Devet mesecev garanja za veličasten večer ob vznožju Kronplatza

Brunico – Ni tako oddaljen večer, pravzaprav le en teden nazaj, ko si spremljevalci slovenskega hokejskega utripa še zdaleč niso predstavljali takšnega slavja, kot so ga OIimpijini hokejisti doživeli na velikonočno nedeljo na Južnem Tirolskem. V Brunicu, kraju smučarskega turizma in vodilnega italijanskega hokejskega kluba, je namreč ljubljansko moštvo osvojilo lovoriko najboljšega v alpski ligi.

Tudi manj natančni poznavalci hokeja pri nas dobro vedo, da EBEL, v kateri so nekoč igrali tako Jeseničani kot Ljubljančani, ostaja najmočnejše regionalno tekmovanje na ledu, AHL pa predstavlja izziv tistim, ki ne premorejo ustreznega denarnega proračuna za redno igranje med omenjeno elito. Toda tudi v tem drugem razredu s 17 moštvi, med katerimi jih je osem ali devet na zelo spodobni kakovostni in organizacijski ravni, gre zares. Zlasti v končnici, ki je najprej letos omrežila gorenjski del hokejskih privržencev z lepim polfinalom Brunica in Jesenic, nakar je sledil še izjemno napet finale z vrhuncem na nedeljski praznični večer ob vznožju smučarskega Kronplatza.

Zeleno-beli so z izjemnim zasukom v zadnjih desetih minutah tekme ugnali gostitelje s 3:1 (0:1, 0:0, 3:0; Zajc 2, Jezovšek; Hofer) ter tako s skupnim izidom 4:3 v zmagah prvič v zgodovini tivolskega hokeja osvojili pokal zmagovalcev alpske lige. Nekoč, leta 1972, je nekdanja Olimpija zmagala v tekmovanju za alpski pokal, predhodni obliki poznejše alpske lige, nato, ko je ta predstavljala najmočnejšo hokejsko tekmovalno zgodbo v regiji (tako kot danes EBEL), je bil njen najodmevnejši dosežek 2. mesto (1997).

Takoj po slavju v novi boj

Zdajšnja nova SŽ Olimpija je prvič v tej novi alpski ligi nastopila v prejšnji sezoni, v tej sezoni je že zasedla vrh, celo po zaostanku v finalu z 1:3. »Toda hokej piše izjemne scenarije. Igralce Brunica je 24 sekund ločilo do končnega zmagoslavja, nakar se je odprlo nam,« se je spomnil velikega zasuka na 5. tekmi finala ljubljanski trener Jure Vnuk. Njegovemu ponosu na svoje delo in vložek igralcev v nedeljo zvečer ni bilo konca: »Devet mesecev so naši hokejisti garali za uspeh. Ni bilo lahko tudi po kakšnih kritikah, telesno in psihično je bila ta končnica zelo zahtevna. Zato mi nikakor ne gre v račun spored naše krovne hokejske zveze, po katerem moramo že v torek igrati za to, da pokažemo, kdo je najboljši na vasi ...«

Res je prav nenavadno, da bosta o domačem prvaku na koncu odločili le dve predstavi. Niti 12 ur po koncu povratne tekme pa bodo nekateri akterji finala, zagotovo junak sklepne predstave za naslov v alpski ligi Miha Zajc, dragulj ljubljanske hokejske šole, že na letalu proti Kazahstanu ...

Toda zdaj poti nazaj ni več, drevi ob 19. uri bo dvorana Podmežakla prizorišče uvodne tekme za naslov najboljšega hokejskega moštva v Sloveniji. Podobno kot Vnuk tudi jeseniški strateg Marcel Rodman nad takšnim sporedom za konec ni navdušen. »Prav je, da bi igrali finale, kot se v slehernem hokejskem okolju spodobi, torej na štiri zmage. Krivi smo si tudi sami, da nismo izločili hokejistov Brunica v polfinalu alpske lige, a zdaj pač ne moremo več objokovati zamujene priložnosti. Lahko si le želim, da bi igrali dober hokej v polnih dvoranah,« je pred finalom poudaril trener branilcev domače lovorike.

O tem, da se je občinstvo vrnilo na tribune, pa smo se prepričali tako nazadnje v Tivoliju kot tudi na nedeljski večer v Italiji. »Naši navijači so zares imenitni, hvala jim,« je bil navdušen kapetan zmajev Aleš Mušič in skupaj s klubskim predsednikom Miho Butaro prosil varnostnike ter policiste, da bi skupini 200 privržencev iz Sloveniji po koncu omogočili prihod na led, a dovoljenja zaradi načrtovanega protokola ni bilo. Je pa bilo zato posebej prešerno, ko so novi zmagovalci alpske lige pozdravili navijače ob prihodu iz dvorane ter nato še v zgodnjem ponedeljkovem jutru sredi Tivolija ...