Če imaš preveč dvomov, te ni

Dekle je nedvomno odkritje v naši izbrani vrsti alpskega smučanja zadnjih mesecev, toda na sneg bo morala kar za nekaj časa pozabiti, saj jo v petek, 16. aprila, čaka pomemben operativni poseg. Z njo smo se pogovarjali pred dnevi v Kranjski Gori, ko se je od sezone poslovila z naslovom državne prvakinje v slalomu.

 

Andreja, resda domače prvenstvo za konec sezone mineva bolj kot ne zgolj v krogu tistih najbolj zvestih spremljevalcev smučanja, pa vseeno: si boste po čem zapomnili ta prvi naslov državne prvakinje?

To je moj prvi naslov državne prvakinje, v zadnjih mesecih se je res precej stvari na snegu zame zgodilo prvič – prvič sem bila na nekaterih prizoriščih, prvič v svetovnem pokalu doživljala preizkušnje najvišje ravni, prvič bila na svetovnem prvenstvu, zdaj še za konec sezone osvojila prvi naslov. (smeh)

Kaj pa sama sezona, ste občutili razliko v njeni zahtevnosti glede na preteklost?

Zelo hitro sem se navadila na svetovni pokal, vse je tako dobro organizirano, do sekunde točno, to mi je všeč. Da vse nadzorujem, denimo, da imam še minuto in pol do štarta, si pripravim čev­lje, se umirim. Zdaj v Kranjski Gori pa je bilo zanimivo, tako kot zame v vsej prejšnji sezoni, torej 2019/20, na tekmah nižje ravni. Glede motivacije so te tekme težke, ker že razmišljaš o koncu sezone, priznam, težko sem se ogrela, zmotivirala, toda obenem so pred menoj še treningi in testi. V Reiteralmu v Avstriji bomo testirali smuči, približuje pa se mi tudi že operacija.

Kako je pravzaprav s tem vašim bolečim kolenom?

Gre za zoprno poškodbo medialnega meniskusa, nakar sem si lani odtrgala še križno vez, zato me tudi ni bilo na tekmovanju za zlato lisico. Takrat smo se pogovarjali, da bi operirali in meniskus in križno vez, toda sledilo bi vsaj pol leta prisilnega oddiha. Operacije pa nato ni bilo zaradi posebnih razmer korone. Vmes je koleno kar zatekalo. Ampak jaz sem človek, ki ne mara govoriti, da ga kaj boli. Če govoriš, te boli še bolj ... Zato sem si dejala, da bom stis­nila zobe do konca sezone, nato pa bo napočil čas za operacijo.

Kdaj jo načrtujete?

Zdaj kmalu, 16. aprila. Iz zornega kota kondicijskega treninga je bolje opraviti ta poseg, ker drugače ne morem izvajati popolne vadbe. Odšla bom v Innsbruck k dr. Christianu Finku, on operira večino smučarjev, pri njem sem bila že decembra zaradi injekcije.

Kako pa je bilo v tej sezoni tekmovati, od kod takšen vzpon?

Še pred dvema letoma sem razmišljala, da bi sklenila športno pot. Nisem vedela, kje delam napake, vse sem jemala kot pritisk. Smučanje je krasen šport, če uživaš v tem, kar delaš, meni pa je bilo dolgo breme, moj pogled je bil zgrešen.

Kaj se je torej spremenilo?

Tu se moram najprej zahvaliti svojemu kondicijskemu trenerju, Severinu Lipovšku. Na lep način mi je povedal, da je to, kar delam, krasno in da moram spremeniti svoj pristop. Najtežji del je priznati napako. Težko se je s tem sprijazniti, prej nisem hotela slišati, da delam kaj narobe. Mislila sem si, da so vsi proti meni, bala sem se uspeha, neuspeha, milijon in ene stvari ... Športnik pa mora biti samozavesten! Če imaš preveč dvomov, te ni. To se je meni dogajalo leta in leta. Žal.

Kdaj je nato sledil zasuk?

Sreča me je doletela med pandemijo koronavirusa, da sem spoznala še nekoga, pravzaprav eno osebo poleg Severina in trenerja Boštjana Božiča. Potem je tudi pogled na šport drugačen. Ni prišlo čez noč. Psihološka priprava je tu ključna.

Lahko zapišemo ime te osebe?

Bo prišlo slej ko prej na plano, za zdaj pa raje ne.

Vas neuspeh še vedno močno potre?

Kadar je neuspeh, sem razočarana, tega ne skrivam. Kadar je uspeh, je to lep korak naprej, ne bom pa se preveč veselila. V športu je veliko izzivov, ne gre drveti iz evforije v obup ter obratno.

Ampak spomin na 5. mesto v slalomu na letošnjem svetovnem prvenstvu je pa lep?

Res je bilo enkratno, super mi je bilo na prvenstvu! V Cortino d'Ampezzo sem sprva prišla z velikim nahrbtnikom. To je bila prva tekma doslej, ko sem čutila pritisk, pričakovanja. Naredila sem napako, da mi je prišlo do živega. Prebrala sem, da sem najboljša slovenska slalomistka, pa sem bila dotlej enkrat med dobitnicami točk v svetovnem pokalu. Mislila sem si: ojej, zdaj pa vsi pričakujejo veliko zgodbo od mene. In če tega ne narediš, kaj bo ... Storila sem napako na prvi progi, smučala s trdimi nogami, za konec pa sem se le zbrala. Drži, zdaj je spomin lep.

V kakšnih odnosih ste kot novinka te sezone z drugimi v elitni reprezentanci?

Poznamo se, razumemo se dobro. Resda nismo veliko trenirale skupaj, ker imamo več manjših ekip, toda garamo za isto stvar in je zato pomembno, da smo v dobrih odnosih.

Boste ostali v svoji ekipi?

Moramo se še usesti in pomeniti.

Imate pa vsekakor boljše izhodišče kot pred to lepo sezono.

Drži, izhodišče je dobro. Zavedam se, da je kariera športnika kratka. Ne zanima me nič drugega, kot da bom naredila najbolje zase in da si po koncu športne poti ne bom mogla ničesar očitati. Tu se res zahvaljujem svojemu štabu in družini, da lahko delam, kot je najbolje zame.

Večkrat ste v teh zimskih mesecih omenili starše.

Srečo imam, da mi vse skupaj omogočajo. Ob sebi imam ljudi, ki mi dajejo lep zgled, da ne popustiš, ko ti je težko. Takšen je moj oče. Pot ni lahka. Kot otrok marsičesa nisem razumela, zdaj pa mi je vse bolj jasno. Moj oče je poln energije, ima vizijo in ne popušča, ve, kam bi rad prišel. Tako bi rada delala tudi jaz.

Po smučarski sezoni napoči čas za počitnice. Kaj boste počeli?

Najprej se sploh ne bom smela kaj prida premikati, ker bom imela šive po omen­jeni operaciji. Prvih deset dni bo noga morala biti v zraku, potem pa bi rada šla malo do morske obale.

Spremljate tudi druge športne panoge?

V grobem spremljam, nimam pa svojega moštva ali posameznika. Tudi pri smučanju poskusim pobrati različne stvari od najboljših. Nikdar nisem imela vzornice ali vzornika.

Prihodnja sezona bo olimpijska ...

Sama niti nočem razmišljati o tem, ko me tako vprašate, pa se v hipu spomnim. Naraste mi srčni utrip, to bi bile moje prve igre, že kar občutim to pozitivno tremo. In da se mi na štartu ne bo zgodilo: ojoj, tega pa ne znam ...