Mesto glasbe čaka veliki hokejski prvenec

Za hokejsko Evropo so se po finalni predstavi svetovnega prvenstva v Bratislavi med Finsko in Kanado začele počitnice. Na teh so že tudi domala vsi akterji iz NHL, na ledeni ploskvi so namreč zdaj le še udeleženci napetega finala za Stanleyjev pokal med Bostonom in St. Louisom. Slednji je v seriji izenačil na 2:2 v zmagah in se spet približal uresničitvi sanj o lovoriki.

Resda St. Louis ne sodi med tiste izbrane hokejske klube v Severni Ameriki z najdaljšo tradicijo – v tej elitni družbi so denimo prav tekmeci iz Bostona –, toda v boju za vrh že dolgo vztraja. Leta 1967 so v mestu, znanem zlasti po številnih glasbenih klubih, najpogosteje bluesovskih zvokov, sestavili moštvo za NHL, ki so jo prav takrat razširili s 6 klubov na 12. In kmalu se je začela zgodba o uspehu, saj so se novinci trikrat zapored – v letih 1968, 1969 in 1970 – uvrstili v finale. Vedno znova so izgubili, a si takrat še niso mislili, da nikoli več do letošnje končnice ne bodo več tako blizu Stanleyjevega pokala. Številni poskusi so jim splavali po vodi, tudi visok proračun, nekaj časa na ravni najbogatejših – denimo NY Rangers, New Jerseyja, Colorada in Detroita – ni pomagal, nekaj izjemnih hokejistov (Brett Hull, Brendan Shanahan, Pavol Demitra, Pierre Turgeon itn.) ni mestu glasbe prineslo Stanleyjevega pokala.

A morda bo drugače letos. Moštvo res nima takšnih asov, kot so bili omenjeni hokejisti, stavi zlasti na kanadske adute. Kapetan Alex Pietrangelo, Jay Bouwmeester, Ryan O Reilly, Alexander Steen so tisti posebej cenjeni in tudi izkušeni, pri moštvu so le štirje Evropejci: Rusa Vladimir Tarasenko in Ivan Barbašjov ter Šveda Carl Gunnarsson in Oskar Sundqvist.

Tako kot pred 49 leti

Izid 2:2 v finalu napoveduje še prav negotov boj, v seriji na štiri zmage je zdaj jasno, da bosta moštvi za Stanleyjev pokal morali igrati vsaj šestkrat, kar se bo zgodilo že šestnajstič v zadnjih 19 sezonah. V vsej NHL pa je to 41. finale z vsaj šestimi tekmami v seriji. Zanimivo je tudi, da je ob zadnjem finalnem nastopu St. Louisa v finalu končnice, v omenjenem letu 1970, na nasprotni strani stal Boston. Glede na vse izkušnje z nastopi v končnicah, izjemnega Finca v vratih Tuukko Raska in neuničljivega kapetana Zdena Charo (207 cm visoki Slovak je bil pri tem moštvu že ob zadnjem naslovu leta 2011) so Bostončani vstopili v finalno serijo z dobrimi delnicami, po zmagi na tekmi št. 3 v St. Louisu kar s 7:2 pa so seveda tudi že razmišljali o novem uspehu in vodstvu s 3:1. A domače moštvo se je pravočasno zbralo, tokrat zmagalo s 4:2 (2:1, 0:1, 2:0; O'Reilly 2, Tarasenko, Schenn; Coyle, Carlo) in zdaj spet lahko bolj sproščeno pričakuje nov dvoboj, ki bo jutri zvečer v Bostonu.

»Kako dolgo že čaka naše mesto na hokejsko lovoriko. Res imamo čudovite navijače, mesto je prav športno, zaslužilo si je veliko slavje. Tudi v tej končnici nam ni šlo vedno po željah. A ko bi že marsikdo obupal, je naše občinstvo vztrajalo, mi pa smo se takrat na ledu še bolj trudili,« je poudaril Pietrangelo, kapetan moštva St. Louis Blues.

V taboru poražencev tekme št. 4 niso razkrivali pretirane potrtosti, a na jasnem so si, da je zdaj pred njimi breme uspeha na domačem ledu. »Imamo sijajnega Tuukko v vratih, le mi v polju moramo biti še boljši kot doslej,« si je na jasnem Charlie Coyle, tretji hokejist doslej pri Bostonu, ki je v finalu zadel na treh tekmah zapored.