Ostrostrelec, ki pogleduje v nebo

Alex Cisar se lahko pohvali z dvema naslovoma mladinskega svetovnega prvaka, pa tudi s svojimi dosežki zunaj športa, saj je postal zlati maturant in se ob karieri lotil študija fizioterapije, njegova prihodnost pa je povezana tudi z nebom. Obetavni slovenski športnik ni običajen dvajsetletnik. Vsakemu sogovorniku to kaj hitro postane jasno, ko sliši njegovo jasno izražanje, zrelo razmišljanje in skromno govorjenje tako o dosežkih kot prihodnjih izzivih.

Alexova prva ljubezen ni bil šport, temveč medicina. Za to ima nekaj zaslug tudi njegov oče, po rodu Čeh, ki se ukvarja s fizioterapijo, vendar sinu ni bilo treba posebej predstavljati tega poklica. »Že od otroštva sem govoril, da bom kirurg, to je bila prva stvar, ki sem si jo želel v življenju, na sebi sem tudi izvajal manjše eksperimentalne kirurške posege. Od nekdaj me je zanimalo človeško telo, kako deluje in povezanost vsega, tako da sva se pri mojih šestih letih z očetom že učila latinske izraze za kosti. Sam sem vzel njegove knjige in pri desetih letih pri pouku biologije poznal vsa imena kosti v latinščini, v slovenščini pa žal nobene. To ni bilo všeč učiteljici, ki ni hotela, da na testu zapisujem odgovore v latinščini, tako da sem se jih moral naučiti še v slovenščini,« se zanimivih prigod iz otroštva spominja Alex.

Prvo člansko SP na domačem terenu

Njegova odločitev za športno kariero je hitro obrodila sadove, leta 2019 je v Osrbliu postal mladinski svetovni prvak tako v šprintu kot zasledovanju.

Letos je dočakal nov pomemben mejnik v svoji karieri, saj je na Pokljuki prvič nastopil na članskem svetovnem prvenstvu: »Domače svetovno prvenstvo je vedno nekaj posebnega in enkraten dogodek. Vesel sem in počaščen, da sem imel priložnosti nastopiti doma. Na ta dogodek sem se začel pripravljati že na začetku sezone, vendar ni šlo vse tako, kot sem si želel, saj sem imel poškodbe, ponagajala mi je okužba s koronavirusom in drugi zapleti, tako da sem vedel, da ne bom imel realnih možnosti za vrhunsko uvrstitev,« je obžaloval mladec.

Že od malega ga zanima medicina, dela pa tudi izpit za pilota. FOTO: Sloski

Na krstnem nastopu na članskem SP je med drugim pomagal moški reprezentanci do osmega mesta, si nabral pomembne izkušnje in si prislužil pohvalo trenerja Uroša Velepca. »Prvi krog sem tekel s samimi asi, v naši skupini sta bila dva oziroma kar trije prejem­niki odličja s tega prvenstva. To zavedanje, da sem se z najboljšimi lahko boril en krog, je odlično. To jemljem kot učno uro, da če sem letos z njimi zdržal en krog, bom prihodnje leto dva in čez dve leti vse tri, tako da se bomo borili do cilja. Zelo sem vesel, da sem pridobil veliko izkušenj, kar se tiče samega teka, razporejanja tempa teka, kako je treba ustreliti, na kaj se je treba osredotočiti. Vse te informacije in opažanja si zapisujem, tako da bom zapiske v prihodnjih letih uporabil v praksi. Upam, da uspešno, saj se želim boriti za najvišja mesta,« se nadeja.

Nova zmaga Loginovu, Alex Cisar do prvih točk v karieri

Mladi biatlonec po domačem prvenstvu ni imel časa za počitek, saj je že teden pozneje tekmoval na mladinskem svetovnem prvenstvu v Obertilliachu in si na 15-kilometrski preizkušnji priboril srebro. »Po prvenstvu sem bil doma le dva dni, tretji dan sem že odpotoval v Avstrijo, tako da ni bilo časa za počitek in predvsem kakovosten trening. A vedel sem, kako se čim bolj spočiti za mladinsko prvenstvo. To mi je dobro uspelo, zelo vesel sem, da sem na prvi tekmi pokazal suveren nastop, nad srebrnim odličjem sem izjemno navdušen,« o uspešnem nastopu pove Alex.

Brez snidenja z družino

Medtem ko je večina slovenskih biatloncev po svetovnem prvenstvu nastopila v Novem Mestu na Češ­kem, je Alex Cisar žal ostal brez potovanja v domovino svojega očeta in bo nastopil na tekmah evropskega pokala. A to je sprejel profesionalno: »Kot polovičnemu Čehu, moj oče prihaja iz sosednjega mesta, ki je od Novega Mesta oddaljeno deset minut, mi je zelo žal, da ne morem biti tam, ker vedno, ko sem na Češ­kem pri babici, tam treniram in proge poznam kot svoj žep. Lahko bi obiskal babico, ki je nisem videl zaradi koronavirusa, treningov in tekem. A ta odločitev je zelo korekt­na, sam zagovarjam, da morajo biti na tekmovanjih najvišjega ranga tisti, ki so v danem trenutku najboljši. Jaz zdaj nisem,« priznava.

Zgled športnega obnašanja

Kranjčan čeških korenin izjemnost dokazuje tudi pri svojem izobraževanju. Kljub številnim tekmovanjem, treningom in drugim obveznostim, ki jih s seboj prinese profesionalna kariera, je namreč postal zlati maturant kranjske gimnazije Franceta Prešerna, zdaj pa se je že uspešno lotil študija fizioterapije na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin na Jesenicah.

Z Antonom Vidmarjem in Lovrom Plankom na praznovanju po osvojenih odličjih na mladinskem svetovnem prvenstvu leta 2019. FOTO: Roman Šipić

Slovenija ima v Alexu Cisarju odličen primer pravega športnika v vseh pogledih. Že zgodaj je dokazal, da je zavezan športnemu obnašan­ju. Leta 2019 je iz rok Miroslava Cerarja prejel priznanje za fair play Olimpijskega komiteja Slovenije, potem ko je na slovenskem pokalu na Pokljuki pohodil palico tekmeca Tilna Gregorke in mu hitro ponudil svojo, sam pa se je vrnil po njegovo in nato ostal brez zmage.

»Večino zaslug za to imajo starši in njihova vzgoja, spodbujali so me, da sem razvijal vrednote, kot so spoštovanje, fair play in trdo delo. Spomnim se, ko sem začenjal trenirati biatlon, sem opazoval zvezdnike, ki so mi bili vzor, tudi Jakova Faka, pri katerem sem iz pogovorov in načina obnašanja videl, da je kljub odličnim rezultatom ostal skromen. Moja želja je, da kljub potencialnemu uspehu in rezultatom v prihodnosti ostanem spoštljiv, človeški in s svojim znanjem pomagam drugim ljudem, zaradi česar se tudi zanimam za medicino,« pove Cisar.

Od idola do cimra

Na svoji športni poti je doživel tudi nekaj posebnega, saj je bil v mladosti njegov vzornik Jakov Fak, ki je pozneje postal njegov mentor in sostanovalec. »Zelo zanimivo mi je, kako sem ga imel za idola in se pri 12 letih z njim fotografiral, zdaj pa sva cimra. Z menoj deli informacije, ki mi pomagajo sestaviti sliko o tem, kako se moram podati na pot vrhunskega športnika. Seveda pa je to samo en delček, vsak šport­nik je sam po sebi enkraten,« zrelo ugotav­lja obetavni biatlonec.

Po koncu sezone Alexu Cisarju ne bo dolgčas, pred seboj ima nove izzive: »V Avstriji me čakajo zadnje tekme, potem bom zadnjo postojanko spremljal z domačega kavča. Po končanih izpitih bom imel v aprilu veliko dela z opravljanjem fizioterapevtske prakse, bodisi pri očetu bodisi reprezentančni fizioterapevtki v zdravstvenih domovih, delam pa tudi izpit za pilota,« je povedal o visokoletečih načrtih.

Kakšni pa so njegovi rezultatski cilji za prihodnost? »V prihodnji sezoni si želim predvsem nastopa na olimpijskih igrah. Vem, da sem mlad, a imam potencial, da se tja uvrstim. V svetovnem pokalu pa bi rad še naprej nastopal med štirideseterico in osvajal točke. Za naslednjo sezono je to visok, ampak realen in uresničljiv cilj.«