Hrgota zdaj najpogostejši Anžetov partner za »sparing«

Ljubljana – Kdor Anžeta Laniška, ki je včeraj v Innsbrucku zablestel z imenitnim drugim mestom, pozorno spremlja že dalj časa, dobro ve, da se je z leti precej umiril. Z mirnostjo je v njegove smučarske skoke prišla stanovitnost, z njo pa tudi redn(ejš)e vrhunske uvrstitve.

»Na tem, da bi bil bolj umirjen, intenzivno delam že pet let, rezultati pa so začeli prihajati šele zdaj, no, pravzaprav že v prejšnji sezoni, čeprav takrat še niso bili tako stanovitni,« je pojasnil 24-letni Domžalčan. V nedeljo se je veselil svojih drugih stopničk v dobrih dveh tednih in skupno četrtih v svetovnem pokalu, ki so bile hkrati tudi njegove najodmevnejše med elito, saj jih je dosegel na znamenitem Bergislu.


Pred velikim finalom 69. novoletne turneje v Bischofshofnu, kjer se bodo jutri ob 16.30 začele kvalifikacije za sredino tekmo (16.45), kot najboljši Slovenec v seštevku tega tekmovanja drži visoko šesto mesto. Na tem položaju je tudi v svetovnem pokalu po več kot tretjini izpeljanih tekem v predolimpijski zimi 2020/21, kar le še potrjuje visoko raven njegovega skakanja.




»V skokih in uspehih zdaj res izjemno uživam; kljub napakam, ki se pač zgodijo. Najbolj pa sem vesel takrat, ko skočim daleč,« je s Solnograškega sporočil Lanišek in se spomnil preglavic, ki jih je imel pri pristankih v Oberstdorfu in Garmisch-Partenkirchnu. Brez njih bi obakrat prejel višje ocene za slog, z njimi pa bi bil v točkovanju turneje precej bližje vodilnemu poljskemu šampionu Kamilu Stochu, od katerega ga pred sklepnim dejanjem na skakalnici Paula Ausserleitnerja loči 39,5 točke.


»Po tekmi v Oberstdorfu sem bil jezen, pa smo videli, kaj mi je to prineslo v Garmischu. Zato v Innsbrucku nisem več kuhal jeze. Pred finalnim nastopom niti nisem bil živčen, počutil sem se dobro, vedel sem, kakšne napake sem dan prej naredil v kvalifikacijah in na kaj moram biti pozoren,« je pojasnil Lanišek in priznal, da se mu je po nedeljskem podvigu na Tirolskem s pleč odvalil velik kamen.
 

Čaka ga še kar nekaj učenja

»Začutil sem olajšanje, ker nisem več zaznal strahu pred uspehom, kot sem ga, recimo, še v Garmischu. Kar zadeva doskoke v telemark, zaradi katerih so me nekateri zafrkavali, pa lahko rečem le, da vem, da jih znam delati – tudi pri velikih daljavah,« je ponovil član SSK Mengeš, ki bo šel še naprej iz skoka v skok in iz tekme v tekmo.


»Tako sem si zastavil že pred začetkom sezone, le zakaj bi tudi kaj spreminjal, če dobro deluje,« je poudaril slovenski prvak in glede spogledovanja s krstno zmago v svetovnem pokalu pribil, da je pot do vrha – čeprav je morda videti kratka – še dolga. »Čaka me še kar nekaj učenja ...«

Velika naprava na Solnograškem mu je všeč, pravzaprav je njegova najljubša na novoletni turneji. »To je bila moja prva 120-metrska skakalnica, na kateri sem skočil,« ne bo nikoli pozabil Lanišek, ki se je pri komaj petnajstih letih v zgodovino tega športa prav v Bischofshofnu vpisal kot najmlajši zmagovalec tekme za celinski pokal.

Na vprašanje, komu pripisuje največ možnosti v boju za zlatega orla, v katerem sicer najbolje kaže Stochu, ki ima 15,2 točke naskoka pred rojakom Dawidom Kubackim in 20,6 pred Norvežanom Halvorjem Egnerjem Granerudom, je odvrnil, da se vrstni red pri vrhu vseskozi meša. »V Oberstdorfu je najbolje začel Karl Geiger, nato je vodstvo prevzel Granerud, zdaj je na vrhu Stoch. Obeta se še huda bitka za skupno zmago na turneji, zanjo pa se bosta po mojem udarila Stoch in Kubacki, ki sta ta čas na tekmah najmočnejša,« je ocenil domžalski rekorder, ki (še) ne čuti kakšne utrujenosti.





Potem ko je ostal brez sostanovalca na potovanjih Timija Zajca, ki si bo moral – mimogrede – pravico do udeležbe med elito spet priboriti prek celinskega pokala, ni ostal tudi brez »sparing« partnerjev za računalniške igrice v prostem času. »Še posebno zagrizen za nogometne dvoboje je trener Robert Hrgota, pomerim pa se z vsakomer, ki si zaželi kakšne igre,« je zaupal »Žaba« in razkril, da je playstation to zimo manj v uporabi, kot je bil še v prejšnji: »Lažje se spočijem, če ne buljim vseskozi v zaslon ...«