Bode Miller je bil bolj prijatelj kot pa šef

Smuči je pripravljal Bodeju Millerju, Ivici Kosteliću, slovenski, švedski in kanadski reprezentanci. Najdlje ameriškemu asu, s katerim je v sedmih sezonah osvojil dva velika globusa, dve olimpijski kolajni in pet na svetovnih prvenstvih. »Vse se da, če se hoče. Koliko si pripravljen vložiti v cilj, pa je odvisno od posameznika. Jaz sem bil pripravljen narediti vse in sem tudi vse naredil,« je serviser Robi Kristan pojasnil, da na poti do uspeha ni veliko filozofije. Zanj je treba trdo delati. Letos Gorenjec vstopa v svojo 20. sezono v svetovnem pokalu. 
 

V delavnici tudi 12 ur na dan

Okroglo obletnico si bo zapomnil tudi po vrnit­vi v slovensko žensko smučanje. Obiskali smo ga v Söldnu v improvizirani delavnici tik pred uvodno tekmo sezone. Zraven hotela, v katerem je bila nastanjena slovenska reprezentanca, si je še z nekaterimi drugimi serviserji v nekdanjem hlevu uredil prostor za delo. Iz radijskega sprejemnika se je širila slovenska glasba, v njegovem kotičku je bilo kakšnih deset parov smuči, eden je bil ravno v obdelavi. Posvečal se mu je zbrano in natančno.

Med tekmovalno sezono preživi v delavnici vsaj šest ur na dan, kdaj pa jo zapusti tudi po 12 urah dela. Zjutraj je na smučišču, popoldne v svoji »premični pisarni«. »Delam, dokler ni vse nared za naslednji dan. Če je le mogoče, se naspim. A pridejo tudi situacije, ko to ni mogoče,« je Robi Kristan opisal svoj delovnik. Koliko bo zdoma med sezono, ki se bo nadaljevala prihodnji konec tedna in bo trajala do konca marca? »Preveč! Vendar o tem ne razmišljam. Prilagodim se programu, razmeram in potrebam,« je razkril strojni tehnik iz Rodin pri Begun­jah, ki v poklicu, za katerega se je izšolal, pravzaprav nikoli ni delal.

Za eno mažo tudi 150 evrov

Preden se posveti obdelavi smuči, potrebuje podatke o vremenu, temperaturi zraka in snega, vlagi, hitrosti in smeri vetra, legi smučišča oziroma kotih, pod katerimi se sonce upira v sneg ... »Nekateri proizvajalci imajo svoje vremenske postaje, ogromno je tudi aplikacij s tovrstnimi podatki, posredujejo jih še prireditelji tekem, hoteli, mediji ... Z leti ugotoviš, kateri vir je najboljši,« je pojasnil Kristan, ki najboljše nastavitve najde skupaj s tekmovalci. Zaupajo mu svoje občutke, kako se material odziva na snegu.

Koliko časa obdeluje en par smuči? »Da spravim v red povsem novo smučko, potrebujem približno dve uri. V letoš­njem pripravljalnem obdobju je bilo snega malo, povsod je bil ledeniški led s kamenjem. Kamni smučki odvzamejo ostrino, kar podaljša moj delovni čas,« je opisal serviser, ki se mora vselej odločati tudi, katero mažo bo izbral. V zadnjih letih se veliko uporabljajo tudi tekočine in pršila. Cene maž se razlikujejo med proizvajalci, 180-gramske z veliko vsebnostjo fluora stanejo od 100 do 150 evrov. Ena zadostuje za obdelavo do štirih parov smuči.

​

Trd je kruh serviserjev, ugotavljava s fotografom med pogovorom z Robijem Kristanom. Zaprti so v svoj svet. V delavnice, ki so ponavadi v kleteh. Si v njem odprejo kakšna vrata, si kaj zaupajo? »Najlepše je, če ekipa dela skupaj. Tudi jaz sem se moral učiti, nekdo mi je moral kaj povedati, da sem pridobil izkušnje. Če kdo želi, mu pomagam. Zunaj ekipe pa je malo drugače. Če si kakšno malenkost odkril sam in vidiš, da prinaša rezultate – ne, teh informacij ne zaupaš vsakomur,« je bil iskren.
 

Delal bom z Millerjem! S kom?

Z Bodejem Millerjem je preživel naj­uspešnejše obdobje v svoji karieri. Delala sta na visokih vrtljajih, kar je zahtevalo tudi dobro psihofizično kondicijo. »Sekira mi je padla v med! Bil sem zelo motiviran, hotel sem se dokazati, nisem popuščal, pa tudi Bode ne. Res sva se ujela,« je opisal zmagovalno kombinacijo. Kako pa sploh postaneš serviser enega največjih asov v smučarski zgodovini? »Pri meni je bilo naključje,« je začel pripovedovati.

»Najprej sem delal pri Slovenkah, drugo leto sem pri Elanu imel Natašo Bokal, ki je tedaj izpustila sezono zaradi bolezni, in prestavili so me na Švedsko. Po koncu zime 2000/2001 sem prejel klic iz ZDA, a sem se jim zahvalil, saj sem se na Švedskem dogovoril za nadaljevanje. A ker se nismo uskladili pri pogodbi, sem čez 14 dni poklical Američane, ali me še vzamejo.« Poslali so mu fotografijo ekipe in letalsko vozovnico za Novo Zelandijo, kjer so bili na pripravah.



Ni vedel, katere tekmovalce bo dobil pod svoje okrilje. »Trener naju je še z enim serviserjem posedel in izmenično sva si razdelila šest tekmovalcev, vsak je torej dobil tri. V zadnjem krogu je on izbral Erika Schlopyja, ki je bil sezono prej tretji v veleslalomskem seštevku, meni pa je ostal Bode Miller. Bil sem navdušen! Dobro sem vedel, kdo je, čeprav še ni imel velikih uspehov. Klical sem domov, vzhičen: Delal bom z Bodejem Millerjem! Oni pa: S kom?« se je avgustov­skih dni leta 2001, ključnih trenutkov v svoji karieri, v smehu spominjal Kristan. Imel je 27 let.

In začel se je rokenrol, kakor je dejal. »Vsi moji tekmovalci so dobro dirkali, ampak on ... On je bil posebnež, on je zmagoval!« je podoživel tisti čas. »Vse sem delal s ciljem, samo za to sem živel.«
 

Zvezdnik, a nikoli ukazovalen

Ko je sodelavka v športni redakciji Dela letos na eni od redkih priložnosti medijskega druženja z Millerjem upokojenega šampiona povprašala o Kristanu, je o njem govoril z izbranimi besedami: »Pomagal mi je do številnih zmag, razumel me je bolj kot večina ljudi, ki so bili razočarani in zmedeni ob mojih potezah. Podpiral me je pri odločitvah. Zelo pomembno je bilo, da sem imel ob sebi nekoga, ki me je razumel kot osebnost.«

Kako pa je Kristan doživel kontro­verznega zvezdnika? »Je človek z velikim srcem,« je dejal in dodal, da as, ki je v svetovnem pokalu zbral 33 zmag (slavil je prav v vseh petih disciplinah), nikoli ni bil šef, ampak prijatelj. »Seveda je povedal, kaj si želi, a nikoli ni bil ukazovalen, vse je bil dogovor. Sprejel sem ga takšnega, kot je bil, ničesar nisem poskušal spreminjati,« je razkril recept za uspeh.



Proti koncu sodelovanja je postajalo tudi naporno. Proizvajalec smuči je namreč naredil toliko modelov, da so ves čas samo testirali opremo, namesto da bi tudi trenirali. »Povedal sem jim, kaj naj spremenijo, to so storili, a poleg tega para so dodali še šest drugih, včasih celo deset! Zadnji dve leti sem imel po 200 parov smuči samo za dve disciplini! To ni bilo več človeško. Včasih sploh spal nisem, samo delal sem. Tega ne bi več ponovil,« je razkril tudi težje preizkuš­nje. Zagovarjal je, da mora tekmovalec smučko poznati do obisti in vedeti, kako se bo odzivala v različnih okoliščinah. »Če tega ne pozna, ne ve, kje so meje. Na koncu sva se z Bodejem že kar malo prepirala glede tega.«
 

Podobno kot v partnerstvu

A slabi spomini so redki, večina je zelo lepih. Pravzaprav je Kristan sodeloval z ljudmi raznovrstnih značajev iz raznolikih okolij in kultur.

»Vsak potrebuje svoj pristop. Vedno je treba vzpostaviti pravi odnos, včasih mora prisluhniti serviser, drugič tekmovalec. Podobno je kot v partnerstvu. Mož in žena si morata prisluhniti, če hočeta kakovosten odnos, vsak mora kdaj popustiti, dogovori so nujni,« je prepričan Gorenjec. »In mislim, da mi gre pri vsem tem kar dobro,« je zadovoljno sklenil pogovor.