niti v najhujši mori niste prestavljali, da se bo rutinska operacija spremenila v to, kar se je.

Da, da se bo predvideni šesttedenski premor spremenil v skoraj šestmesečnega, si res nisem predstavljal. To je pač dokaz, da lahko eno stvar označiš za rutinsko šele, ko je opravljena in se kot takšno tudi pokaže. Prej določati in računati samo na odlične scenarije – v tem svetu to tako žal ne gre.

Vam je žal, da ste se odločili za prvo operacijo oziroma bi še enkrat storili isto, če bi vedeli, kako bo šlo?

Lahko bi čakal do konca, da bi se kost toliko zarasla, da ne bi nič več mogel. Gotovo pa bi se, če bi dobil še eno priložnost, počasneje lotil rehabilitacije. A po prvi operaciji je oteklina po enem tednu izginila, vse je šlo hitro, zunanji znaki so bili pozitivni, tudi bolečine ni bilo, zato se ni nihče znal pravilno odzvati. Ne vem pa, kdaj je prišlo do te bakterijske okužbe. Lahko da tedaj, ko je bila rana odprta, lahko s kakšno punkcijo, lahko pa tudi ob operaciji.

Kako težko je za športnika, ko mu zdravniki ob okrevanju govorijo: počasi!

Za tistega, ki se je enkrat že prenaglil, ni več tako težko … Je pa težko upoštevati to, ko te nič ne boli, a ne smeš nič delati, kar ti po eni strani ni logično. Tisti, ki so imeli operacijo kolena, so morali že naslednji dan hoditi, meni pa so ukazali, da ne smem tri dni stopiti na nogo, potem le z berglami in to mi je bilo skrajno nenavadno. Pač razlika med operacijo sklepa in vezi. Težko in počasi sem prišel do spoznanja, da je edino zdravilo čas. Vsak športnik želi čim prej nazaj v pogon, a po drugi strani, čim dlje ko čaka, bolje je.

Kako ste se počutili, ko ste izvedeli, da morate še na drugo operacijo?

Kar malce olajšanja sem čutil, ker je bila to edina logična rešitev, ki je še ostala. Gleženj je bil pač tako otečen, da sem skorajda čakal, ali bo počil ali ne, nobena terapija ni več pomagala, počitek prav tako ne več in da, mislil sem si, odprite in poglejte, kaj se dogaja. Si pa seveda potem hkrati tudi rečeš, da to za sabo potegne toliko in toliko dodatnega počitka, a druge izbire pač ni.

Kje pa ste se potem v tej zgodbi dotaknili dna?

Ko si doma, nič te ne boli, hoditi pa ne smeš. Si nesposoben za opravljanje takorekoč osnovnih funkcij, prepoved je že skorajda normalen odhod na stranišče, ker bi moral pač prav vsak trenutek le počivati. To je res hudo. In potem si še misliš, če bi v prvo poslušal navodila, bi lahko zdaj že treniral …

Težko in počasi sem prišel do spoznanja, da je edino zdravilo čas. Vsak športnik želi čim prej nazaj v pogon, a po drugi strani, čim dlje ko čaka, bolje je.

Doslej ste imeli resneje poškodovano le ramo. Koliko težje je bilo zdaj vse skupaj, ker so bile tedaj stvari bolj jasne?

Težje je bilo zato, ker je to sklep, ki ga potrebujem, rame ne tako nujno kot gleženj. Če bi metal kopje ali bil tekač na smučeh, potem bi se mi lahko zapletlo tedaj ob poškodbi rame, ker bi jo toliko bolj obremenjeval, a pri svojem športu je pač ne. Obremenjujem pa gleženj in pri njem je še toliko težje počakati. Če imaš težave z ramo, še vedno lahko vadiš na sobnem kolesu, delaš počepe, pri gležnju pa ne moreš prav ničesar. Vsakemu želim, da ima noge ves čas cele.

Verjamete zdaj, da bo vse v najlepšem redu?

Drugače sploh ne upam pomisliti več. Ne vem, kaj bi se sploh še lahko zalomilo, kar se mi še ni …

Je v vsakem slabem nekaj dobrega?

Močno upam, a bomo še videli. Da bi se za prazen nič zgodilo toliko negativnih stvari … Dober v tem primeru je bil vsekakor počitek, moja krvna slika se je precej izboljšala. Hemoglobin in hematokrit sta na najvišji ravni po letu 2003.

Počitek je torej dobro del, kolikšna pa je bila vaša zasičenost po koncu prejšnje sezone?

Na precej visoki ravni. Ni bilo pač nobenega praznilnika oziroma deponije, kamor bi lahko stresel vse smeti, da bi šlo vse negativno iz mene. Tako kot se to zgodi ob velikih uspehih, ko gre vse iz tebe. Ko ti ne gre, pa to zadržuješ v sebi, to se nabira in vsega se naješ.

Ste zdaj dobili nov zagon, motivacijo, če sta bila mogoče vprašljiva?

Predvsem vidiš, kaj dejansko pogrešaš, kaj te vleče k temu. Dobiš drugačen pogled na šport. Začneš razmišljati, kaj ti koristi, kaj ti ne, kaj bi bilo bolje, da pustiš pri miru, čemu moraš posvetiti več pozornosti.

In kaj ste ugotovili pri tem?

To je treba najprej preizkusiti, potem pa se pohvališ, če si imel prav, in zamolčiš, če si se zmotil …

Ste se v tem obdobju naučili kaj novega o sebi?

Da sem lahko zaletav, a ko se zaletim, sem lahko tudi zelo potrpežljiv.

Dobra stran poškodbe je bila verjetno tudi ta, da ste bili lahko več časa z novorojencem?

Tudi zaradi sina sem veliko lažje zdržal ves ta čas doma, vse skupaj je minilo veliko hitreje. A zdaj je mama najpomembnejša, je pa res, da sem bil verjetno v prvih mesecih prisoten več kot katerikoli drugi oče.

Kdaj načrtujete, da bi lahko prišli v želeno formo?

Zares bi težko to napovedal, ker že zelo dolgo nisem skakal. Ne vem niti, kako skače konkurenca, vem le, da se veliko stvari ni spremenilo, treba je biti suh in imeti čim boljšo opremo. Upam, da čim prej ujamem formo.

Ta čas v življenju ni večjih razburjenj, razočaranj, pravi Peter Prevc. »Tako da je kar eno stabilno duhovno stanje,« je v pogoru povedal. FOTO: Blaž Samec/Delo

Kako pa ste ob popolnem počitku vzdrževali tako nizko telesno težo?

Presnova se mi je izboljšala, ker sem imel bolj redno prehrano, več sem vnašal tekočine v telo, tako da sploh nisem imel borb s telesno težo.

Bosta sproščenost in neobremenjenost vaš adut za novo sezono?

Vprašanje, kaj se mi bo pletlo po glavi, ko bom šel na tekmo. Gotovo bom imel boljše izgovore za slabe rezultate, kar pa ne pomeni, da me ne bi ti prizadeli, saj ima športnik vedno največje cilje. Lažje se zavedaš, da ti niso tako zelo realni, da ne moreš.

Ste kaj spremljali poletno VN?

Zelo malo, samo eno serijo Hakube. Kar malce pozabiš, termini niso bili najboljši.

Gotovo pa ste spremljali Primoža Rogliča.

Da, to pa sem. Veliko novega sem izvedel o kolesarstvu, za kaj sploh gre, kako se tekmuje. Primož me je zelo presenetil, sploh ker so na začetku rekli, da bo pomočnik. A je bil to in hkrati še zmagoval. Res je navdušil.

In naredil dobro reklamo za skoke …

Velikokrat se pohecam, da vsi pravijo, da sta gimnastika in atletika bazična športa, ampak v bistvu so to skoki, iz njih se lahko potem preusmeriš v različne panoge.