Neomejen dostop | že od 9,99€
Nordijski center Planica. Marsikdo bi najprej pomislil, da je to strogo športno prizorišče, v zadnjih dveh tednih zbirališče akterjev svetovnega prvenstva v treh disciplinah: smučarskih skokih, teku na smučeh in nordijski kombinaciji. Toda v tem čudovitem delu naše dežele, ob vznožju Julijskih Alp, ta center ne privablja le vrhunskih športnikov. Je tudi prijetno stičišče rekreativcev, družin, turistov od blizu in daleč.
Planiška zgodba je dolga desetletja znana tudi tistim Slovencem, ki športa ne spremljajo prav posebej. In tudi čez mejo jo pozna marsikdo; bodisi po tradicionalni prireditvi ob koncu sezone za 20.000 gledalcev na dan ali več bodisi kot izletniška točka. Tako kot Holmenkollen pri Oslu, skakalnica Bergisel nad Innsbruckom ali podobna naprava v Zakopanah v nacionalnem parku gorske verige Tater med Poljsko in Slovaško.
»Seveda se s Holmenkollnom po številu obiskovalcev ne moremo primerjati. V norveški metropoli je v vseh letnih časih veliko turistov, ta omenjeni športni center nordijskih panog nad mestom obišče milijon ljudi na leto,« je povedal Jelko Gros, vodja Nordijskega centra Planica, o obisku v našem domu nordijskega športa pa je dejal: »Pri nas je na leto 300.000 obiskovalcev in s tem smo zadovoljni. Toda pomemben je tudi podatek, da smo v športnem svetu najbolj obiskani po številu skakalcev na leto, ki tu vadijo in tekmujejo. V tej razvrstitvi je na drugem mestu Lillehammer, na tretjem pa Oberstdorf.«
Središče skakalnic, kakršno je Planica zdaj, je nastalo leta 2012, tri leta pozneje je bil končan nordijski center s tekaškim stadionom. Takrat je bila Planica eden od projektov na ravni države, kot denimo zabaviščni park na Ptuju, otok Izola, tehnološki park v Ljubljani. »Ni bilo preprosto čez noč sestaviti projekt nordijskega centra. Poklicala sta me Jaro Kalan iz smučarske zveze in Jure Žerjav, takratni župan Kranjske Gore, ter me prosila, da bi se lotil nove podobe Planice. Vse v redu in prav, le moral sem se sprijazniti z neprespano nočjo, saj sem imel čas, da jo pripravim le do naslednjega jutra,« se spominja Gros.
Projekt postavitve naj bi bil najprej vreden sto milijonov evrov (30 milijonov evrov bi bilo namenskih evropskih sredstev, 70 milijonov bi dobili iz gospodarske dejavnosti), na koncu pa se je razpletlo z bolj racionalnim proračunom. Če bi v dolini pod Poncami še bolj komercialno zastavili zgodbo s kakšnim hotelom in več gostinskimi lokali, bi bil takratni začetni vložek najbrž večji, treba pa je bilo ohraniti tudi spoštovanje do izvirnega naravnega okolja, zato so bili posegi omejeni. Investicija v nordijski center je bila na koncu vredna 40 milijonov evrov namesto omenjenih 100 milijonov.
»Ponosni smo lahko, da smo na tradicionalnem nagrajevanju v Kölnu prejeli priznanje na področju športne infrastrukture. Med merili je tudi ta, da mora objekt poslovati najmanj dve leti. Tako smo se znašli v izbrani družbi nagrajencev, denimo nogometne arene v Cape Townu, ki so jo zgradili za mundial 2010, Ptičjega gnezda za OI 2008 v Pekingu in stadiona v Singapurju, ki je menda stal kar poldrugo milijardo evrov.«
A na lovorikah ni mogoče spati. Tudi v prihodnje bi se v Planici radi čim bolj približali številnim obiskovalcem, jim omogočili stik z naravo in izboljšali počutje, da bi se pozneje tudi radi vračali. Poleg sedanjega hotela Dom Planica, ki je namenjen večinoma športnikom, bi v prihodnje na prostoru nekdanjega doma RTV med skakalnicami lahko uredili hotel s 70 posteljami. Hkrati bi radi ponudili več igral najmlajšim.
»Prav vse je pri nas dosegljivo za uporabo obiskovalcem, razen seveda skakalnic,« je povedal Gros. V nordijskem centru so tako poleg tekaških prog v zimskem času, spomladi in nato seveda do poletja zelo priljubljeni spust po žici nad letalnico, obisk muzeja o zgodovini Planice in nordijskih disciplin pri nas, vetrovnik, zanimiva pokrita proga za smučarski tek ter tudi curling v kleti, kjer je tudi sredi julija in avgusta ozračje, kot bi bili v ostri zimi ...
Seveda pa tudi nordijsko svetovno prvenstvo v teh dneh predstavlja novo poglavje v dolgi zgodbi planiškega centra. Kakšnega posebnega finančnega dobička med tekmovanjem od samega objekta ne bo, toda hkrati se spodobi, da se je Planica kot redno prizorišče tekem najvišje ravni v smučarskih skokih in nekajkrat do zdaj tudi v teku na smučeh zapisala na seznam prizorišč svetovnega prvenstva v nordijskih disciplinah. »Prav je, da je tako, da imamo to prvenstvo. Tudi Monte Carlo ne bi bil tako znan, če ne bi bilo tam dirke formule 1,« je še dodal Gros.
Res pa je tudi, da ni enotnega mnenja o posrečenosti prvenstva na takšnem prizorišču. Mnogim sta všeč strnjenost ter bližina tekaškega stadiona in skakalnic. Znani športni delavec Tomo Levovnik, deset let tudi član organizacijskega komiteja planiških tekem, razmišlja drugače: »Jaz bi več prostora pustil naravi. Planica je za Slovenijo sinonim skokov in pohodništva. Tekaško tekmovanje bi lahko imeli v Ratečah in tudi obudili zamisel o kandidaturi za olimpijske igre treh dežel. Planica je s Kranjsko Goro preprosto premajhna za takšno tekmovanje,« je prepričan ljubljanski Korošec, doma iz Slovenj Gradca, ki se dobro spominja časov zanesenjaštva in prostovoljcev tudi iz svoje regije ali Prekmurja na tekmah v Planici. Moti ga pretirana komercializacija športa, prav tako previsoke cene namestitev med prvenstvom v Zgornjesavski dolini.
Jasno, da sleherno takšno tekmovanje pomeni tudi šolo za prihodnost. In razkriva nove visoke cilje. Tudi v primeru nordijskega centra, v katerem si želijo, da bi že tako velik letni obisk (okoli 300.000 ljudi) še povečali.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji