Na vso moč za slovo od sezone

Strokovnjaki po koncu tekme pogosto ugibajo o tem, koga izbrati za najboljšega, toda včeraj ni bilo ugank. Miha Verlič, 26-letni Mariborčan, se je odrezal z imenitno predstavo ter s tremi goli in podajo prispeval odločilen delež k zmagi risov nad Kazahstanom.
 

Miha, jasno je bilo, da ne bo lahko, kako ste vi na ledu doživeli 60 minut garanja?

Pomembno je, da smo vztrajali z zbrano in potrpežljivo igro. Pokazali smo značaj kakovostnega moštva, zato smo bili na koncu nagrajeni s to zmago.
 

Končno se vam je s soigralci odprlo tudi v trenutkih igre s hokejistom več na ledu.

Prav to, torej gol ali dva ob številčni premoči, smo potrebovali. Saj smo že na dosedanjih tekmah, tudi prvih dveh, ko nam je spodletelo, imeli precej priložnosti, a očitno si takrat sreče nismo zaslužili. Nato smo se med seboj resno pogovorili, zdaj vsakomur pri moštvu pripadajo čestitke za to lepo predstavo in pomembno zmago.
 

Na drugi tekmi zapored je slovenska reprezentanca zabila vodilni gol – koliko vam je to približalo pot k zmagi?

Nedvomno je to eden naših ciljev pred sleherno tekmo. Povsem drugače je, tudi psihično, ko imaš svoje trenutke na ledu. V prvih dveh predstavah je bilo žal drugače …
 

Kako pa bo na prihajajoči zadnji z Italijo, ni prav veliko časa za pripravo?

A tudi izgovorov ne sme biti. Jasno, najprej si je treba povrniti moč, se dobro najesti, opraviti kakšno terapijo in se umirjeno pripraviti na ta izziv. Pred nami je zadnja tekma v sezoni, vsi bomo igrali do zadnjih atomov moči. Nagrada je lahko izjemna – mar ne bi bilo čudovito skleniti vseh teh hokejskih mesecev v olimpijski zimi z novo uvrstitvijo med najboljše?
 

A očitno ste se lotili cilja po zapleteni poti, kot bi vam bilo lažje igrati proti zahtevnejšim tekmecem. Kazahstan in Madžarska na domačem ledu sta pred prvenstvom namreč merila na vrh.

Za nas je lažje igrati proti kakovostnejšim moštvom le zato, ker tudi tekmec napada in ti obenem pusti več manevrskega prostora. Če kakšen protinapad izkoristiš, kot smo ga mi danes, to lahko odloči o zmagovalcu.
 

Videti je tudi, da je slovenski kapetan Jan Urbas za vas imeniten soigralec, pogosto sta skupaj v napadu, na ledu sta videti prav uigrana.

Drži. Res se poznava že vrsto let, igrala sva skupaj v Beljaku, pri reprezentanci sem se v napadu dobro ujel še z drugim Janom, Muršakom, ki ga tukaj žal ni. Zato smo nekaj časa potrebovali, da ustrezno uigramo nove napadalne trojice, zdaj po tej plati ni več težav.
 

Urbas bo vaš soigralec v prihodnje tudi pri klubu, in sicer v Nemčiji. Ste tudi zavoljo podpisa pogodbe z moštvom iz Bermerhavna zdaj bolj sproščeni?

Pravzaprav smo se o vsem dogovorili že pred tem svetovnim prvenstvom, ob prihodu v Budimpešto zato nisem čutil nikakršnega pritiska. Se pa seveda zelo veselim selitve v močno nemško prvenstvo, to bo zame nova dobrodošla izkušnja.