Hudo mi je za Faka in njegove težave

Östersund – Kar nenavaden je prihod na strelišče biatlonskega tekmovanja, ko Tomaša Kosa po skoraj dveh desetletjih ni več v prostoru za trenerje slovenske reprezentance. A včasih kar podzavestno odkoraka k našemu taboru, pripadal mu je 18 sezon. Češki strokovnjak zdaj dela pri Slovakih, z njim smo se pogovarjali tako o njegovi novi reprezentanci kot tudi o Sloveniji in Jakovu Faku.

Prvenstvo se počasi preveša v sklepni del, kako ocenjujete dneve na Švedskem?

Tekmovanje je dejansko pripravljeno na visoki ravni, pa četudi je bilo za domače biatlonske delavce in predstavnike mednarodne zveze nekaj preglavic z novim snegom. Ta nas, kot vidite, preseneti skoraj vsako jutro. Toda v Östersundu so si nabrali že veliko izkušenj. Če si dvajset let nenehno na koledarju svetovnega pokala, je povsem razumljivo, da si pri izvedbi tekmovanja ne privoščiš spodrsljajev.

Teh ni bilo zaznati pri vaši novi reprezentanci, Slovaška je na tem prvenstvu uspešnejša od Slovenije. Ste zadovoljni z doseženim v Östersundu?

Če imaš svetovno prvakinjo, ne more biti drugače, kot da si zelo zadovoljen. Poleg moške zasedbe na strelišču delam še z dvema reprezentantkama, Terezo Poliakovo in Anastasijo Kuzmino. Slednja je osvojila že cel kup prestižnih nagrad, a zlate kolajne na svetovnem prvenstvu do prihoda na Švedsko še ni imela. Tu pa je stala na najvišji stopnički, poslušala himno na večerni slovesni razglasitvi sredi mesta in se zadovoljno ozrla k svoji karieri. Za njo sem prav vesel.

Kako je bilo sicer z vašim privajanjem na delo v slovaški reprezentanci, saj ste kar 18 let sodelovali s slovenskimi biatlonci?

Pravzaprav gre za podobni ekipi, enako veliki, s podobno bazo in denarnim vložkom. V Sloveniji je biatlon v zadnjih letih postal zelo prepoznaven, a tudi Slovaki ga imajo radi. Seveda najbolje poznajo Kuzmino, trikratno olimpijsko zmagovalko, zdaj tudi svetovno prvakinjo. Letos sta blizu najboljših še Ivona in Paulina Fialkova, zlasti slednja je bila tudi že na stopničkah. Sicer pa smo v reprezentanci kot ena velika družina, tako je bilo tudi, ko sem bil v slovenski izbrani vrsti.

Le da tej na tem prvenstvu še zdaleč ne gre po načrtih. Kako vidite sedanjo bledo podobo slovenske reprezentance?

Ni naključja, že pred leti sem, žal, opazil, da se bo zlasti v ženski vrsti zataknilo po slovesu dolgoletnih reprezentantk. Nastala je vrzel, v ozki bazi je ni lahko zakrpati. Pri moških je malce bolj spodbudno, Alex Cisar je denimo res izjemen talent, a ničesar ne kaže prehitevati. Treba bo ohraniti še veliko potrpljenja. Vodstvo reprezentance je pred zahtevnimi nalogami.

Ste še naprej v stiku s slovenskimi biatlonci in trenerji?

Seveda ima vsak svoje obveznosti, a če se srečamo, se tudi družimo, poklepetamo. Res sem po 18 letih zaprl eno poglavje na življenjski poti, a z mnogimi v Sloveniji ohranjam prijateljske odnose in se jih razveselim. Ne nazadnje smo tudi pomemben del poletnih priprav s Slovaki opravili na Pokljuki.

Kako pa zdaj z razdalje gledate na Jakova Faka in njegovo zdravstvene težave?

Hudo mi je zanj. Je izjemen športnik, a če ni zdrav, ne more pokazati vsega, kar zna. To se mu ponavlja že več let. Sodeloval je z različnimi zdravniki, pa nihče ni stoodstotno razkril, za kaj pravzaprav gre, zakaj je njegovo telo tako občutljivo.

Zato vas najbrž ne presenečajo njegovi dosežki v Östersundu, ki so daleč od šampionske ravni?

Vedno znova ima med sezono premalo časa za ustrezno regeneracijo. Tudi če izpusti nekaj tekem, kot se mu je to zgodilo nazadnje, preprosto nima dovolj energije za najvišjo tekmovalno raven. Poglejte primer vodilnega nemškega biatlonca Simona Schemppa. Sezono je začel pod pričakovanji, se poskusil pripraviti za SP, pa ni šlo. Umaknili so ga iz reprezentance, a v nemški vrsti takšno vrzel hitro zakrpajo in imajo že nove kandidate za vrh. V slovenskem biatlonu pa ni ustrezne zamenjave za Jakova Faka.