Anže Lanišek je tudi v predolimpijski zimi 2024/25 najstanovitnejši slovenski smučarski skakalec. A s tem, kar je dosegel, domžalski as ni bil povsem zadovoljen. Kakor je 28-letni član SSK Mengeš sam poudaril, je pričakoval več. Toda znova je dobil veliko novih dragocenih izkušenj, za katere je nadvse hvaležen.

Raje imam dva kilograma več, kot da sem na meji in vseskozi živčen

V čem je za vas največji čar finala svetovnega pokala v Planici?

»To je vsekakor velik skakalni praznik. Ob omembi Planice verjetno vsak najprej pomisli na skoke oziroma polete. Zaradi nje smo se začeli ukvarjati s tem športom. Da je nekaj več, se lahko prepričaš, ko jo doživiš. Kot otrok le sanjaš o tem, da se boš enkrat spustil po velikanki.«

Ste tudi vi spektakel obiskali že kot otrok?

»Da, običajno smo šli s klubom tja v četrtek, ko so bile na sporedu kvalifikacije, nekajkrat pa smo bili tudi na petkovi tekmi. Vedno je bilo čudovito.«

Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?

»Spomnim se, da smo zbirali podpise skakalcev, ki smo jih pred tem občudovali zgolj na televiziji. Med seboj smo tekmovali, kdo jih bo zbral več.«

Kje vam je najlepše v dolini pod Poncami?

»Na vrhu letalnice, na štartni klopi. In spodaj v izteku. Sploh po poletu, ki ti uspe res dobro. Kot takrat, ko sem poletel do osebnega rekorda (244,5 m). Tedaj so se mi – če povem po domače – odprli ventili in sem res užival. Lepo je tudi v zraku, ko enkrat začutiš pritisk pod smučmi.«

Kaj vam pomenita kolajni s svetovnega prvenstva v Trondheimu – zlata z moštvene tekme in srebrna s preizkušnje mešanih ekip?

»Da smo na pravi poti, vendar pa še nismo tam, kjer si želim biti.«

Kako bi ocenili svoje tamkajšnje nastope?

»Na ekipnih tekmah so bili odlični, na posamičnih (8. mesto na srednji skakalnici in 4. na veliki – op. p.) pa solidni. Pred odhodom na Norveško sem si za cilj zadal štiri kolajne. Na vsakem velikem tekmovanju dobim koristne lekcije, iz katerih se naučim nekaj novega. Upam, da jih bom znal v prihodnje unovčiti in da bom lahko na točno določen dan potegnil iz sebe najboljše.«

Kako ste sicer zadovoljni s sezono?

»Če sem iskren, nisem najbolj zadovoljen. Določena obdobja so bila vrhunska, če pogledam zimo kot celoto, pa nisem pokazal tistega, kar znam in bi lahko. Imel sem povsem drugačne načrte, kar sem tudi večkrat povedal. A sem dobil nove izkušnje, za katere sem zelo hvaležen.«

Anže Lanišek navdušuje z izjemnim slogom. FOTO: Wolfgang Rattay/Reuters

Kaj vam bo najbolj ostalo v spominu?

»Morda tekma v Zakopanah, kjer mi je v prvi seriji uspel res fenomenalen nastop. To je bil res skok z veliko začetnico. Tudi v Willingenu mi je šlo zelo dobro od nog, s čimer sem se presenetil, kajti v preteklosti tam nisem ravno blestel. Letos sem se presenetljivo dobro ujel s tamkajšnjo napravo. Tokrat sem hitro ugotovil, kaj moram početi in kako, stopničke pa so bile le posledica dobrih nastopov.«

Pred prvenstvom ste odpotovali v Lake Placid in nato izpustili Saporo. Ste se tako odločili že pred sezono in zakaj?

»Zaradi časovne razlike sem nameraval sprva izpustiti obe prizorišči, potem pa sem si premislil in sklenil odpotovati v ZDA. Za to sem se odločil, ko sem izvedel, da so medtem v Lake Placidu postavili tudi zaščitne mreže proti vetru, ki jih prej sploh ni bilo. Zaradi tega so bile tekme tam bolj poštene, ni bilo pa še idealno. Toda z mrežo so naredili korak v pravo smer, morajo pa jo še izboljšati, saj veter hitro spreminja smer in moč pihanja. Ni dobro, če nekomu zapiha vzgornik z 2 m/s, naslednjega pa v zraku pričaka vzvratnik s 4 m/s.«

Kako vam je sicer všeč v ZDA? Vzdušje na tekmah je prav posebno, kajne?

»Med gledalci prevladujejo poljski priseljenci, največ je tudi rdeče-belih zastav. Zanimivo bi bilo, če bi imeli tekme tudi v Iron Mountainu, kjer je malo drugače. Ko sem bil tam na prireditvi za celinski pokal, so gledalci napolnili parkirišče s poltovornjaki, iz katerih so potem spremljali tekme in nas pozdravljali s trobljenjem. Ne bi se pritoževal, če bi naredili kakšno turnejo po ZDA.«

Nordijsko SP je zasenčil škandal, ki so ga z nedovoljeno predelavo tekmovalnih dresov zakuhali Norvežani. Kako ste doživeli afero v v Trondheimu?

»Glede tega težko karkoli komentiram. Na žalost se je zgodilo, kar se je. To je vse, kar lahko rečem. No, najbolj me žalosti to, da se več pogovarjamo o dresih kot o skokih.«

Nenavadna diskvalifikacija je pred tem doletela tudi vas. Za kaj je pravzaprav šlo v Oberstdorfu?

»Pred tekmo so na tehnični seji pristojni napovedali, kaj in kako bodo merili, do mene pa ta podatek ni prišel. In če se potem ne znaš postaviti tako, kot bi se moral, se zgodi, kar se je. V tistem trenutku mi to nikakor ni šlo v račun. Toda na koncu je tekmovalec tisti, ki nosi odgovornost, in tako sem bil diskvalificiran. Tega mi ni bilo lahko požreti, ker mi res ni bilo vseeno. A zdaj je, kar je, za nazaj tako ali tako ne morem več ničesar spremeniti. Moram pa reči, da sem potem z istim dresom skakal naprej.«

Sledil je Willingen, kjer so na tekmi mešanih ekip diskvalificirali Timija Zajca. Vi ste nato po skoku položili prst na usta, kot da bi želeli nekoga utišati.

»Videl sem nekaj, za kar je bilo rečeno, da bo diskvalifikacija. Dogajalo se je vsem na očeh. Tisto me je razjezilo, saj sem imel občutek, da ne velja za vse enako. Upam, da ne bo več prihajalo do takšnih stvari.«

Na svetovnem prvenstvu v Trondheimu je Anže Lanišek prispeval pomemben delež k zlati moštveni lovoriki in srebrni kolajni na tekmi mešanih ekip. FOTO: Leon Vidic/Delo

Tudi sicer je bilo spet veliko govora o opremi. Ali ste se skakalci že kaj pogovarjali med seboj o tem, kako bi se dalo izboljšati stvari?

»Marsikaj bi se dalo izboljšati, bilo je že tudi veliko koristnih predlogov. Toda vsak ima svojo vizijo, pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS) pa zasledujejo svojo. Glede na to, kako so v preteklih letih spreminjali pravila, so po mojem delali korake nazaj namesto naprej. Čar smučarskih skokov je tem, da s čim nižjo hitrostjo skočiš čim dlje. Potem so se izgovarjali, da jim na zaletiščih skakalnic spodaj zmanjkuje naletnih mest. Če ne gre drugače, je treba slediti razvoju. Treba bi bilo vlagati več denarja, spreminjati profile skakalnic ... Vedno bomo stremeli k temu, da bomo poskušali čim bolje izkoristiti opremo in naše telesne sposobnosti ter poleteti čim dlje. In manjša kot je hitrost, manjša je tudi možnost za poškodbe.«

Direktor skakalnih tekmovanj Sandro Pertile je dvigoval prah tudi z izjavami.

»Imate v mislih tisto po tekmi v zelo spremenljivih razmerah v Ruki, naj gremo, če nam kaj ni prav, raje igrat namizni tenis?«

Da, prav tisto.

»No, moj odgovor ob tem bi bil, naj gre potem on skočit. Takšno je moje mnenje. Najlažje je nekaj le govoriti. To so ljudje, ki že lep čas niso skakali, zato ne vedo, kako se zdaj leti. Zaradi vseh teh sprememb pravil glede opreme so namreč skoki postali še bolj občutljivi. Enako je tudi pri formuli 1; lažji kot je dirkalnik, bolj je občutljiv na vsak vetrič in hitreje odnese njegov zadek. A moram reči, da se zaradi Sandrove izjave nisem pretirano živciral.«

Kako pa komentirate Pertilejevo zamisel o združevanju moških in ženskih tekem?

»Škoda se mi zdi tistih prizorišč, ki so zelo dobrodošla za dekleta, recimo tisto na Ljubnem, kjer tekme vedno znova privabijo ogromno gledalcev in so tudi sicer zelo gledljive. Kolikor se tam zbere ljudi, se jih po mojem na štirih drugih ženskih prireditvah skupaj ne.«

Veliki kristalni globus bo znova osvojil Avstrijec. Zakaj so po vašem severni sosedi tako močni?

»Že začetek sezone so pričakali vrhunsko pripravljeni. Imajo dober sistem, ki so ga gradili več let in se ga tudi držijo. Več kot očitno jim dobro deluje, kar je videti tudi na drugih tekmovalnih ravneh. Na domači preizkušnji za pokal FIS so, denimo, zasedli prvih enajst mest. Imajo veliko tudi takšnih skakalcev, ki vztrajajo dalj časa; mednje spada tudi Ulrich Wohlgennant (letnik 1994), ki še vedno uspešno tekmuje na nižjih ravneh. Očitno imajo dobro (finančno) podporo, kajti pri nas pri tej starosti praviloma že zdavnaj končajo športno pot, ker si je preprosto ne morejo več privoščiti.«

Ste pozimi izkoristili kakšen dan tudi za smučanje?

»Da, enkrat sva šla z Ijanom Luko na Jezersko. Da sem lahko en dan preživel skupaj s sinom na snegu, mi je pomenilo zelo veliko, saj pozimi nimam veliko prostih dnevov, kaj šele vikendov.«